1. Splošno: svoboda obveščanja in osebnostne pravice
Gre za temeljno protislovje med pravico
obveščanja in osebnostnimi pravicami, zlasti pravico do osebnega življenja.
Pravica obveščanja je bila kot svoboda tiska pridobitev moderne demokracije v
času meščanskih revolucij. Prvobitna svoboda tiska se je z razvojem drugih
sredstev javnega obveščanja, medijev razvila v tako imenovano pravico
obveščanja, svobodo medijev.
Pravica do obveščanja pa lahko ogrozi
osebnostne pravice, zlasti pravico do osebnega življenja, ki je kot osebnostna
pravica prvobitna ter v hierarhiji pravic temeljna, prednostna, najmočnejša.
Gre torej za konflikt dveh pravic: politične pravice do svobode obveščanja in
osebnostne pravice človeka. Osebnostne
pravice so osebne, temeljne, vezane na osebo, neodtujljive, neprenosljive in
nepremoženjske pravice, ki pa uživajo tudi premoženjskopravno varstvo.
Glede na to, da gre za konflikt dveh pravic,
je to teoretično vprašanje, v pravu pa zlasti za praktično vprašanje. V primeru
kršitve osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja sledi kazenska ali civilnopravna
odgovornost. O temeljnih vprašanjih odgovornosti medijev je v novejši dobi
obsežnejša literatura interdisciplinarne narave, zlasti s področja filozofije,
etike, politologije in prava.(*1)
Domača literatura je skromnejša.(*2)
2. Splošno o odgovornosti na področju medijev
Odgovornost ponavadi definiramo kot sposobnost subjekta, da nosi
posledice za svoja dejanja, često pa tudi kot odnos subjekta do
določenih norm.(*3)
Odgovornost klasificiramo po različnih merilih. Glede na formalni
temelj, glede na vrsto norme bi odgovornost mogli deliti na moralno,
pravno, politično in podobno. Podobno kot v splošni teoriji pravno
odgovornost medijev delimo glede na vrsto pravne norme v kazensko,
civilno, delovno, pravno ali statusnopravno odgovornost.
Zgodovinsko razvojno gledano se kažejo
določeni trendi odgovornosti, značilne tudi za kršitve osebnostnih pravic s
sredstvi javnega obveščanja, in to od objektivne k subjektivni, od kolektivne k
individualni, od nediferencirane k posebni diferencirani, od javnopravne k
zasebnopravni, civilni. Zlasti v zadnjih desetletjih, v času tako imenovane
deregulative, pri nas smo jo imenovali tudi deetatizacijo, gre za opuščanje
javno-pravnih norm in nadomeščanje s civilnimi. Smo priča oženju javnopravne
sfere in širjenju civilnopravne sfere, na področju odgovornosti smo priča
svetovnemu procesu, oženju kazenske odgovornosti in širjenju civilnopravne
odgovornosti. Ta proces ni skladen, zato nastajajo pravne praznine. To pa je
teoretično in praktično vprašanje odnosov med politiko, moralo in pravom.
Prav v razmerah tako imenovane tranzicije,
ko nastopa tako imenovana deregulativa, gre na pravnem področju v resnici za
nadomeščanje javnopravnih norm z dispozitivnimi, civilnimi. Smo priča velikega
neskladja, velikih pravnih praznin. Tako imenovana demokratizacija medijev,
uveljavljanje svobode tiska, svobode govora, pomeni odpravljanje javnega ter s
tem afirmacijo avtonomnega dispozitivnega prava, civilnega prava, ki bi moralo
nadomeščati javno pravo. Civilnopravna odgovornost bi morala nadomestiti
kazenskopravno odgovornost. Namesto prejšnje javnopravne odgovornosti
(kazenske, upravno kazenske, statusne, disciplinske) bi morala, da ne bi
nastale pravne praznine, vsesplošna neodgovornost, v interesu polnega varstva
osebnostnih pravic in s tem demokracije biti uveljavljena civilnopravna
odgovornost v vsej pestrosti, kot jo je sicer razvila že domača pravna kultura
ter pravna kultura družb z daljšo demokratično tradicijo.
Kot v splošni teoriji civilnopravne
odgovornosti bi tudi odgovornost na področju medijev mogli deliti glede na
temelj (zakon ali pravni posel), glede na krivdo (subjektivno in objektivno),
glede na obseg (neomejeno ali omejeno), glede na namen (individualno ali
preventivno) itd. V splošni teoriji odgovornosti se govori o tako imenovanih
občih in o posebnih predpostavkah odgovornosti. Teorija ni enotna. Menimo pa,
da splošne predpostavke, ki morajo biti podane pri vseh vrstah odgovornosti ter
s tem tudi izhodišče za filozofsko pravnopraktično in pravnopolitično razmišljanje,
so zlasti: subjekt odgovornosti, subjekt sankcije, dejanski temelj, pravni
temelj, postopek, sankcija ter odgovornost subjekta sankcije. Pri posebnih
vrstah odgovornosti se naštevajo posebne predpostavke odgovornosti tako v
kazenskem kot v civilnem, vse to se aplicira tudi pri odgovornosti za ogrožanje
osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja.
