Kdo je torej v Sloveniji zakrivil prikrito oglaševanje?

17.5.2004 | Še vedno se postavlja vprašanje, kdo je zakrivil prikrito oglaševanje. Škerlep (2001: 13) meni, da nosijo odgovornost »slovenski mediji, ki v svoji lakomnosti za čim večjimi dobički dopuščajo takšno prakso, ki njim, pa tudi piaru, nedvomno znižuje verodostojnost v javnosti«. Sprejeti so bili različni samoregulacijski akti, a v praksi obstaja siva cona, v kateri prihaja do dogovorov med mediji in oglaševalci.

Koširjeva (2001: 3) krivi novinarsko stroko. Meni, da »niso odgovorni oglaševalci in vodje služb za odnose z javnostmi, temveč uredniki in novinarji. Ker dovolijo, da marketing upravlja novinarske strategije in kroji višino njihovih plač« (prav tam). Po njenem mnenju naj bi uredništva slovenskih medijev preveč radodarno upoštevala gradiva, ki jih prejmejo od služb za odnose z javnostmi in dodaja, da »so problemi v zvezi z 'zločini' nad informacijami v prvi vrsti problem medijev« (Košir 1996: 252).

Podobnega mnenja je Rok Kajzer (2004), urednik časnika DNS Novinar: »Za objavo so zagotovo odgovorni urednik in uredniki medija, ki ne preprečijo takšnih objav. Nekateri uredniki namreč dopuščajo povezovanje novinarskih besedil z naročniki oglasov. Odgovorni so tudi oglasni oddelki medijskih hiš, ki pristajajo na oglase v obliki novinarskih prispevkov in ki jih primerno ne označijo kot oglas.«

Tudi Grega Repovž (Zavrl 2003), predsednik DNS in novinar Dela, meni, da so krive medijske hiše, ki želijo dodatno zaslužiti. Zdi se mu žalostno, da v primeru, ko to počnejo, ne postavijo zelo visoke cene. Vendar meni, da mediji niso edini krivci, saj so pritiski velikih oglaševalcev pogosti.

Souad bel Hadad meni, da »ni težava v odnosih z javnostmi, ampak v določenih ljudeh tako novinarjih kot piarovcih, ki svoje dolžnosti ne opravljajo dovolj dobro« (Tonejc in Levak 2001: 7). Niso torej stroke tiste, ki nosijo odgovornost, ampak posamezniki, tako predstavniki za odnose z javnostmi, oglaševalci in tudi novinarji. Naloga oglaševalcev je narediti kar najbolj odmevno in vplivno akcijo, naloga predstavnikov za odnose z javnostmi pa doseči želeno publiciteto. Oboji poskušajo na različne načine doseči svoj cilj. Tudi s prikritim oglaševanjem.

Patterson in Wilkins (1994: 62) odkrivata še eno zanimivo področje. Po njunem mnenju je vse preveč neprofesionalnih novinarjev, ki rušijo kredibilnost celotne stroke. K njuni ugotovitvi dodajam še oglaševalce in tudi predstavnike za odnose z javnostmi. Tudi na teh dveh področjih je preveč neprofesionalcev.

Večina torej krivi medijske hiše oz. urednike in novinarje, ki hrepenijo po čim večjem zaslužku. Vendar pa ne moremo metati vseh v isti koš. Znotraj vsake od strok se tudi pojavlja vedno več posameznikov, ki svojega dela ne opravljajo profesionalno.

Nina Nagode

VIRI:
>>Kajzer, Rok (2004) elektronska pošta
>>Košir, Manca, Melita Poler (1996): Utemeljitev novinarske etike in svoboda slovenskih novinarjev. V Marjan Sedmak (ur.), Mediji, etika in deontologija, 9-26. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede.
>>Košir, Manca (2001) Kaj je novinarstvo?. Bonus, Februrar: 3.
>>Patterson, Philip, Wilkins, Lee (1994) Media Ethics: Issues and Cases. Madison: Brown & Benchmark Publishers.
>>Škerlep, Andrej (2001) Paradoksno razmerje med piarom in novinarstvom. Bonus, Februrar: 12.
>>Tonejc, Matija; Levak, Barbara (2001) »Nekateri slovenski novinarji 'igrajo igro'.« Pogovor z Souad bel Hadad. Bonus, Februar: 7.
>>Zavrl, Franci (2003) Kdo bo koga – okrogla miza o uredniški avtonomiji, svobodi tržnega komuniciranja in zavajanju potrošnika. SOF, Portorož, 12. 3.

-- Članek je avtorsko delo. Ob citiranju navedi vir! --

Arhiv po letih : 2004 | 2003 | 2002