Zategnjen pas evropskemu oglaševanju

21.4.2004 | Evropske države pravno podlago in samoregulacijo kombinirajo – katera od regulacij prevladuje, je odločitev posamezne države.

Prav tako je od države odvisno, kako strogo z zakonom in regulativnim organom nadzoruje delovanje stroke oz. v kolikšni meri prepusti nadzor samoregulativnim organom.

NADZOR NA EVROPSKI RAVNI pokriva leta 1992 ustanovljeno združenje EASA. Neprofitna organizacija ima sedež v Bruslju in je za oglaševalsko industrijo edino samoregulativno telo na meddržavni ravni. Prizadeva si za širitev visokih etičnih standardov v oglaševanju skozi samoregulacijo, obenem pa upošteva razlike v kulturnih, pravnih in trgovskih praksah posameznih držav. Trenutno je pod okriljem EASE 28 samoregulacijskih teles iz vse Evrope, od tega jih je 24 iz 22 evropskih držav, 4 pa iz neevropskih. Med njimi je tudi Slovenija.

NADZOR NA RAVNI POSAMEZNIH DRŽAV se med državami močno razlikuje: čeprav vse omenjene države kot glavno orodje nadzora uporabljajo pritožbe prizadetih deležnikov, le redke vzdržujejo tudi lastno nadzorovanje. Na ta način poskuša biti neodvisen opazovalec in dati možnost potrošnikom in drugim tržnim deležnikom za spremljanje dela oglaševalcev.

Organi, ki nadzirajo izvajanje samoregulacije, prejemajo na tisoče pritožb. Države se med sabo po obravnavi pritožb zelo razlikujejo. Španija recimo, jih na leto uspe rešiti le peščico, medtem ko jih Velika Britanija razreši od 1.000 do 3.000. Te razlike so po Jean J. Boddewyn posledica različnih samoregulativnih politik: nekatere države uspešno nadzorujejo oglase in rešujejo pritožbe, druge se lotevajo izključno hujših kršitev; nekatere upoštevajo samo nacionalno razširjene oglase in lokalnih ne, drugim uspe kontrolirati vse medije. Seveda pa je v omenjenem primeru potrebno upoštevati tudi dejstvo, da ima Španija v svojem samoregulativnem telesu 8 članov (ali več), medtem ko jih ima Velika Britanija vsega skupaj okoli 60. Velika Britanija ima, gledano v evropskem merilu, enega največjih in najbolj razvitih samoregulativnih sistemov; po velikosti ga prekaša edino italijanski, ki v petih podtelesih združuje več kot 100 članov. Običajna sestava samoregulativnih teles se namreč giblje med 10 in 30 člani (v razsodišču jih je navadno do deset, v administraciji pa od 10 do 20). Kljub temu pa samo velikost organa še ni pogoj za uspešno delovanje. Več o delovanju samoregulacijskih organov v Evropi si preberite naslednjo sredo na strani Media Foruma.

Sabina Žakelj

_________________________________________________
Naslednja objava iz sklopa (Samo)regulacije oglaševanja sledi v sredo, 28. 04. 04. __________________________________________________

VIRI
>> Boddewyn, J. J. (1992): Global perspectives on advertising self-regulation. Quorum Books Inc., ZDA.
>>Žakelj, Sabina (2004): Samoregulacija oglaševanja. Diplomsko delo. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
>> (2001) Advertising Self-Regulation in Europe - "The Blue Book". Third edition. EASA.

-- Članek je avtorsko delo. Ob citiranju navedi vir! --

Arhiv po letih : 2004 | 2003 | 2002 | 2001