3. Osebnostne pravice v našem pravu
Pravno varstvo osebnostnih pravic je odraz
človekovega boja za varstvo kakovosti človekovega življenja, le-to pa je odraz
pravne kulture naroda.(*4)
Že rimsko pravo je priznavalo osebnostne
pravice za svobodne ljudi, ne pa za sužnje, ker niso bili subjekti prava.
Vendar pa rimsko pravo ni poznalo sistema pravic, temveč sistem tožb. Če je
torej za primer kršitve določene osebnostne pravice tožba (actio) obstajala, je
bila pravica tudi varovana, v nasprotnem primeru pravnega varstva ni bilo. Zelo
znana je bila pretorska tožba "actio iniuriarum" v primeru žalitve časti.(*5)
Pravice, ki so neločljivo povezane s
človekovo osebo, imenujemo osebnostne pravice. So v tesni zvezi z osebnimi
dobrinami, kot so: življenje, telesna in duševna integriteta, zdravje, čast in
dobro ime, pisemska tajnost, zasebnost itd. Število osebnostnih pravic ni
ustaljeno, iz česar sledi, da ne velja numerus clausus (zaključeno število)
osebnostnih pravic. Neki dogodek lahko povzroči, da določen izraz človekove
osebnosti postane osebnostna pravica.
Izum fotografskega aparata je omogočil razmnoževanje in uporabo človekove
slike. V navedenem primeru daje osebnostna pravica do lastne podobe upravičencu
možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slike. Za osebnostne pravice je značilna
njihova absolutnost, kar pomeni, da učinkujejo zoper vsakogar (erga omnes)(*6)
in da je vsakomur prepovedan poseg v te pravice. Iz navedenega je moč razbrati
podobnost osebnostnih pravic s pravicami stvarnega prava. Osebnostne pravice so
neprenosljive, nepodedljive in nezastarljive.
Neločljivo so zvezane z osebo, ki je nosilec te pravice. Z osebo
nastanejo, so samo njej lastne in z njo praviloma tudi ugasnejo. Prenos
osebnostnih pravic torej ni mogoč ne za časa življenja in tudi ne za primer
smrti. Osebnostni pravici se ni moč
odreči, obstoji pa možnost, da imetnik te pravice privoli v kršitev v določenem
obsegu. Tako na primer s privolitvijo posega v telesno integriteto odpade
protipravnost takega posega. Odpade pa seveda tudi pravica zahtevati varstvo
osebnostne pravice.
Obstoj osebnostnih pravic je v modernem
pravu povsod priznan, razlike pa se nanašajo le na obseg in število teh pravic.
Za vse moderne države je značilno, da njihovi pravni predpisi priznavajo in
varujejo osebnostne pravice. V večini držav je opazno tudi prizadevanje, da na
vseh področjih iščejo nove oblike pravnega varstva človekove osebe, v nasprotju
z 19. stoletjem, ko je prevladovalo
mnenje, da je izključno področje ustavnega prava.
Profesor dr. Alojzij Finžgar ne dopušča
dvoma o obstoju osebnostnih pravic kot posebne kategorije pravic in jih
našteva: pravica do življenja, zdravja in telesne duševne integritete, pravica
do prostosti, pravica do časti in dobrega imena, pravica do imena, pravica do
lastne podobe, pravica na glasu, pravica do pisemske tajnosti itd. Navedene
pravice naš pravni red priznava, večina jih je naštetih že v ustavi, varovane
pa so tako s predpisi civilnega, kazenskega kot tudi upravnega prava.
a) Pravica do časti in dobrega imena
Pravica do časti in dobrega imena izhaja iz
34. člena Ustave RS,(*7) ki določa, da ima vsakdo pravico do osebnega
dostojanstva. V 35. členu Ustave RS(*8) je posebej urejeno varstvo osebnostnih
pravic, kar spominja na nekakšno generalno določbo.
Poseg v čast in dobro ime je hkrati kaznivo
dejanje in civilni delikt. Na civilnopravnem področju ureja varstvo osebnostne
pravice do časti in dobrega imena zlasti zakon o obligacijskih razmerjih (v
nadaljevanju ZOR)(*9) ter še nekateri drugi predpisi.
Po sredstvih javnega obveščanja je v
novejšem času najpogosteje kršena osebnostna pravica do časti in dobrega imena,
pa tudi pravica na lastni podobi. Žal se morajo določene osebe, predvsem osebe
iz javnega življenja, zavedati bremena časti, kar pa ne pomeni, da lahko mediji
brez omejitev posegajo v njihovo osebnostno sfero.
