Iz samih zakonskih določb ni moč razbrati, kakšen je dejanski
položaj medijev in svobode obveščanja v Sloveniji oziroma kakšne so
omejitve svobodi tiska. Pomembna je predvsem sodna praksa in narava
njenih razsodb na podlagi zakona. Pogosto so namreč sodišča tista, ki določajo mejo med dopustnim in
prepovedanim, med "sme se" in "prepovedano je". Sodišča imajo možnost,
da v okviru zakonsko postavljenih pravil samostojno določajo merila, s
katerimi bodo vrednostno napolnila pojme, kot sta na primer "žaljiv
namen" ali "negativna vrednostna ocena". Tu pa se pokaže velik pomen,
ki ga ima vsaka posamična odločitev sodišča na družbeno ravnanje na
področju svobode obveščanja. Sodna praksa v našem prostoru sicer ni
formalen pravni vir, toda pri odločanju o več enakih ali podobnih
primerih ustvarja ustaljeno sodno prakso, ki je pomembna za razlago
splošnih pravnih pravil in za njihovo uporabo.
Slovenija še vedno s težavo išče minimalne trajne vrednote, na
katere bi se na področju javne besede lahko oprla ne glede na dnevna
politična prepričanja glavnih akterjev. Na tej poti izgrajevanja nekih
ustaljenih standardov je že bilo mnogo konfliktov, vendar pa se
postopoma le oblikujejo načela, vse bolj prilagojena zahtevam sodobnih
demokratičnih sprememb. K tem sodobnim spremembam pa ne sodita le
večja svoboda in neodvisnost novinarstva, pač pa tudi vse pogostejše
vmešavanje medijev v zasebno življenje, žalitve in škodovanje ugledu
posameznika. Hkrati se obuja tudi zavest državljanov, da lahko, če
menijo, da so jih novinarji kakorkoli prizadeli, poiščejo pravico pred
sodiščem. Vsak posameznik se sam odloča, ali bo zahteval ugotavljanje
kazenske odgovornosti avtorja oziroma odgovornega urednika, če avtor
ni znan, ali se bo spustil v odškodninsko tožbo, se obrnil na
novinarsko častno razsodišče, ki ugotavlja novinarjevo profesionalno
odgovornost v skladu z novinarskim kodeksom etike, ali pa preprosto
molčal in javno zapisano ali izrečeno besedo prepustil pozabi.
Vse to pa pomembno oblikuje podobo sodnih postopkov v primeru
zlorab svobode obveščanja. V Sloveniji tisti, ki menijo, da sta bila
njihova čast ali dobro ime prizadeta v katerem izmed medijev, iščejo
zadoščenje predvsem v kazenskih postopkih, redkeje pa se zatekajo h
civilnim tožbam. Srečujemo se s položajem, ko gre skoraj izključno za
zasebne tožbe posameznikov.
V postopku "tehtanja" pravic je Slovenija na začetku in od velikega
števila tožb, ki jih prizadeti vlagajo na okrožna sodišča, jih le malo
pride v presojo Vrhovnemu sodišču. Pogosteje je moralo slovensko
Vrhovno sodišče odločati o pravici do objave odgovora in popravka po
Zakonu o javnih glasilih, kot pa o tem, ali dati prednost svobodnemu
izražanju ali nagniti tehtnico na stran prizadetega. Razlog je
predvsem v tem, da so se postopki tako imenovanih "žalitvenih" tožb
najpogosteje končali že pred sodiščem prve ali druge stopnje,
največkrat tudi v korist novinarja oziroma medija.
Sicer pa na tej spletni strani zbrani primeri Vrhovnega kažejo, da
se v Sloveniji odpirajo pravzaprav enaka vprašanja kot jih rešuje
Evropsko sodišče, podobne pa so tudi odločitve sodišč, ki se pogosto
sklicujejo na odločbe Evropskega sodišča.
