DRUŽBA NA KLICU: Vpliv makrodiskurza

18.11.2004 | Prvi odgovor na pojav antiislamisličnega diskurza na internetnih forumih se po mnenju avtorice skriva v anonimnosti participantov. Pri tem se pojavlja vprašanje regulacije elektronskih medijev in ali gre le za kvazidemokracijo, ki dovoljuje objavo sovražnih mnenj pod pretvezo svobode izražanja. V nadaljevanju avtorica razkriva drugi razlog za ta zaskrbljujoč pojav.

Drugi odgovor na pojav antiislamističnega diskurza je v makrodiskurzivni ravni (mediji, politični in družbeni sitem, ki se stikata s svetovnimi dogodki), ki vpliva na mikrodiskurzivno raven posameznega uporabnika ali kot pravi Van Dijk (v Pašić, 2002: 169-170): »Družbeni procesi na makroravni se bodo reproducirali s prakso na mikroravni. Prepričanja skupine na makroravni se lahko potrdijo ali spremenijo le z vplivanjem na prepričanja posameznikov na mikroravni.«

V znamenju postmoderne bi antiislamistični diskurz na internetnih forumih lahko ustrezno poimenovali kulturizem oziroma postmoderni rasizem, ki ne temelji več na biološki komponenti, ampak na kulturnih temeljih. Gre za to, da se vseskozi poudarja, da smo vsi enaki, a so kulturne razlike med nami prevelike, da bi lahko sobivali, saj te kulturne razlike sproducirajo navidezno ogroženost avtohtonega prebivalstva. Tudi z neposrednim poznavanjem »drugačnih (izjem)« posameznikov, se predsodki ne spremenijo, saj kljub temu, da se morda racionalno zavemo, da predsodek ni resničen, čustveno ostajamo pri naših prepričanjih. Diskriminatorne opazke so se na internetnem forumu FDV-ja razvile celo v pravi sovražni govor z elementi izražanja diskriminatornih mnenj do manjšin vseh vrst, zanikanja diskriminatornosti lastnih mnenj, oblikovanja narativa žrtve kot mediatorja med lokalno skupnostjo in državo (če država ne bo poskrbela, bodo pa vrtičkarji in skinheadi z akcijo ulice ali z referendumom preprečili gradnjo), diskurza “mi” / “oni”, namesto o tematiki poročanje o problematiki, antibalkanističnega diskurza in diskurza “ne na mojem dvorišču” (nekje na obrobju Ljubljane oziroma Slovenije).

Razloge za zametke antiislamističnega diskurza na makrodiskurzivni ravni lahko iščemo že v slonovskemu spominu Slovencev na turške upade v srednjem veku in, kot nas slovenski izobraževalni sistem uči, tedanjo nasilno islamizacijo. Novi predsodki se pojavijo v 60-ih z ekonomskimi migracijami, ki so Sloveniji prinesle veliko število priseljencev (islamske vere) z nizko izobrazbo, in kulminirajo leta 1995 zaradi številnih beguncev, ki so se k nam zatekli večinoma iz Bosne in Hercegovine. Novejša politična zgodovina pa nas uči, da izbrisani in gradnja džamije postajajo politično osišče, na katerem skušata tako politična pozicija kot opozicija pridobiti glasove za letošnje parlamentarne volitve. Spomnimo se samo na predsedniško kampanjo Zmaga Jelinčiča, ki je gradila na izkoriščanju negativnega sentimenta do Neslovencev. Takšno strategijo je uporabil nazadnje konec leta 2003, ko je za slovenske medije izjavil, da naj bi za njegovo prometno nesrečo bili krivi pripadniki Islamske verske skupnosti, ker je v oddaji Trenja izrazil neodobravanje gradnje Islamskega kulturnega centra.

Levji delež in medvedjo uslugo k stanju islama po svetu pa je gotovo prinesel 11. september, čeprav geneza konfliktnega odnosa med (krščansko) Evropo in islamskim svetom po mnenju ameriškega sociologa religije Krishnana Kumarja datira še pred 11. septembrom: »Evidentno je, da sta glavna razloga za strah in sovražnost Evrope do muslimanskih ljudstev strah in tesnoba, ki izvirata iz bližine. Muslimani so namreč sodelovali pri formaciji Evrope, in sicer ne le kot drugi in drugačni, temveč tudi neposredno kot filozofi, znanstveniki in učenjaki.« (Kumar v Osolnik, 2003: 697) In čas je, »da začnemo križarske vojne« proti muslimanom tudi v Sloveniji, saj je to že sam Ronald Reagan izjavil ob prvi izvolitvi za predsednika ZDA leta 1980. Žal ni kratkoročnih rešitev, s katerimi bi lahko vplivali na makrodiskurzivno raven komuniciranja.

Mogoče bo dolgoročne premike na tem področju zagotovila moderna interpretacija države in človekovih pravic, s katero bi se v mentaliteto posameznika zapisala večja tenkočutnost do kršitev pravic enega samega posameznika, ki obenem pomeni kršitev pravic vseh.

Emina Mešić

Viri:
>>Osolnik, Marko. 2002. Ljubljana: Teorija in praksa. let. 40. št. 1. (str.: 696-705).
>>Pašić, Elvis; 2002. Muslimani v Sloveniji. Ljubljana: FDV.

Jutri bomo objavili četrti in obenem zadnji del članka, kjer boste lahko prebrali tretji – institucionalni – razlog ter avtoričin zaključek.

Arhiv po letih : 2004 | 2002