Naloga sredstev javnega obveščanja je
informiranje javnosti v zadevah, ki jih zanimajo. Glede sredstev javnega
obveščanja velja načelo svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja (39.
člen Ustave RS).(*10) Vendar svoboda tiska ne ustvarja za sredstva javnega
obveščanja nobenega privilegija v razmerju do osebnostnih pravic, zlasti tudi
pravice do časti in dobrega imena. V koliziji z načelom svobode izražanja in
varstvom osebnostnih pravic se potemtakem daje prednost osebnostnim pravicam in
njihovemu varstvu. Toda pri žalitvi časti in dobrega imena s sredstvi javnega
obveščanja je zlasti treba upoštevati, da je protipravnost lahko izključena
zato, ker gre v konkretnem primeru javnega izražanja v sredstvih javnega
obveščanja za varstvo določenega splošnega interesa, če gre za kritiko, ki se
opravlja v javnem interesu ali za upravičen interes javnosti, da je obveščena o
določenem dejanju ali dogodku. Kritika se lahko tiče družbenega, političnega
ali gospodarskega delovanja, znanstvenega, literarnega, umetniškega ali sploh
poklicnega delovanja. Pri kritiki gre za vrednostne sodbe, mnenja, splošna
razglabljanja, ki so lahko pravilna ali nepravilna in so vedno objektivna. Kritika mora biti stvarna, ne osebna, tikati
se mora dela oziroma delovanja, ne pa avtorja dela ali subjekta delovanja.
Kazenski zakonik RS govori o resni kritiki in tako kritiko šteje kot razlog, ki
izključuje protipravnost. Kritika se
mora opirati na določene podatke, ki kažejo na utemeljenost kritike in
omogočajo presojo. Če kritika vsebuje določene trditve, morajo biti take
trditve resnične. Prav tako ne sme biti kritika žaljiva.
Informacija, objavljena v sredstvih javnega
obveščanja, mora biti objektivna in resnična. Ne sme imeti za namen zabavati se
ali zadovoljiti radovednosti in želji po senzaciji. Prav tako je treba
dokazati, da je bil podan utemeljen razlog, verjeti v resničnost sporočila. Tu
potem odpade ne samo možnost zahtevati povračilo s škodljivim dejstvom nastale
škode, temveč tudi možnost zahtevati odstranitev kršitve, razen če prizadeti
dokaže neresničnost sporočila. Pri navajanju neresničnih trditev pride v poštev
zlasti popravek po predpisih zakona o javnih glasilih, ki daje varstvo
osebnostni pravici do časti in dobrega imena, ki pa se seveda lahko kumulira še
z nekaterimi drugimi sredstvi pravnega varstva človekove osebe, vendar pa o tem
več kasneje.
4. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic,
kršenih s sredstvi javnega obveščanja
Prizadeti v svoji osebnostni pravici do časti in dobrega imena ima
na voljo različna pravna sredstva, kot so na primer odškodninski
zahtevek, zahteva za prenehanje s kršitvami pravic osebnosti,
obogatitveni zahtevek in popravek objavljenega obvestila.
a) Odškodninski zahtevek
Kršitev osebnostnih pravic ima za posledico zlasti nepremoženjsko
škodo. Dvestoti člen ZOR določa v pravu priznane oblike
nepremoženjske škode, v okviru katerih bo treba utemeljevati
odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo pri nedopustnih posegih
v osebno sfero. Denarno odškodnino bo po tej določbi mogoče zahtevati
zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena
in časti.
Čast in dobro ime ter osebno svobodo ZOR ureja posebej, kar bi
utegnilo pomeniti, da so določene osebnostne pravice po svoji pravni
naravi močnejše od drugih. Posebej pa govori ZOR tudi o osebnostnih
pravicah oziroma o pretrpljenih duševnih bolečinah zaradi okrnitve
pravice osebnosti, kar bi lahko spet kazalo na ločevanje posameznih
osebnih dobrin ali pa morda poskuša ZOR s pravicami osebnosti
opozoriti na še preostale osebnostne pravice. Dvestoti člen ZOR
posebej varuje (po dr. Strohsacku)(*11) strogo osebnostne pravice
poleg tistih, ki so že varovane (na primer čast in dobro ime).
