Javno dostopni podatki o lastniških deležih v medijih v Sloveniji
niti približno ne odsevajo dejanskega stanja - Na osnovi analize
lastniških povezav slovenskih medijev smo ugotovili obstoj vertikalne,
horizontalne in diagonalne medijske koncentracije - Slovenski
splošnoinformativni dnevniki imajo na prvi pogled dokaj razpršeno
lastniško strukturo.
valign="top"Navidezno veliko število nepovezanih lastnikov je v
resnici majhno število kapitalsko in upravljavsko povezanih oseb - Na
radiodifuznem področju so posledice nenadzorovanega podeljevanja
frekvenc še slabše. Na izredno majhnem trgu 69 radijskih in 47
televizijskih postaj ne bo preživelo. V prihodnosti lahko pričakujemo
njihovo povezovanje v mreže, kar bo bistveno vplivalo na obstoječe
programske zasnove - Morda bodo v naši raziskavi našli navdih tudi
pristojni nadzorni organi
Prispevek, ki ga berete, je nastal iz nečesa, kar smo si sprva
zamislili kot izdelavo "medijske pokrajine". Medijski
"kdo je kdo" smo želeli izdelati zato, ker javno dostopen,
pregleden in razmeroma natančen prikaz lastniške zgradbe slovenskih
medijev še ne obstaja, hkrati pa se o tej temi veliko ugiba in o njej
piše. Nastalo je vse kaj drugega.
Pri svojem delu smo naleteli na toliko različnih zgodb in vpletenih
oseb. Pregledali smo vse dostopne javne vire, ki vsebujejo podatke o
medijskih lastnikih in njihovih naložbah, prebrali na stotine že
objavljenih novinarskih člankov in opravili številne
intervjuje. Ozadja smo poskušali razumeti tudi s pomočjo interneta, na
katerem je bilo shranjeno marsikatero pozabljeno ime, ki je bilo že
pred leti prisotno v časopisih ali gospodarskih zgodbah. Začetna,
dokaj enostavna zgodba, se je spremenila v množico manjših zgodb, na
prvi pogled nepovezanih v resnici pa so bili to deli širše zgodbe.
Pokazati želimo, da medijska lastništva niso le akademska razprava,
ki z medijsko prakso nimajo nobenega stika. Opisali bomo pojem
koncentracije, vanj umestili množične medije in ugovarjali trditvam,
da na medijskem področju ni mogoče ničesar spremeniti. Predstaviti
želimo različne, bolj ali manj uspešne modele, ki niso popolni, vseeno
pa zmorejo preprečiti marsikatero sporno delovanje, saj v ozadju
sprejetih zakonov tlita politična volja in zavest, da ne
"država" ne "trg" nista najboljša regulatorja
medijskega področja. Ti modeli nam tudi pokažejo, da je mogoče zaznati
celo tako neoprijemljiv pojem, kot je "medijski
pluralizem". S temi zgledi bomo nato primerjali del slovenske
medijske pokrajine, ki jo bomo opisali predvsem s pomočjo lastniških
in drugačnih povezav. Naša primerjava bo dvojna - na eni strani bomo
primerjali slovensko pravno podlago z evropskimi, na drugi strani bomo
konkretno stanje kritizirali s samo slovensko zakonodajo, ki že sama
prepoznava in kaznuje večino ugotovljenih kršitev, čeprav pogosto le v
teoriji. Medijska zakonodaja, ki jo bomo omenjali, obravnava predvsem
radio in televizijo (radiodifuzijo), predvsem zaradi nekaterih
omejitev (denimo omejenega števila frekvenc), zaradi katerih so
podrejeni državnemu nadzoru. Kljub temu smo v našo raziskavo vključili
tudi splošno - informativne tiskane dnevnike, ki za svoje delovanje ne
izrabljajo "javnih virov" in zato, strogo gledano, ne
upravičujejo posebne potrebe po dodatni regulaciji, ki je ne bi
predvidela že gospodarska zakonodaja. O pomanjkljivostih tega pogleda
in razlogih, zakaj je razmeroma dobra pravna podlaga onemogočena s
pomanjkljivo regulacijsko prakso in namerno slabitvijo nadzornih
organov, bomo ugibali kdaj drugič.
Morda bodo v naši raziskavi našli navdih tudi pristojni nadzorni
organi, ki s svojo pasivnostjo omogočajo nekatere negativne pojave,
namesto da bi jih znali ali zmogli preprečiti. Še več, svoje
ne-delovanje utemeljujejo s pomanjkanjem ustrezne zakonske podlage,
kadrovskimi težavami, celo odsotnostjo modelov, po katerih bi se lahko
zakonodaja in organizacija nadzornih organov zgledovali. S temi
trditvami se ne moremo strinjati.
