Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic in mediji


	Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic in mediji dr. Ludvik Toplak Podjetje in delo, št. 6, stran 1166; Gospodarski vestnik d.d.; 15.10.1997 1. Splošno: svoboda obveščanja in osebnostne pravice 2. Splošno o odgovornosti na področju medijev 3. Osebnostne pravice v našem pravu 4. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, kršenih s sredstvi javnega obveščanja 5. Pogled na varstvo osebnostnih pravic, kršenih s sredstvi javnega obveščanja v ZDA 6. Sklep 1. Splošno: svoboda obveščanja in osebnostne pravice Gre za temeljno protislovje med pravico obveščanja in osebnostnimi pravicami, zlasti pravico do osebnega življenja. Pravica obveščanja je bila kot svoboda tiska pridobitev moderne demokracije v času meščanskih revolucij. Prvobitna svoboda tiska se je z razvojem drugih sredstev javnega obveščanja, medijev razvila v tako imenovano pravico obveščanja, svobodo medijev. Pravica do obveščanja pa lahko ogrozi osebnostne pravice, zlasti pravico do osebnega življenja, ki je kot osebnostna pravica prvobitna ter v hierarhiji pravic temeljna, prednostna, najmočnejša. Gre torej za konflikt dveh pravic: politične pravice do svobode obveščanja in osebnostne pravice človeka. Osebnostne pravice so osebne, temeljne, vezane na osebo, neodtujljive, neprenosljive in nepremoženjske pravice, ki pa uživajo tudi premoženjskopravno varstvo. Glede na to, da gre za konflikt dveh pravic, je to teoretično vprašanje, v pravu pa zlasti za praktično vprašanje. V primeru kršitve osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja sledi kazenska ali civilnopravna odgovornost. O temeljnih vprašanjih odgovornosti medijev je v novejši dobi obsežnejša literatura interdisciplinarne narave, zlasti s področja filozofije, etike, politologije in prava.(1) Domača literatura je skromnejša.(2) 2. Splošno o odgovornosti na področju medijev Odgovornost ponavadi definiramo kot sposobnost subjekta, da nosi posledice za svoja dejanja, često pa tudi kot odnos subjekta do določenih norm.(3) Odgovornost klasificiramo po različnih merilih. Glede na formalni temelj, glede na vrsto norme bi odgovornost mogli deliti na moralno, pravno, politično in podobno. Podobno kot v splošni teoriji pravno odgovornost medijev delimo glede na vrsto pravne norme v kazensko, civilno, delovno, pravno ali statusnopravno odgovornost. Zgodovinsko razvojno gledano se kažejo določeni trendi odgovornosti, značilne tudi za kršitve osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja, in to od objektivne k subjektivni, od kolektivne k individualni, od nediferencirane k posebni diferencirani, od javnopravne k zasebnopravni, civilni. Zlasti v zadnjih desetletjih, v času tako imenovane deregulative, pri nas smo jo imenovali tudi deetatizacijo, gre za opuščanje javno-pravnih norm in nadomeščanje s civilnimi. Smo priča oženju javnopravne sfere in širjenju civilnopravne sfere, na področju odgovornosti smo priča svetovnemu procesu, oženju kazenske odgovornosti in širjenju civilnopravne odgovornosti. Ta proces ni skladen, zato nastajajo pravne praznine. To pa je teoretično in praktično vprašanje odnosov med politiko, moralo in pravom. Prav v razmerah tako imenovane tranzicije, ko nastopa tako imenovana deregulativa, gre na pravnem področju v resnici za nadomeščanje javnopravnih norm z dispozitivnimi, civilnimi. Smo priča velikega neskladja, velikih pravnih praznin. Tako imenovana demokratizacija medijev, uveljavljanje svobode tiska, svobode govora, pomeni odpravljanje javnega ter s tem afirmacijo avtonomnega dispozitivnega prava, civilnega prava, ki bi moralo nadomeščati javno pravo. Civilnopravna odgovornost bi morala nadomestiti kazenskopravno odgovornost. Namesto prejšnje javnopravne odgovornosti (kazenske, upravno kazenske, statusne, disciplinske) bi morala, da ne bi nastale pravne praznine, vsesplošna neodgovornost, v interesu polnega varstva osebnostnih pravic