Dr. Strohsack prav tako poudarja, da je pravica do časti in dobrega
imena osebnostna pravica, o čemer ni dvoma kljub ponesrečeni
formulaciji 200. člena ZOR. To osebnostno pravico še posebej omenjamo,
saj utegne biti pogosto kršena prav s strani sredstev javnega
obveščanja. ZOR ne določa, kdaj gre za kršitev časti in dobrega imena,
ker ta merila določa kazenski zakonik. Za žalitev časti in dobrega
imena se ne zahteva namen, dovolj je dejstvo, da je dejanje objektivno
žaljivo, ter volja storilca storiti to dejanje. Vendar pa ni vsako
dejanje zoper čast in dobro ime podlaga za odškodninski zahtevek, saj
sodišče prisodi denarno odškodnino le, če stopnja in trajanje bolečin
to opravičujeta.
ZOR ne daje varstva le pretrpljenim duševnim bolečinam zaradi
razžalitve časti in dobrega imena, temveč je varstvo zajamčeno tudi za
bodočo negmotno škodo, kajti sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca
odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku
stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnje.
Posebej zakon ureja premoženjsko škodo. To vprašanje rešuje v
198. členu, ki govori posebej o povrnitvi gmotne škode pri žalitvi
časti in širjenju neresničnih trditev.(*12)
Treba je omeniti tudi pasivno legitimacijo. Za škodo po prvem
odstavku 170. člena ZOR, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi
z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, v kateri je delavec
delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je
delavec (novinar) ravnal tako, kot je treba. Če objavljene
informacije ni preveril, poleg tega pa je bila informacija tudi
neresnična, ekskulpacija ne bo mogoča. Vendar pa ne gre pozabiti drugi
odstavek 171. člena ZOR, po katerem lahko tisti, ki je oškodovancu
povrnil škodo, uveljavlja proti povzročitelju škode regresni zahtevek,
če je ta povzročil škodo namenoma ali iz velike malomarnosti.
b) Zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic
Zakon o obligacijskih razmerjih v 157. členu govori o posebni
odredbi sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se kršitelju
osebnostne pravice naloži, da preneha z dejanjem, s katerim se krši
osebnostna pravica, pri čemer lahko odredi, da kršitelj preneha s
takim dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni
znesek. Gre torej za prepoved nadaljevanja takega posega, za
opustitev, to je za opustitveno tožbo.
Določba doslej še ni prišla do izraza v objavljeni
judikaturi. Določba daje prizadeti osebi varstvo v obliki
prepovedanega zahtevka proti kršilcu pravic osebnosti, medtem ko daje
200. člen ZOR podlago za klasično odškodninsko sankcijo v primeru
kršitve. Oškodovancu zato daje norma zahtevek za prepoved povzročanja
škode, določba o nepremoženjski škodi pa sankcijo (denarno odškodnino
oziroma sankcijo iz 199. člena ZOR) zaradi že obstoječe škode.
Legitimacijo za tak zahtevek daje zakon samo neposrednemu oškodovancu,
kar jasno sledi iz prvega odstavka 157. člena ZOR, ki govori, da ima
vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s
katerim se krši kakšna pravica njegove osebnosti. Tretji torej take
pravice nima.
Teorija (Finžgar, Cigoj) pravi, da pri obravnavanih zahtevkih ni
potreben krivdni poseg v osebnostno sfero, da bi bila pravno
zavarovana, zadošča že sam poseg v osebnostno sfero, da je s tem
utemeljena zahteva za prenehanje s kršitvami pravice v obliki
prepovedanega oziroma opustitvenega zahtevka.
Zahtevek je mogoče uveljaviti, ko že pride do dejanja, s katerimi
se krši nedotakljivost zavarovane pravice, kot izhaja iz besedila
prvega odstavka 157. člena ZOR, ne zadošča že torej samo grožnja take
kršitve. Taka možnost je dana v primeru pravnega varstva iz 156. člena
ZOR. V našem primeru mora torej že obstajati stanje, ki krši
upravičenčeve pravice. Primeri takih kršitev pravic oziroma njihovega
varstva bi lahko bili: odstranitev slike iz izložbe, izbris
magnetofonskega zapisa, odstranitev plakata, umik književnega dela iz
prometa itd.
Iz določbe 157. člena ZOR prav tako izhaja, da lahko sodišče
odredi, da bo moral kršitelj, če ne bo prenehal s kršitvami, plačati
prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne
enote (drugi odstavek 157. člena ZOR). Gre torej za obliko civilne
kazni. Seveda pa zahteva za prenehanje s kršitvami pravic osebnosti ne
izključuje drugih odškodninskih sankcij, ki izhajajo na primer iz
200. člena ter tudi iz 199. člena ZOR.
