Namen našega raziskovanja je bil ugotoviti, kdo so največji
lastniki slovenskih medijev, in odgovoriti na vprašanje, ali lastniško
povezovanje medijev nasprotuje tistim členom Zmed, ki omejujejo
koncentracijo. Na podlagi negativnih izkušenj z regulacijo lastniških
deležev v medijih v pretekih letih vsebuje novi zakon o medijih
natančna določila (kot so vpis v razvid medijev in objava podatkov in
sprememb v Uradnem listu RS), ki da bodo zagotovila transparentnost
lastništva nad mediji v Sloveniji.
Žal javno dostopni podatki o lastniških deležih v medijih niti
približno ne odsevajo dejanskega stanja. Medije prodajajo in kupujejo,
spreminjajo se lastniki, novinarji o tem poročajo, uradni podatki pa
ostajajo nespremenjeni. Slovenski splošnoinformativni dnevniki imajo
na prvi pogled dokaj razpršeno lastniško strukturo. Navidezno veliko
število nepovezanih lastnikov je v resnici majhno število kapitalsko
in upravljavsko povezanih oseb. Lastniki enega časopisa sedijo v
nadzornih svetih drugih časopisov. Medije tako nadzirajo lastniki in
upravljavci velikih podjetij, ki so hkrati njihovi največji
oglaševalci, lastniki oglaševalskih organizacij, ki kupujejo in
prodajajo oglaševalski prostor v medijih, predsedniki uprav največjih
slovenskih podjetij (večinoma v državni lasti) ter "skriti" zastopniki
političnih interesov. Nadzorniki nadzorujejo sami sebe in skrbijo, da
so njihovi številni ekonomski (in politični) interesi zavarovani pred
kritičnim novinarskim poročanjem. Vpogled v podatke o članih nadzornih
odborov slovenskih podjetij pokaže dejansko koncentracijo moči v rokah
majhne skupine posameznikov. Pritiski na neodvisnost medijev in
novinarjev postajajo bolj prikriti in imajo lahko dolgoročne
posledice.
Mediji objavljajo vse več hibridnih sporočil, v katerih se pod
navidezno podobo novinarskega prispevka skrivajo oglaševalska
sporočila, zid med oglaševalskim in uredniškim delom se počasi ruši
pod pritiskom ustvarjanja vse večjega dobička, uredniki postajajo vse
bolj odgovorni za tržno uspešnost medija in vse manj za oblikovanje
uredniške politike. Na osnovi analize lastniških povezav slovenskih
medijev smo ugotovili obstoj vertikalne, horizontalne in diagonalne
medijske koncentracije. Zakon o javnih glasilih (sprejet leta 1994) je
poskušal medijsko pluralnost zagotoviti omejevanjem lastniških deležev
pri posamezni fizični in pravni osebi na 33 odstotkov. Ta omejitev pa
ni veljala za državne sklade, ki so nastali v procesu
privatizacije. Skoraj desetletje po privatizaciji medijev je država z
lastniškimi deleži v skladih še zmeraj največji medijski
lastnik. Koncentracijo lastniških deležev pri posameznih lastnikih je
spremljala prodaja lastniških deležev notranjih lastnikov - zaposlenih
in nekdanjih zaposlenih, večinoma novinarjev. Samo v enem slovenskem
časniku - Večeru - se je od leta 2000 do leta 2002 lastniški delež
notranjih lastnikov (malih delničarjev) zmanjšal za skoraj trideset
odstotkov. Privatizacija nekdanje družbene lastnine se počasi
zaključuje kot posebna oblika paradržavne lastnine. Država kot
lastnik, ne glede na zagotovila svojih upravljavcev, še zmeraj v
medijih vidi predvsem politični in mnenjski kapital.
Na radiodifuznem področju so posledice nenadzorovanega podeljevanja
frekvenc še slabše. Na izredno majhnem trgu 69 radijskih in 47
televizijskih postaj ne bo preživelo. V prihodnosti lahko pričakujemo
njihovo povezovanje v mreže, kar bo bistveno vplivalo na obstoječe
programske zasnove. Radijske postaje, ki še naprej vztrajajo pri
produkciji lastnih programov in izpolnjevanju svoje temeljne naloge
(obveščanja državljanov), ne morejo pokriti izjemno visoke cene
produkcije oz. ne morejo konkurirati cenejšim programom, ki ga
ponujajo mreže. Cena oglaševanja na radijskih postajah upada, cena
novinarskega profesionalnega dela je dosegla najnižjo raven, na trgu
pa cena radijskih postaj narašča. Od 50 milijonov tolarjev, kolikor
znaša tržna cena lokalne radijske postaje, večino predstavlja
pridobljena frekvenca. Neoddanih frekvenc, ki so javno dobro in last
vseh državljanov, je v Sloveniji ostalo zelo malo.