in s tem demokracije biti uveljavljena civilnopravna odgovornost v vsej pestrosti, kot jo je sicer razvila že domača pravna kultura ter pravna kultura družb z daljšo demokratično tradicijo. Kot v splošni teoriji civilnopravne odgovornosti bi tudi odgovornost na področju medijev mogli deliti glede na temelj (zakon ali pravni posel), glede na krivdo (subjektivno in objektivno), glede na obseg (neomejeno ali omejeno), glede na namen (individualno ali preventivno) itd. V splošni teoriji odgovornosti se govori o tako imenovanih občih in o posebnih predpostavkah odgovornosti. Teorija ni enotna. Menimo pa, da splošne predpostavke, ki morajo biti podane pri vseh vrstah odgovornosti ter s tem tudi izhodišče za filozofsko pravnopraktično in pravnopolitično razmišljanje, so zlasti: subjekt odgovornosti, subjekt sankcije, dejanski temelj, pravni temelj, postopek, sankcija ter odgovornost subjekta sankcije. Pri posebnih vrstah odgovornosti se naštevajo posebne predpostavke odgovornosti tako v kazenskem kot v civilnem, vse to se aplicira tudi pri odgovornosti za ogrožanje osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja. 3. Osebnostne pravice v našem pravu Pravno varstvo osebnostnih pravic je odraz človekovega boja za varstvo kakovosti človekovega življenja, le-to pa je odraz pravne kulture naroda.(4) Že rimsko pravo je priznavalo osebnostne pravice za svobodne ljudi, ne pa za sužnje, ker niso bili subjekti prava. Vendar pa rimsko pravo ni poznalo sistema pravic, temveč sistem tožb. Če je torej za primer kršitve določene osebnostne pravice tožba (actio) obstajala, je bila pravica tudi varovana, v nasprotnem primeru pravnega varstva ni bilo. Zelo znana je bila pretorska tožba "actio iniuriarum" v primeru žalitve časti.(5) Pravice, ki so neločljivo povezane s človekovo osebo, imenujemo osebnostne pravice. So v tesni zvezi z osebnimi dobrinami, kot so: življenje, telesna in duševna integriteta, zdravje, čast in dobro ime, pisemska tajnost, zasebnost itd. Število osebnostnih pravic ni ustaljeno, iz česar sledi, da ne velja numerus clausus (zaključeno število) osebnostnih pravic. Neki dogodek lahko povzroči, da določen izraz človekove osebnosti postane osebnostna pravica. Izum fotografskega aparata je omogočil razmnoževanje in uporabo človekove slike. V navedenem primeru daje osebnostna pravica do lastne podobe upravičencu možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slike. Za osebnostne pravice je značilna njihova absolutnost, kar pomeni, da učinkujejo zoper vsakogar (erga omnes)(6) in da je vsakomur prepovedan poseg v te pravice. Iz navedenega je moč razbrati podobnost osebnostnih pravic s pravicami stvarnega prava. Osebnostne pravice so neprenosljive, nepodedljive in nezastarljive. Neločljivo so zvezane z osebo, ki je nosilec te pravice. Z osebo nastanejo, so samo njej lastne in z njo praviloma tudi ugasnejo. Prenos osebnostnih pravic torej ni mogoč ne za časa življenja in tudi ne za primer smrti. Osebnostni pravici se ni moč odreči, obstoji pa možnost, da imetnik te pravice privoli v kršitev v določenem obsegu. Tako na primer s privolitvijo posega v telesno integriteto odpade protipravnost takega posega. Odpade pa seveda tudi pravica zahtevati varstvo osebnostne pravice. Obstoj osebnostnih pravic je v modernem pravu povsod priznan, razlike pa se nanašajo le na obseg in število teh pravic. Za vse moderne države je značilno, da njihovi pravni predpisi priznavajo in varujejo osebnostne pravice. V večini držav je opazno tudi prizadevanje, da na vseh področjih iščejo nove oblike pravnega varstva človekove osebe, v nasprotju z 19. stoletjem, ko je prevladovalo mnenje, da je izključno področje ustavnega prava. Profesor dr. Alojzij Finžgar ne dopušča dvoma o obstoju osebnostnih pravic kot posebne kategorije pravic in jih našteva: pravica do življenja, zdravja in telesne duševne integritete, pravica do prostosti, pravica do časti in dobrega imena, pravica do imena, pravica do