Preiskovalno novinarstvo

Cilj vsakega novinarja je, da bi svoj poklic opravljal korektno, v skladu z novinarskim kodeksom, kodeksom posamezne časopisne ali televizijske hiše, v skladu z novinarsko etiko in v skladu s svojo vestjo. Višji cilj pa je tisti, ki loči dobrega od slabega novinarja. In kako opredeliti višji cilj.

Zagotovo drži dejstvo, da se beli kruh po okusu in sestavi razlikuje od črnega, in prav tako lahko rečemo, da v novinarskem prostoru poznamo dobre in slabe novinarje. Med slabe novinarje v tem kontekstu ne štejem tistih skrajnežev, ki za ceno prodaje posameznega časopisa (ali televizijske oddaje), v svojih člankih govorijo neresnico ali pa resnico obrnejo v svoj prid samo z namenom, da bo članek k branju privabil čim več ljudi. Ko govorim o dobrih in slabih novinarjih, imam v mislih tiste ustvarjalce novinarskih besedil, ki svoje delo opravijo z večjo ali manjšo zavzetostjo.

Članka o isti temi se lahko zelo razlikujeta med seboj. Prvi nas bo seznanil z novo nastalo situacijo, nas umestil v določen čas in prostor, ter nam postregel z najnujnejšimi podatki. Ko pa bomo prijeli v roke drugi članek, skoraj ne bomo mogli verjeti, da se nanaša na isto vsebino. Članek nas bo v hipu zasvojil. V njem ne bomo izvedeli le kje in ob kateri uri se je nekaj zgodilo, ampak nam bo novinar podal celoten oris posameznega dogodka. Seznanil nas bo s preteklim dogajanjem, čudnimi okoliščinami, vrtoglavimi vsotami, novimi imeni... Novinar nam bo v tako napisanem članku pokazal, koliko časa se je ukvarjal z določeno temo, kje vse je preverjal svoje informacije, kako je sploh prišel do informacij in kaj vse ga je oviralo pri tem, da bi zgodba zagledala bralčeve oči. Novinar, ki bo za svoje bralce v članek, in samo zgodbo, vložil toliko napora, je dober novinar. In le redki dobri novinarji postanjejo preiskovalni novinarji. Preiskovalni novinar pa je tisti, ki z veliko truda (zbiranje podatkov v različnih zbirkah podatkov, preverjanje informacij, iskanje novih prič, dokazov...) pride do čisto nove, svoje, ponavadi škandalozne zgodbe, ki jo nato (po več mesecih dela) objavi kot članek v katerem izmed časopisov.

Matjaž Šuen (v knjigi Preisovalno novinarstvo) preiskovalno novinarstvo označi kot novinarstvo, ki preiskuje predvsem nezakonite in nemoralne družbene pojave. Za preiskovalno novinarstvo je značilno :

• poročanje o pomembnih stvareh, za katere določene osebe in inštitucije želijo, da ostanejo prikrite,
• poročanje o dejstvih, ki so za družbo relativno velikega pomena,
• da novinar zavestno načrtuje preiskavo,
• da novinar med samo preiskavo uporablja posebne tehnike in metode.

Za preiskovalnega novinarja je zelo pomembno, da ima dobro oblikovane obveščevalske mreže. Samo s pomočjo dobrih virov je namreč mogoče izvedeti, kaj se v resnici dogaja v zakulisju odra. Preiskovalec pa mora tudi znati iskati podatke v dokumentacijah, arhivih in drugih datotekah. Dobro mora poznati tehnike spraševanja, če hoče od intervjuvancev dobiti ustrezne podatke, ki mu bodo pomagali v nadaljni preiskavi.

Preiskovalni novinar je torej moški ali ženska, ki se ukvarja s preiskovalnim poročanjem. Ta oseba pa mora biti ne glede na spol intiligentna in vztrajna, verjeti pa mora tudi, da s svojimi dejanji koristi družbi. S preiskovalnim novinarstvom pa naj se nebi ukvarjali tisti, ki niso dovolj dobro seznanjeni s političnimi, gospodarskimi in drugimi inštitucijami. Kot pogoj za opravljanje tega poklica, Šuen v svoji knjigi navaja tudi obveščenost, natančnost in široko razgledanost. Sama nadarjenost za preiskovalnega novinarja ni dovolj. Potrebne so predvsem dolgoletne izkušnje.

