Zaradi mnenjske funkcije množičnih medijev in njihovega prispevka k
javni politiki verjamemo, da je potrebno množične medije posebno
obravnavati. Ker zasebne lastnine ne moremo povezati z etiko delovanja
medijev, še manj pa z odgovornostjo do javnosti, se zdi, da je
preprečevanje monopolizacije medijev v demokratičnih družbah dolžnost
države.
Kapitalistična racionalnost, ki nam sicer dopušča kritike, da
zasebna lastnina ne deluje v javnem interesu in priznava, da tržna
medijska proizvodnja teži h komercializaciji vsebin in monopolizaciji
trga, zato se vpliv nad medijskimi vsebinami koncentrira v rokah
peščice (politično nevtralnih?) posameznikov ali korporacij, od nas
hkrati zahteva tudi spoznanje, da druge možnosti nimamo. V praksi to
pomeni, da lahko medijska hiša posluje pregledno, ne zlorablja svojega
položaja, ne taji davkov, ne krši zakonov o preprečevanju navzkrižnega
lastništva, ne presega omejitve naklade, a kljub temu ne deluje v
javnem interesu. Dokler so edina skrb, s katerimi se mora ukvarjati,
dobički, za to nima niti najmanjšega razloga.
Medijski pluralizem zato zahteva tako tržno kot "medijsko
konkurenco", te pa obstoječa gospodarska zakonodaja - namenjena
uravnavanju gospodarskega trga, zagotavljanju tržne konkurence in
preprečevanju omejevanja konkurence (določanje prevladujočega položaja
na upoštevnem trgu) - ne zajema. Zato tudi ne zmore preprečiti vse
večje moči nad javnim mnenjem, zbrane v medijskem
sektorju. Zagotavljanje pluralnosti mnenj je odvisno od števila
neodvisnih medijskih glasov, možnosti dostopa na trg in bojem za
gledalce med ponujenimi vsebinami. Tako pomeni upoštevanje izključno
gospodarske opredelitve konkurence na medijskem področju precejšnje
tveganje, saj se poslovne združbe vse bolj koncentrirajo, česar niti
gospodarska zakonodaja ne preprečuje prav pogosto. Tržna konkurenca
tudi ne zagotavlja medijske raznolikosti. Če mediji ne morejo biti
prepuščeni zgolj pravilom trga, je potrebno utemeljiti pravne
mehanizme, ki bi preprečevali prevlado nad javnim
mnenjem. Koncentracija moči na medijskem področju posredno pomeni
koncentracijo na področju svobode govora, tovrstna koncentracija pa je
bistveno spornejša od koncentracij na področjih, ki nimajo tako
velikega vpliva na demokracijo samo (1).
Če se bo nekoč izkazalo, da tudi upoštevanje "medijske
konkurence " (2), ne more zagotoviti vsebinskega pluralizma, ker že
sami novinarski boji za gledanost in prvenstvo vodijo k poenotenju
vsebin, smo se problema lotili iz povsem napačne plati. V svetu, kjer
je novinarstvo tržna dejavnost in mediji predvsem velik posel, pa se
zdi že misel na medijsko konkurenco kot posebno, medijem prilagojeno
pravno kategorijo, velik in pomemben korak naprej, čeprav gre v
resnici le za izboljšave trenutnega in obstoječega. In vendar so tudi
ti koraki ponekod že prehojeni.
1: Glej KEK (Kommission zur Ermittlung der Konzentration in Medienbereich), 2000, (www.kek-online.de).
2: V smislu preprečevanja monopola nad javnim
mnenjem, kar naj bi pokazali deleži gledanosti skupaj z analizami
medsebojnih vplivov formalno ločenih medijskih trgov.