c) Obogatitveni zahtevek
S kršitvijo osebnostne pravice lahko nastane kršitelju premoženjska
korist, ki je neupravičena. V sodni praksi se je priznalo prizadeti
osebi plačilo za objavo fotografije kot reklame proizvodov podjetja,
za objavo slike v narodni noši kot embalaži za bonbone itd. Sodišča so
se v teh primerih navadno sklicevala na predpise o neupravičeni objavi
avtorskega dela, v resnici pa gre tu za neupravičeno obogatitev.(*13)
Z objavo slike prizadetega brez njegove privolitve si je toženec
pridobil neupravičeno korist, prihranil si je namreč znesek, ki bi ga
moral za objavo slike plačati prizadetemu kot ustrezno nagrado. Čeprav
osebnostna pravica ni premoženjska pravica in nekateri zaradi tega
možnost obogatitvenega zahtevka odklanjajo, jo je vendar le v
določenih primerih mogoče premoženjsko izkoristiti. Če pa se to stori,
naj gre korist imetniku ustrezne osebne dobrine. Gre torej za
neupravičeno uporabo tuje osebne dobrine za pridobitev premoženjske
koristi. To so zlasti primeri, ko se v reklamne namene uporabljajo
osebne dobrine prizadetega, kot so slika, ime, podatek iz osebnega
življenja itd.
Proti kršitelju bomo lahko naperili tudi odškodninski zahtevek, saj
odškodninske obveznosti praviloma ne izključujejo drugih civilnih
reparacij. Kumulacija zahtevkov je torej dopustna.(*14)
č) Popravek objavljenega obvestila
Štirideseti člen Ustave RS določa oziroma zagotavlja pravico do
popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali
interes posameznika, organizacije ali organa in prav tako je
zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.
V zvezi s tem je treba opozoriti na zakon o javnih glasilih (v
nadaljevanju ZJG),(*15) ki temelji na naslednjih pravnih izhodiščih:
svobodi obveščanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in
dostojanstva, svobodnem pretoku informacij in odprtosti javnih glasil
za različna mnenja, avtonomiji novinarjev pri opravljanju novinarskega
dela, spoštovanju kodeksa novinarske etike ter na osebni odgovornosti
novinarjev za posledice njihovega dela.
Smisel popravka je, da tisti, ki se čuti prizadetega, odgovori na
tiste navedbe sporočila, s katerimi je bil prizadet. V popravku se
navajajo trditve, s katerimi se pobijajo, dopolnjujejo ali popravljajo
netočne ali nepopolne trditve, sporočila, dajejo navedbe, drugačne od
tistih, ki so navedene v sporočilu tako, da lahko bralec dobi o stvari
drugačno sliko, kot bi jo mogel dobiti iz sporočila. Popravek naj
torej omogoči bralcu, da sliši še drugo stran (audiatur et altera
pars) in da si sam ustvari sodbo o zadevi. Namen popravka ni
ugotavljanje resnice.
Pravica do popravka ni kakšna nova pravica materialnega prava,
marveč samo poseben zahtevek za obrambo časti in dobrega imena, če je
le-ta prizadeta s tiskom ali drugimi sredstvi javnega obveščanja. S
tem je ustvarjeno določeno ravnotežje med prizadetim in sredstvom
javnega obveščanja. Varovano je načelo "enakosti orožja". Objava
popravka prinaša le preliminarno rešitev. Prizadeti lahko sproži
zaradi navedb, vsebovanih v sporočilu, tako kazenski postopek kot
civilno pravdo, kjer se bo razpravljajo o žalitvi in dokazovala
resničnost ali neresničnost navedb, vsebovanih v sporočilu.
Zakon o javnih glasilih podrobno ureja popravek objavljenega
obvestila. Iz določb izhaja, da morajo javni mediji na zahtevo
prizadete osebe objaviti popravek obvestila, sicer jih lahko oseba,
katere osebna sfera je bila prizadeta, k temu prisili po sodni
poti. Tudi 199. člen ZOR govori o popravku, pri katerem sodišče
odredi na stroške oškodovanca objavo ali odredi, da mora oškodovanec
preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, če je s tem mogoče
doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Člen 199 torej govori o
odškodninskopravnem varstvu prizadete osebe, ki se odraža v
satisfakciji, kar pa moramo ločevati od določb, vsebovanih v zakonu o
javnih glasilih.
d) Objava sodbe ali popravka
Pravna podlaga za to civilnopravno sankcijo je v 199. členu
ZOR.(*16) Gre za obliko povrnitve nepremoženjske škode, ki ima namen v
vzpostavitvi prejšnjega stanja v obliki javnega opravičila, kakor to
sankcijo nekateri imenujejo.
Določba 199. člena ZOR vsebuje več vrst sicer med seboj sorodnih
civilnopravnih sankcij, in sicer: objavo sodbe, objavo popravka,
preklic izjave ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se
doseže z odškodnino.
Pravzaprav gre pri tej obliki sankcije za posebno vrsto zadoščenja,
ki je doseženo bodisi z javnim opravičilom, ne pa s plačilom denarne
odškodnine. Zato bo oškodovanec sam izbral, katero obliko sankcije bo
uporabil, ali sankcijo iz 199. člena ali pa iz 200. člena ZOR.