Eden izmed redkih dobrih preiskovalnih novinarjev pri nas je tudi Koroški dopisnik za dnevnik Večer, Miro Petek. Gre za človeka, ki je svojo novinarsko pot začel že kot študent, in sicer pri tedniku Mladina, in jo kot profesionalec nadaljeval na Koroškem. V tem času je kot novinar prišel do najrazličnejših skoraj neverjetnih informacij iz katerih so nastale skoraj znanstveno fantastične pripovedi, ki jim navaden državljan težko verjame, pa čeprav so resnične. Njegovi članki so bili tako dobri, da se jih je, kot pravi novinar Mladine, zbala celo država.

In kako se torej pri nas godi dobrim preiskovalnim novinarjem? Človek bi pričakoval, da se v tako lepi oazi kot je Slovenija novinarjem ne more zgoditi nič slabega. Pa vendar temu ni tako. Novinarji, ki pišejo dobre zgodbe in v njih podvomijo o pravilnosti in poštenosti poslovanja katerega od podjetij ali državnih ustanov, so neprestano na udaru. Nočni klic ob skrajno nemogoči uri skorajda ni nič nenavadnega, nenavaden pa je ponavadi govor klicatelja, ki novinarju zaradi te ali one napisane besede grozi vsaj s kakšno zaušnico, če ne že z bejzbol palico. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi Miru Petku. Čeprav, kot pravi on, njemu zaradi pisanja o določenih stvareh niso grozili niti po telefonu, niti kako drugače.

Poglejmo v dosje "Petek":

1. Novinar Miro Petek je v določenem obdobju napisal več člankov, v katerih je postavil pod vprašaj nekatera dejanja posameznikov in podjetij.
2. Napisal je (vsaj) štiri zgodbe v katerih govori o čudnem dogajanju v podjetjih in čudnem ravnanju posameznikov (povzemam po Mladini - 8/2002):

   a) Prva zgodba: Dušan Kudrnovsky je bil na začetku devetdesetih let župan občine Dravograd, nato pa je sredi devetdesetih let v Dravogradu kot podjetnik kupil stavbo, v kateri je nekaj časa domoval hotel Merx. Kasneje je hotel želel prodati, vendar zainteresirano podjetje za nakup ni imelo dovolj denarja. Zato sta se tako prodajalec kot kupec obrnila na Novo Kreditno banko Maribor, kjer naj bi kupec najel kredit. Tedanji direktor NKMB Andrej Skutnik je v mariborsko centralo poslal pismo, v katerem je povedal, da ima Kudrnovsky kot "vodja SLS za Koroško (...) določen vpliv v republiških organih. Škoda, ki nam jo lahko povzroči v primeru negativne rešitve zahtevka, je lahko abstraktna, pa tudi materialna, saj bi z javnim izražanjem svojega mnenja lahko odvračal nekatere pomembne gospodarske subjekte od poslovanja z našo banko. V primeru pozitivne rešitve, pa bi njegovo mnenje pred njihova vrata pripeljalo številne nova podjetja in podjetnike s koroške regije. Zato bi bilo seveda ustrezno, da centrala prosilcu odobri kredit." Zgoraj navedeni predlog je po mnenju novinarja Mladine, Alija H. Žerdina, seveda skrajno nenavaden. Politični vpliv prodajalca namreč ne bo vplival na sposobnost kupca in kreditojemalca, da ta dolg odplača.

   b) Druga zgodba: govori o podpredsednici SLS Darinki Mravljak, ki je leta 1994 kandidirala za županjo Radelj ob Dravi. Še istega leta je nato kot podžupanja na dražbi kupila določena zemljišča. Za zemljišča je tedaj odštela 4,2 milijona SIT. Kot poslanka državnega zbora RS, pa je to zemljišče leta 1998 prodala državi, saj se je država namreč odločila okoli Radelj speljati obvoznico. Za zemljišče je iztržila dobrih 30 miljijonov SIT.

