Politika kot vodilna vest v televizijskih poročilih ali hvaležna
pogovorna tema v prijateljskem krogu je postala nepogrešljiv pojem v
naši vsakdanji komunikaciji. Po univerzalni definiciji "upravljanje
pomembnih družbenih zadev v skupnem interesu" pa tudi dejansko sega v
vse pore delovanja posameznika, pri katerem v demokratičnih družbah
tudi bolj ali manj aktivno sodelujemo.
Zato je politično komuniciranje kot tisto "komunikativno delovanje,
s katerim se sporazumevamo o politično in drugih relevantnih
vprašanjih v družbi", integralni del in stalnica našega socialnega
življenja v različnih relacijah. Naj gre za takoimenovano
politiziranje oz. površno klepetanje in prepiranje o popularnih temah
ali za vsebinsko politično diskusijo, ki poteka na demokratično
reguliran način v za to določenih forumih. Politično je prisotno v
medosebni in skupinski komunikaciji, v svojem pravem bistvu pa najbolj
na ravni strank, interesnih združenj, gospodarskih organizacij, vlade,
parlamenta, ko le-te prevzemajo funkcijo predstavljanja določenih
interesov posameznikov in njihovega upravljanja v družbi.
Nosilci politične oblasti so prav zaradi delegiranja vloge
predstavnika družbenih interesov in upravljalca družbenih zadev še
posebej pozorni na širšo komunikacijsko izmenjavo, ko v javnosti
sproti preverjajo svoje predloge, odločitve, ukrepe, politike in na
sploh podporo.Pri tem uporabljajo klasična orodja in pristope v
odnosih z javnostmi, ki pa morajo biti v svoji demokratično
legitimizacijski funkciji transparentna.
V demokracijah poteka najbolj direktno politično komuniciranje prek
volitev, ko volilke in volilci z oddajo svojega glasu sporočimo, za
katerega kandidata, stranko, politiko ali rešitev problema smo se
odločili. Zato so tudi druge komunikacijske dejavnosti političnih
akterjev osredotočajo na ta vsakokratni demokratični mejnik ter
nastopajo bolj intenzivno in organizirano zlasti v svojih
prepričevalnih naporih, da bi izbrali prav njih in njihov politični
meni. Pri tem poskušajo biti kandidati v tekmovanju čim bolj
komunikativno originalni in na primer z različnimi sredstvi svoje
ciljne javnosti naslavljati čim bolj direktno in osebno(stno).
Politično komuniciranje je v večini primerov za posameznika le
posredno, prek medijev, ki mu prenašajo probleme, opredeljene kot
politične, ga navidezno povezujejo s sogovorniki v političnem prostoru
in mu tudi že predstavljajo rešitve, sporazumne ali alternativne. Nove
komunikacijske možnosti, ki jih je odprl razvoj medijev in sodobnih
tehnologij, sicer prispevajo k občutku, da se lahko vključujemo v
politično debato ne glede na prostorske, časovne ali statusne omejitve
in da je ta po svoji naravi interaktivna. Še vedno pa ostajajo mediji
in politično novinarstvo ključni v svoji mediatorski vlogi, za kar bi
morali biti kompetentni in odgovorni.
Področje političnega komuniciranja torej zajema celoten proces in
splet komunikacijskih dejavnosti, ki nenehno potekajo v družbi, med
posamezniki, nosilci politične oblasti in mediji. Tudi v slovenskem
prostoru je precej dobro raziskano predvsem v aktualnem momentu, ki
jih ponuja vsakokratni volilni dogodek, tako letošnje parlamentarne
volitve v Sloveniji, tj. prek študij primerov predvolilnih kampanj,
političnega prepričevanja in političnega marketinga. Veliko manj pa se
posvečamo političnemu komuniciranju kot komunikativni dejavnosti, ki
je integrirana v vsakodnevno medijsko in politično dejavnost. Prav
tako je malo storjenega pri postavljanju profesionalno-strokovnih
standardov, ki bi jih lahko aplicirali v prakso političnih odnosov z
javnostmi. Pri nas je še vedno relativno neodkrito tudi področje
mednarodnega političnega komuniciranja, tj. komuniciranje držav v
mednarodnih odnosih in mednarodnih organizacij. Morda lahko prav
razvoj nove discipline politične komunikologije, kot v svoji zadnji
knjigi predlaga dr. France Vreg (2000), prispeva k nadgraditvi
dosedanjih interdisciplinarnih dognanj na področju političnega
komuniciranja in odpiranju novih perspektiv v tej smeri.
