G. Slak je predstavil kodeks RTV Slovenije, ki ureja novinarsko
delo na nacionalni televiziji. To so merila, ki poleg zakona o
medijih vodijo novinarje pri ustvarjanju verodostojnega in
nepristranskega programa na nacionalni televiziji.
Po mnenju g. Slaka so nekatere določbe kodeksa prepodrobne, spreveč
zapletene. Razlogi:
Lahko omejujejo novinarje pri njihovem delu ter jih tako lahko
delajo nekonkurenčne napram komercialni televiziji
Kodeks lahko predstavlja kritje oziroma alibi urednikom v primeru
nepravilnih odločitev z njihove strani.
Nekateri primeri, kjer se g. Slaku določbe kodeksa zdijo
prepodrobene:
Ko so kodeks šele pripravljali, so nekateri soustvarjalci
zahtevali pravico za urednika, da od novinarja lahko zahteva, da mu
razkrije svoj vir informacij. Temu so se novinarji uprli, saj bi to
porušilo odnos zaupanja med njim in njegovim virom. Te določbe sedaj v
kodesku ni, urednik lahko novinarja sprašuje le o temi, ne sme pa od
nejga zahtevati, da razkrije svoj vir informacij.
G. Slak je tudi opozoril med spremenjen odnos vir-novinar v
današnjem času. Ta odnos se je spremenil zaradi nove
tehnologije-interneta. Z virom se novinarji ne nujno srečujejo več iz
oči v oči, pač pa lahko uredita stvari kar preko interneta, kar sevada
olajša novinarjevo delo.
Drugo na kar je g. Slak opozoril, je bilo preverjanje
dejstev. Kadar le ta niso stoodstotno preverjena lahko novinar te
informacije posreduje na različne načine. V kodeksu so navedene
besedne zveze, ki se jih novinar v teh primerih lahko poslužuje in
katerih se ne sme. Tako lahko uporabi besedne zveze kot so
npr. "Naš vir pravi..." ali "Iz dobro obveščenih virov
smo izvedeli...", ne sme pa uprabljati besednih zvez, kot so
npr. "Govori se...", ali "Pravijo...". Po mnenju
g. Slaka med tema dvema vrstama besednih zvez ni nobene razlike in
oboje služijo temu, da sporočijo, da informacija ni preverjena.
Prav tako se mu tdi problematična določba kodeksa, kjer je
zapisano, da mora novinar v primeru, da ne mora poročati o obeh
straneh neke zgodbe, saj npr. nekdo ne želi dati svojega mnenja pred
kamero, v prispevku navesti kje, kdaj, ob kateri uri,... bodo gledalci
lahko dobili preostali del informacij. To naj bi zagotovilo
nepristanskost in celovitost informacij. Vendar pa tudi novinar sam
tega ne more vedeti kdaj in če sploh bo lahko poročal o drugi plati
zgodbe. Zato se g. Slaku ta določba zdi nesmiselna in je tudi ne
upošteva.
To se le nekateri od primerov, ki se g. Slaku zdijo
problematični. Sicer se strinja, ka takšen kodeks mora obstajati,
vendar bi po njegovem mnenju moral biti bolj minimalističen, jasno in
jedernato napisan, ker bi tako bila možna enostavna razlaga in ne bi
bile dopuščene možnosti izkoriščanja s strani urednikov v primeru, da
želijo zakriti svoje nepravilne odločitve. Če bi bila pravila jasna,
nedvoumna in jedernata, bi to omogočalo verodostojno in nepristransko
poročanje.