   c) Tretja zgodba: podjetnik Janko Zakeršnik, lastnik zelo uspešnega špedicijskega podjetja Eurocity, je ob koncu leta 1997 in na začetku leta 1998 nekajkrat zapored na bančni račun položil okoli 20.000 DEM (skupaj je položil 200. 000 DEM). Direktor koroške podružnice Andrej Skutnik pa je sredi leta 1997 trikrat zaporedoma na devizno hranilno knjižico položil vsoto 50.000 DEM. Predpisi RS, ki govorijo o preprečevanju pranja denarja, govorijo, da morajo banke uradu za preprečevanje pranja denarja sporočati določene podatke o posameznih ali povezanih gotovinskih transakcijah, ki presegajo 3,6 milijona SIT. Vendar koroška podružnica NKBM o nakazilih ni obvestila centrale v Mariboru, ki bi morala nadalje o tako visokih gotovinskih pologih obvestiti urad za preprečevanje pranja denarja. (v zvezi s primerom Petek se je največkrat omenjalo prav ime znanega Koroškega podjetnika Janka Zakršnika, saj je Petek pred napadom objavil vrsto člankov o domnevnih nepravilnostih v Zakršnikovem podjetju. Zakršnik je vložil tožbo proti petim novinarjem, ki so ga v svojih člankih povezovali z brutalnim pretepom)

   d) In zadnja zgodba: podjetje Armature Muta je bilo v lasti Slovenskih železarn, te pa so v državni lasti. Znano je bilo, da bodo Armature Muta prodane, a so tik pred tem še kupile Croning livarno (za 3,6 milijona DEM). Kmalu zatem so Železarne podjetje Armature Muta, ki so bile oplemenitene z vrednostjo Croning livarne, prodale nemškemu podjetju, in to za smešnih 4 miljone mark.

3. Konec februarja leta 2001 sta Večerovega dopisnika s Koroške brutalno pretepla dva neznanca.
4. Preiskavo leto dni vodi lokalna policija.
5. Ustanovi se parlamentarna preiskovalna komisjija, ki naj bi poskušala ugotoviti ozadje pretepa, in ki po letu dni preiskavo preda v roke kriminalistom v Ljubljani.
6. Po letu dni organi pregona nimajo odgovora, kdo je novinarju Petku zadal brutalne udarce.

Za številne novinarje, pa tudi za celotno javnost, je bil napad na Petka šokantna novica. Marsikdo je mukoma bral članek v reviji Mag, ki opisuje fizično stanje preiskovalnega novinarja. Citiram: "Miro Petek po brutalnem pretepu pred tremi tedni okreva v ljubljanskem kliničnem centru. Zdravljenje poškodb bo trajalo več mesecev, najhuje je za njim. Pravi, da so ga nameravali umoriti in da je čudež, da je preživel. Njegov močno otekli obraz je zaradi poškodb neprepoznaven. Pred operacijo so ga postrigli na balin. Na glavi, čez celo teme, je vidna brazgotina. Ker je imel poleg polomljenih nosnih in čeljustnih kosti poškodovano tudi lobanjsko dno, so mu zdravniki odprli glavo. Lobanjske kosti zdaj kot zadrga držijo skupaj kovinske sponke. Zdravniki mu ne morejo zagotoviti, da ne bo čutil trajnih posledic in da ne bo potrebna še kaka operacija. To bo pokazal šele čas."

Čeprav si je Miro Petek po napadu že dodobra opomogel, pa priznava, da ga vedno znova obleti neprijeten občutek, ko se pripelje na domače dvorišče in negotovo iztopi iz avta. Neprijetena izkušnja enega novinarja pa seveda lahko vpliva tudi na ostale novinarske kolege. Težko se je namreč odločiti in pisati o velikih škandalih znotraj politike ali v gospodarstvu, saj te lahko doleti enaka usoda. Lahko te pretepejo ali celo ubijejo, pa policija po letu dni še vedno ne bo našla pravega motiva za napad nate, kaj šele, da bi našla storilca dejanja oziroma tistega, ki je dejanje naročil (saj si sam nikakor ni hotel mazati prstov s človekom, ki mu je okoli pasu zavezal velik kamen in ga nato vrgel v morje javnosti).

Kljub težkim poklicnim izkušnjam Petek nadaljuje svoje delo, čeprav so se njegovi viri pred njim zaprli, saj se bojijo, da jih bo doletela podobna, če ne še hujša usoda. Pravi, da nima nobene druge izbire, kot da gre nazaj v novinarstvo, čeprav meni, da bo skoraj nemogoče opravljati delo preiskovalnega novinarja, če ne bo država novinarjem ponudila ustrezne zaščite.

Romana Ritmanič