Glede na kumulacije obeh sankcij vlada v teoriji in tudi v praksi
spor. Vendar pa ne gre izključevati situacije, ki bi upravičevala
poleg objave popravka še denarno odškodnino, kadar bi pač šlo za
posebno hud poseg v osebno sfero. Zahteva iz 157. člena ZOR ne
vsebuje zadoščenja, pač pa le prepoveduje nadaljnje posege v osebno
sfero, zato je prav gotovo sankcijo iz 199. člena ZOR ter sankcijo iz
157. člena ZOR mogoče kumulirati.
Naj dodamo, da se za popravek po ZJG ne zahteva, da bi bila s
sporočilom, glede katerega se zahteva popravek, povzročena škoda,
medtem ko objava popravka iz 199. člena ZOR predvideva, da je bila že
s samo kršitvijo osebnostne pravice oškodovancu povzročena škoda. V
199. členu ZOR gre torej za poseben odškodninski zahtevek.
5. Pogled na varstvo osebnostnih pravic,
kršenih s sredstvi javnega obveščanja v ZDA
Združene države Amerike so pristopile k pravnemu varstvu človekove
osebnosti že ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1890, ko je bila
objavljena razprava dveh znanih bostonskih odvetnikov (S. Warren in
L. Bardeis) z naslovom The right to privacy.
V ameriškem pravu temelji varstvo osebnosti v glavnem na predpisih
common low. Ameriško pravo in nasploh anglosaško pravo ne pozna neke
temeljne norme, iz katere bi lahko izvajali splošno varstvo
osebnosti. Varovane so s posebnimi tožbami le posamezne osebne
dobrine. To velja zlasti za dejanja zoper čast in ugled (defamation),
za kar pozna ameriško pravo tožbo "libel" in "slander".
Vendar pa svetovni napredek poraja nove možnosti kršitev osebnostne
sfere posameznika ter s tem nastanek novih osebnostnih pravic in
hkrati potrebo po iskanju novih oblik pravnega varstva človekove
osebe.
Tožba libel je uporabna predvsem takrat, ko je dejanje zoper čast
in ugled trajnejše narave (žalitev s pisano besedo, sliko,
karikaturo). Tožba slander pa je predvidena za dejanja, s katerimi sta
kršena čast in ugled z izgovorjeno besedo, gibom, mimiko. Gre torej za
dejanja, ki niso trajnejše narave. Nadaljnja razlika med omenjenima
tožbama je, da mora tožnik pri tožbi slander dokazati škodo, medtem ko
za tožbo libel to ni potrebno. Da pa je mogoče naperiti libel tožbo
ali slander, morajo biti kumulativno podani naslednji pogoji: da gre
za izjavo o živih osebah, da gre za neresnično izjavo, da za izjavo
izvedo druge osebe.
Izjava se mora nanašati na žive osebe, kar kaže na posebnost
osebnostnih pravic, ki z osebo nastanejo in z njo tudi
ugasnejo. Osebnostne pravice torej ne moremo dodeliti tudi mrtvi
osebi, ki jo je prav s smrtjo izgubila. Prav tako je predvideno, da
mora biti izjava, s katero se žali čast ter ugled, neresnična. Iz
navedenega izhaja, da s tožbo ne bomo uspeli, če je informacija, ki
pomeni žalitev časti in ugleda, resnična. Prav tako je potrebno, da
pomeni izjava dejanje zoper čast in ugled, sicer omenjeni tožbi ne
bosta primerni. Zelo pomemben je zadnji pogoj, ki pravi, da je
potrebno, da za izjavo zvedo tudi drugi. Gre za posebnost tožb, ki sta
namenjeni predvsem civilnopravnemu varstvu pri kršitvah osebnostnih
pravic po sredstvih javnega obveščanja.
Za varstvo osebnostne pravice do imena ter pravice na lastni podobi
pa se v ZDA poslužujejo zlasti tožbe "passing of". Na voljo so še
nekatera druga pravna sredstva, ki se nanašajo na pravno varstvo
nekaterih drugih osebnostnih pravic, ki niso predmet napada javnih
medijev.
Znano je, da so glavni viri prava ZDA precedensi, torej konkretni
primeri iz sodne prakse. Tako je v praksi ZDA pogosto uporaben
precedens iz leta 1964, katerega stranki sta bila New York Times in
policijski uslužbenec Sullivan, ki pomeni prelomnico na področju
civilnopravnega varstva osebnostnih pravic (časti in ugleda), kršenih
s sredstvi javnega obveščanja.(*17)
Prizadeta oseba v ZDA z libel action pasivno legitimira časopisno
hišo, da se tako zavaruje pred neplačevitostjo fizične osebe
(novinarja), medtem ko pri nas prizadete osebe naperjajo
odškodninskoprave tožbe zlasti proti novinarjem. Prav tako v ZDA ni
mogoče tožiti osebe za izraženo mnenje, katerega značilnost je, da se
ne opira na dejstva. Potrebna so torej dejstva, in to neresnična, ki
pomenijo žalitev časti in ugleda, za katera izve širši krog ljudi
(javnost).
