Zakaj ameriška veleposlanica v Ljubljani pred študenti mednarodnih
odnosov na Fakulteti za družbene vede govori o stališčih Združenih
držav Amerike do pomembnih mednarodnih vprašanj? Zakaj tiskovni
predstavnik State Departmenta pogosto nastopa v pogovornih oddajah na
vodilnih televizijskih mrežah? Zakaj slovenski zunanji minister vsako
nedeljo prek spleta razmišlja o aktualnem zunanjepolitičnem dogajanju?
Zakaj se slovenski premier ob svojih številnih srečanjih s svetovnimi
državniki z njimi vsakič rokuje pred fotoaparati in kamerami?
Zato, ker se vsi ti zunanjepolitični akterji — oblikovalci in
izvajalci zunanje politike določene države — zavedajo, da morajo
delovati javno, v odnosu do domače javnosti, tj. svojih volilk in
volilcev, kot tudi do tujih javnosti v drugih državah in mednarodnih
organizacijah. V svojih odločitvah in delovanju so namreč odvisni od
javne podpore in podrejeni demokratičnemu nadzoru tako svojih
parlamentov kot tudi mednarodne skupnosti.
Ob tem v informacijsko-komunikacijski dobi zunanja politika in
diplomacija postajata vse bolj "medializirani", torej potrebujeta
medijske informacije in posredovanje ter sta v svoji vsebini
prilagojeni medijskim formatom. Zunanjepolitičnega dogodka, ki ga ne
zabeleži kamera ali novinarski svinčnik, pravzaprav ni, ker ga nihče
ne opazi.
Zato aktualni diplomat poleg svojih klasičnih nalog danes opravlja
tudi specifično "komunikacijsko" vlogo — sodeluje z mediji v
državi gostiteljici, javno predstavlja in interpretira stališča svoje
države v medijskih in javnih nastopih, komunicira z mnenjskimi
voditelji, poroča in komentira o javnomnenjski in medijski atmosferi v
državi gostiteljici.