Novi zakon o medijih naj bi na podlagi izkušenj preteklega obdobja
tržnega liberalizma in deregulacije onemogočil koncentracijo. V
resnici pa odgovorne institucije, ki bi morale skrbeti za zaščito
medijskega pluralizma, nimajo natančnih meril, na podlagi katerih bi
določile, kdaj je do koncentracije prišlo, kdaj gre za zlorabo
dominantnega položaja na trgu oz. kdaj koncentracija ogroža medijski
pluralizem. Sklicevanje na nedorečenost zakonskih določil ali na
neobstoj primerljivih evropskih izkušenj na področju preprečevanja
medijske koncentracije je rezultat pomanjkanja volje, da se aktivno
vpliva na oblikovanje medijske politike. V znani igri
"monopoly" številka na vrženi kocki določa premikanje po
poljih in omogoča igralcem, da kupujejo posestva. Zmagovalec v igri je
tisti, ki ima največ posestev, največ denarja, in ki z izključitvijo
ostalih igralcev ostane sam. V slovenskem realnem prostoru se lahko
zgodi, da bo skupina desetih lastnikov in petih najbolj vplivnih
nadzornikov med seboj razdelila "medijska posestva". Konec
"igre" pa bo po vsej verjetnosti prodaja pridobljenih
lastniških deležev v medijih tujim lastnikom. Ironija je, da so
nekdanje socialistične države vzhodne in srednje Evropi razprodale
svoje medije na začetku tranzicijskega obdobja (1990- 1992). Slovenija
pa je potrebovala deset let, privatizacijo, omejevanje lastniških
deležev v medijih in dva medijska zakona, da bi se na koncu soočila z
posledicami, ki jih je hotela preprečiti na začetku devetdesetih.
Okvir
Novi zakon o medijih naj bi na podlagi izkušenj preteklega obdobja
tržnega liberalizma in deregulacije onemogočil koncentracijo. V
resnici pa odgovorne institucije, ki bi morale skrbeti za zaščito
medijskega pluralizma, nimajo natančnih meril, na podlagi katerih bi
določile, kdaj je do koncentracije prišlo, kdaj gre za zlorabo
dominantnega položaja na trgu oz. kdaj koncentracija ogroža medijski
pluralizem.
Okvir 1
V slovenskem realnem prostoru se lahko zgodi, da bo skupina desetih
lastnikov in petih najbolj vplivnih nadzornikov med seboj razdelila
"medijska posestva". Konec "igre" pa bo po vsej verjetnosti
prodaja pridobljenih lastniških deležev v medijih tujim lastnikom.
Okvir 2
Na radiodifuznem področju so posledice nenadzorovanega podeljevanja
frekvenc še slabše. Na izredno majhnem trgu 69 radijskih in 47
televizijskih postaj ne bo preživelo. V prihodnosti lahko pričakujemo
njihovo povezovanje v mreže, kar bo bistveno vplivalo na obstoječe
programske zasnove.
Okvir 3
Cena oglaševanja na radijskih postajah upada, cena novinarskega
profesionalnega dela je dosegla najnižjo raven, na trgu pa cena
radijskih postaj narašča. Od 50 milijonov tolarjev, kolikor znaša
tržna cena lokalne radijske postaje, večino predstavlja pridobljena
frekvenca. Neoddanih frekvenc, ki so javno dobro in last vseh
državljanov, je v Sloveniji ostalo zelo malo.
Okvir 4
Medije nadzirajo lastniki in upravljavci velikih podjetij, ki so
hkrati njihovi največji oglaševalci, lastniki oglaševalskih
organizacij, ki kupujejo in prodajajo oglaševalski prostor v medijih,
predsedniki uprav največjih slovenskih podjetij (večinoma v državni
lasti) ter "skriti" zastopniki političnih interesov. Nadzorniki
nadzorujejo sami sebe in skrbijo, da so njihovi številni ekonomski (in
politični) interesi zavarovani pred kritičnim novinarskim
poročanjem. Vpogled v podatke o članih nadzornih odborov slovenskih
podjetij pokaže dejansko koncentracijo moči v rokah majhne skupine
posameznikov.
Okvir 5
Privatizacija nekdanje družbene lastnine se počasi zaključuje kot
posebna oblika paradržavne lastnine. Država kot lastnik, ne glede na
zagotovila svojih upravljavcev, še zmeraj v medijih vidi predvsem
politični in mnenjski kapital.