V ZDA ne poznajo strogega ločevanja med nepremoženjsko in
premoženjsko škodo kot naš zakon, zanimive so oblike odškodnin, ki jih
razvrščajo v splošno odškodnino (general damages), posebno odškodnino
(special damages), kazensko odškodnino oziroma civilno kazen (punitive
damages) in nominalno odškodnino (nominal damages).(*18) Zanimiva je
zlasti tako imenovana "punitive damages", ki ima naravo civilne kazni
ter lahko oškodovani iztoži špekulativno pridobljen dobiček.(*19)
Pomembna komponenta je dejstvo, ali gre za javnega uslužbenca
(public official) oziroma javno osebo (public figure), na kar
odločitev sodišča veže prisojeni denarni znesek.(*20)
Pomembna je ugotovitev, da pravo ZDA ustvarja za javne medije na
podlagi ustavne določbe, ki zagotavlja svobodo govora in tiska, velik
manevrski prostor, prav tako velika pa je tudi odškodnina, ki jo mora
plačati kršitelj, če mejo med dovoljenim in nedovoljenim prestopi. Na
splošno pa velja ugotovitev, da so v ZDA osebne vrednote vredne precej
več kot pri nas.
Nedvomno pa je inštitut t. i. "Punitive - Damages" (kazenska
odškodnina) nedvomno najpomembnejša novost, ki jo je sicer uvedla
ameriška sodna praksa. Ima pa močan odziv tudi v državah
kontinentalnega prava.(*21)
6. Sklep
Protislovje med svobodo obveščanja in varstvom osebnostnih pravic
je treba uravnavati. V zgodovinskem procesu deregulacije je
uravnavanje mogoče s krepitvijo institutov civilnega prava, ki
temeljijo na domači pravni kulturi, ter z upoštevanjem izkušenj
civilnopravnega varstva človekovih pravic v državah z ustaljeno
demokratično tradicijo.
Svoboda izražanja ne velja in ne more veljati brez vseh meja. Ta
svoboščina se sme omejiti s pravicami drugih (15. člen Ustave RS). V
primerih, ko trčijo osebnostne pravice (pravica do osebnega
dostojanstva iz 34. člena Ustave RS) ter ustavna svoboščina (svoboda
izražanja iz 39. člena Ustave RS), je treba dati prednost varstvu
človekovemu dostojanstvu in s tem omejiti svobodo izražanja. V primeru
kolizije se torej daje prednost osebnostnim pravicam.
Etiko javne besede v slovenskem prostoru je zanesljivo treba
krepiti. Toda tudi, če bo zakonodaja še tako popolna in pragovi
tolerance in protipravnosti še tako natančno določeni, se ne bo moč
izogniti številnim sodnim procesom. Tržna presija novinarskega
poklica bo narekovala potrebe po senzacionalnosti, zaradi česar
pogosto zmanjka časa za preverbo ali potrditev informacije, čeprav
novinarski kodeks določa, da je v nasprotju s tem kodeksom objavljanje
neutemeljenih obtožb, laži, razžalitev in klevet.