lastne podobe, pravica na glasu, pravica do pisemske tajnosti itd. Navedene pravice naš pravni red priznava, večina jih je naštetih že v ustavi, varovane pa so tako s predpisi civilnega, kazenskega kot tudi upravnega prava. a) Pravica do časti in dobrega imena Pravica do časti in dobrega imena izhaja iz 34. člena Ustave RS,(7) ki določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. V 35. členu Ustave RS(8) je posebej urejeno varstvo osebnostnih pravic, kar spominja na nekakšno generalno določbo. Poseg v čast in dobro ime je hkrati kaznivo dejanje in civilni delikt. Na civilnopravnem področju ureja varstvo osebnostne pravice do časti in dobrega imena zlasti zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(9) ter še nekateri drugi predpisi. Po sredstvih javnega obveščanja je v novejšem času najpogosteje kršena osebnostna pravica do časti in dobrega imena, pa tudi pravica na lastni podobi. Žal se morajo določene osebe, predvsem osebe iz javnega življenja, zavedati bremena časti, kar pa ne pomeni, da lahko mediji brez omejitev posegajo v njihovo osebnostno sfero. Naloga sredstev javnega obveščanja je informiranje javnosti v zadevah, ki jih zanimajo. Glede sredstev javnega obveščanja velja načelo svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja (39. člen Ustave RS).(10) Vendar svoboda tiska ne ustvarja za sredstva javnega obveščanja nobenega privilegija v razmerju do osebnostnih pravic, zlasti tudi pravice do časti in dobrega imena. V koliziji z načelom svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic se potemtakem daje prednost osebnostnim pravicam in njihovemu varstvu. Toda pri žalitvi časti in dobrega imena s sredstvi javnega obveščanja je zlasti treba upoštevati, da je protipravnost lahko izključena zato, ker gre v konkretnem primeru javnega izražanja v sredstvih javnega obveščanja za varstvo določenega splošnega interesa, če gre za kritiko, ki se opravlja v javnem interesu ali za upravičen interes javnosti, da je obveščena o določenem dejanju ali dogodku. Kritika se lahko tiče družbenega, političnega ali gospodarskega delovanja, znanstvenega, literarnega, umetniškega ali sploh poklicnega delovanja. Pri kritiki gre za vrednostne sodbe, mnenja, splošna razglabljanja, ki so lahko pravilna ali nepravilna in so vedno objektivna. Kritika mora biti stvarna, ne osebna, tikati se mora dela oziroma delovanja, ne pa avtorja dela ali subjekta delovanja. Kazenski zakonik RS govori o resni kritiki in tako kritiko šteje kot razlog, ki izključuje protipravnost. Kritika se mora opirati na določene podatke, ki kažejo na utemeljenost kritike in omogočajo presojo. Če kritika vsebuje določene trditve, morajo biti take trditve resnične. Prav tako ne sme biti kritika žaljiva. Informacija, objavljena v sredstvih javnega obveščanja, mora biti objektivna in resnična. Ne sme imeti za namen zabavati se ali zadovoljiti radovednosti in želji po senzaciji. Prav tako je treba dokazati, da je bil podan utemeljen razlog, verjeti v resničnost sporočila. Tu potem odpade ne samo možnost zahtevati povračilo s škodljivim dejstvom nastale škode, temveč tudi možnost zahtevati odstranitev kršitve, razen če prizadeti dokaže neresničnost sporočila. Pri navajanju neresničnih trditev pride v poštev zlasti popravek po predpisih zakona o javnih glasilih, ki daje varstvo osebnostni pravici do časti in dobrega imena, ki pa se seveda lahko kumulira še z nekaterimi drugimi sredstvi pravnega varstva človekove osebe, vendar pa o tem več kasneje. 4. Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic, kršenih s sredstvi javnega obveščanja Prizadeti v svoji osebnostni pravici do časti in dobrega imena ima na voljo različna pravna sredstva, kot so na primer odškodninski zahtevek, zahteva za prenehanje s kršitvami pravic osebnosti, obogatitveni zahtevek in popravek objavljenega obvestila. a) Odškodninski zahtevek Kršitev osebnostnih pravic ima za posledico zlasti nepremoženjsko škodo. Dvestoti člen ZOR določa v pravu priznane oblike nepremoženjske škode, v okviru katerih bo treba utemeljevati odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo pri nedopustnih posegih v osebno sfero. Denarno odškodnino bo po tej določbi mogoče zahtevati zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Čast in dobro ime ter osebno svobodo ZOR ureja posebej, kar bi utegnilo pomeniti, da so določene osebnostne pravice po svoji pravni naravi močnejše od drugih. Posebej pa govori ZOR tudi o osebnostnih pravicah oziroma o pretrpljenih duševnih bolečinah zaradi okrnitve pravice osebnosti, kar bi lahko spet kazalo na ločevanje posameznih osebnih dobrin ali pa morda poskuša ZOR s pravicami osebnosti opozoriti na še preostale osebnostne pravice. Dvestoti člen ZOR posebej varuje (po dr. Strohsacku)(11) strogo osebnostne pravice poleg tistih, ki so že varovane (na primer čast in dobro ime). Dr. Strohsack prav tako poudarja, da je pravica do časti in dobrega imena osebnostna pravica, o čemer ni dvoma kljub ponesrečeni formulaciji 200. člena ZOR. To osebnostno pravico še posebej omenjamo, saj utegne biti pogosto kršena prav s strani sredstev javnega obveščanja. ZOR ne določa, kdaj gre za kršitev časti in dobrega imena, ker ta merila določa kazenski zakonik. Za žalitev časti in dobrega imena se ne zahteva namen, dovolj je dejstvo, da je dejanje objektivno žaljivo, ter volja storilca storiti to dejanje. Vendar pa ni vsako dejanje zoper čast in dobro ime podlaga za odškodninski zahtevek, saj sodišče prisodi denarno odškodnino le, če stopnja in trajanje bolečin to opravičujeta. ZOR ne daje varstva le pretrpljenim duševnim bolečinam zaradi razžalitve časti in dobrega imena, temveč je varstvo zajamčeno tudi za bodočo negmotno škodo, kajti sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnje. Posebej zakon ureja premoženjsko škodo. To vprašanje rešuje v 198. členu, ki govori posebej o povrnitvi gmotne škode pri žalitvi časti in širjenju neresničnih trditev.(12) Treba je omeniti tudi pasivno legitimacijo. Za škodo po prvem odstavku 170. člena ZOR, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec (novinar) ravnal tako, kot je treba. Če objavljene informacije ni preveril, poleg tega pa je bila informacija tudi neresnična, ekskulpacija ne bo mogoča. Vendar pa ne gre pozabiti drugi odstavek 171. člena ZOR, po katerem lahko tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, uveljavlja proti povzročitelju škode regresni zahtevek, če je ta povzročil škodo namenoma ali iz velike malomarnosti. b) Zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic Zakon o obligacijskih razmerjih v 157. členu govori o posebni odredbi sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se kršitelju osebnostne pravice naloži, da preneha z dejanjem, s katerim se krši osebnostna pravica, pri čemer lahko odredi, da kršitelj preneha s takim dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek. Gre torej za prepoved nadaljevanja takega posega, za opustitev, to je za opustitveno tožbo. Določba doslej še ni prišla do izraza v objavljeni judikaturi. Določba daje prizadeti osebi varstvo v obliki prepovedanega zahtevka proti kršilcu pravic osebnosti, medtem ko daje 200. člen ZOR podlago za klasično odškodninsko sankcijo v primeru kršitve. Oškodovancu zato daje norma zahtevek za prepoved povzročanja škode, določba o nepremoženjski škodi pa sankcijo (denarno odškodnino oziroma sankcijo iz 199. člena ZOR) zaradi že obstoječe škode. Legitimacijo za tak zahtevek daje zakon samo neposrednemu oškodovancu, kar jasno sledi iz prvega odstavka 157. člena ZOR, ki govori, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši kakšna pravica njegove osebnosti. Tretji torej take pravice nima. Teorija (Finžgar, Cigoj) pravi, da pri obravnavanih zahtevkih ni potreben krivdni poseg v osebnostno sfero, da bi bila pravno zavarovana, zadošča že sam poseg v osebnostno sfero, da je s tem utemeljena zahteva za prenehanje s kršitvami pravice