Predlog obligacijskega zakonika, ki je sicer vnesel novost v naš
pravni sistem v zvezi z denarno odškodnino pravni osebi za okrnitev
ugleda ali dobrega imena, pomeni novo pravno priznano obliko
nepremoženjske škode.(*22)
(*1) Clifford G. Christians, Good news: social ethics and the
press, New York, Oxford: Oxford University press, 1993 Ray Eldon
Hibert, Impact of mass media: current issues, New York, London:
Longman,1985 Louis A. Day, Ethics in media communications: cases an
controversies, Belmont (California): Wadsworth, 1991 Kenneth J. Arrow,
The limits of organization, New York, London: W. W. Norton, 1974 James
Curran, Power without responsibility: The pres broadcasting in
Britain, London, New York: Routledge, 1988 Melita Poler, (In)dependent
mass media: liberty means responsibility, Zagreb "Nonacom", 1993
Murice Berger, Constructing masculinitx, New York, London: Routledge,
1995 John D. Zelezny, Communications law: liberties, restraint and the
modern media, Belmont: Wadsworth Publisning, 1993 Doug Remsey,
Journalism ethics: why change?, Dallas Morning News,1986 Carl Hausman,
Crisis of conscience: perspectives on journalism ethics, New York:
Harper Collins Publishers, 1992 Arsen Bačić, Sloboda izražavanja,
mediji i poštovanje ličnosti, Zbornik radova Pravnog fakulteta u
Splitu, 1994
(*2) Renato Vrenčur, Civilnopravna odgovornost zaradi kršitev
osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja: diplomska naloga,
Maribor 1994 Janez Šinkovec, Odgovornost pri svobodi izražanja mnenj,
zlasti medijev, Pravnik, 1995 D. Slabe, B. Mešanovič, S. Ivanc,
S. Žitko, V. Stojanov, V. Flegar: Ljudstvo na visokih položajih noče
pijancev, prevarantov, spletkarjev, tatov: kaj vse si lahko privoščijo
politiki, Delo, 1996 Alojzij Finžgar, Odgovornost sredstev množičnega
obveščanja, zlasti tiska pri posegih v osebne ali poslovne pravne
položaje, Zbornik znanstvenih razprav, 1972 Petre Jančič, Novinarska
etika in kodeksi časti: diplomska naloga, Ljubljana 1991 Manca Košir,
Novinarska etika, Profesionalna etika pri delu z ljudmi, Ljubljana
1996
(*3) Ludvik Toplak, Odgovornost poslovodnega organa, Gospodarski
vestnik, Ljubljana
(*4) Ludvik Toplak, Civilno pravo - splošni del, Ljubljana 1990,
stran 268
(*5) V. Korošec, Rimsko pravo - prvi del, Ljubljana 1994, stran 327
in naslednje
(*6) Osebnostne pravice imajo, kot absolutne pravice, zlasti
negativno vsebino, ker ni nikomur dovoljeno posegati v to
pravico. Vendar ima osebnostna pravica tudi pozitivno vsebino,
upravičenec lahko namreč neposredno uživa določeno osebno dobrino,
včasih lahko z njo celo razpolaga (transfuzija krvi, transplantacija
delov človekovega telesa), A. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana
1985, stran 39.
(*7) "Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti."
(*8) "Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne
celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic." (*9) Uradni
list SFRJ, št. 29/78,... .
(*10) "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega
nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in
izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in
mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za
katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih
določa zakon."
(*11) Strohsack B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne
obveznosti, Ljubljana 1996, stran 252 (*12) "Kdor žali čast drugega in
kdor zatrjuje ali raznaša neresnične trditve o preteklosti, znanju ali
sposobnosti drugega ali o čem drugem, čeprav ve ali bi moral vedeti,
da so neresnične in mu s tem povzroči škodo, jo mora povrniti. Vendar
ne odgovarja za škodo, kdor sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da
bi vedel, da je neresnično, če je imel pri tem resen interes."
(*13) Pravno podlago za obogatitveni zahtevek iščemo v drugem
odstavku 210. člena ZOR, ki govori, da mora pridobitelj nekega
premoženja, ki je prešlo v njegovo premoženje, vendar za prehod ni
bilo pravnega temelja ne v pravnem poslu in tudi ne v zakonu,
neupravičeno pridobljeno premoženje vrniti prizadeti - prikrajšani
osebi.
(*14) Iz naše prakse je omeniti primer, ko je šlo za objavo
fotografije gole ženske brez maske v znanstveni medicinski knjigi. Tu
je Vrhovno sodišče Jugoslavije priznalo tožnici odškodnino za duševne
bolečine, ki jih je z objavo pretrpela, ter povračilni zahtevek iz
naslova neupravičene obogatitve.
(*15) Uradni list RS, št. 18-728/94
(*16) "Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi
na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da
mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali kaj
drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino."
(*17) New York Times je marca 1960 objavil članek, v katerem sta
odporniško gibanje M. Luther King (Commitee to Defend Martin Luther
King) ter gibanje za svobodo na jugu (Struggle for Freedom in the
South) opozarjali na nezaslišano nasilje nad črnim prebivalstvom, v
katerem naj bi sodeloval policijski uslužbenec Sullivan. Ker je bila s
člankom prizadeta njegova čast ter ugled, je naperil tožbo (libel
action) proti New York Timesu, ki se je skliceval na z ustavo
zajamčeno svobodo tiska in govora (freedom of speech and of the
press).
(*18) W. L. Prosser & W. P. Keeton, Torts 5th Ed., West
Publishing Co, St. Paul 1984, stran 842 in naslednje.
(*19) Pri nas je še najbližje tej sankciji 157. člen ZOR, še bolj
pa 42. člen ZGD, vendar slednji ni v zvezi s prizadetostjo osebnih
dobrin. (*20) O tem glej: W. L. Prosser & W. P. Keeton, ibidem,
stran 805 in naslednje.
(*21) W. L. Prosser & W. P. Keeton, Torts 5th Ed., West
Publishing Co., St. Paul 1984