v obliki prepovedanega oziroma opustitvenega zahtevka. Zahtevek je mogoče uveljaviti, ko že pride do dejanja, s katerimi se krši nedotakljivost zavarovane pravice, kot izhaja iz besedila prvega odstavka 157. člena ZOR, ne zadošča že torej samo grožnja take kršitve. Taka možnost je dana v primeru pravnega varstva iz 156. člena ZOR. V našem primeru mora torej že obstajati stanje, ki krši upravičenčeve pravice. Primeri takih kršitev pravic oziroma njihovega varstva bi lahko bili: odstranitev slike iz izložbe, izbris magnetofonskega zapisa, odstranitev plakata, umik književnega dela iz prometa itd. Iz določbe 157. člena ZOR prav tako izhaja, da lahko sodišče odredi, da bo moral kršitelj, če ne bo prenehal s kršitvami, plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (drugi odstavek 157. člena ZOR). Gre torej za obliko civilne kazni. Seveda pa zahteva za prenehanje s kršitvami pravic osebnosti ne izključuje drugih odškodninskih sankcij, ki izhajajo na primer iz 200. člena ter tudi iz 199. člena ZOR. c) Obogatitveni zahtevek S kršitvijo osebnostne pravice lahko nastane kršitelju premoženjska korist, ki je neupravičena. V sodni praksi se je priznalo prizadeti osebi plačilo za objavo fotografije kot reklame proizvodov podjetja, za objavo slike v narodni noši kot embalaži za bonbone itd. Sodišča so se v teh primerih navadno sklicevala na predpise o neupravičeni objavi avtorskega dela, v resnici pa gre tu za neupravičeno obogatitev.(13) Z objavo slike prizadetega brez njegove privolitve si je toženec pridobil neupravičeno korist, prihranil si je namreč znesek, ki bi ga moral za objavo slike plačati prizadetemu kot ustrezno nagrado. Čeprav osebnostna pravica ni premoženjska pravica in nekateri zaradi tega možnost obogatitvenega zahtevka odklanjajo, jo je vendar le v določenih primerih mogoče premoženjsko izkoristiti. Če pa se to stori, naj gre korist imetniku ustrezne osebne dobrine. Gre torej za neupravičeno uporabo tuje osebne dobrine za pridobitev premoženjske koristi. To so zlasti primeri, ko se v reklamne namene uporabljajo osebne dobrine prizadetega, kot so slika, ime, podatek iz osebnega življenja itd. Proti kršitelju bomo lahko naperili tudi odškodninski zahtevek, saj odškodninske obveznosti praviloma ne izključujejo drugih civilnih reparacij. Kumulacija zahtevkov je torej dopustna.(14) č) Popravek objavljenega obvestila Štirideseti člen Ustave RS določa oziroma zagotavlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. V zvezi s tem je treba opozoriti na zakon o javnih glasilih (v nadaljevanju ZJG),(15) ki temelji na naslednjih pravnih izhodiščih: svobodi obveščanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, svobodnem pretoku informacij in odprtosti javnih glasil za različna mnenja, avtonomiji novinarjev pri opravljanju novinarskega dela, spoštovanju kodeksa novinarske etike ter na osebni odgovornosti novinarjev za posledice njihovega dela. Smisel popravka je, da tisti, ki se čuti prizadetega, odgovori na tiste navedbe sporočila, s katerimi je bil prizadet. V popravku se navajajo trditve, s katerimi se pobijajo, dopolnjujejo ali popravljajo netočne ali nepopolne trditve, sporočila, dajejo navedbe, drugačne od tistih, ki so navedene v sporočilu tako, da lahko bralec dobi o stvari drugačno sliko, kot bi jo mogel dobiti iz sporočila. Popravek naj torej omogoči bralcu, da sliši še drugo stran (audiatur et altera pars) in da si sam ustvari sodbo o zadevi. Namen popravka ni ugotavljanje resnice. Pravica do popravka ni kakšna nova pravica materialnega prava, marveč samo poseben zahtevek za obrambo časti in dobrega imena, če je le-ta prizadeta s tiskom ali drugimi sredstvi javnega obveščanja. S tem je ustvarjeno določeno ravnotežje med prizadetim in sredstvom javnega obveščanja. Varovano je načelo "enakosti orožja". Objava popravka prinaša le preliminarno rešitev. Prizadeti lahko sproži zaradi navedb, vsebovanih v sporočilu, tako kazenski postopek kot civilno pravdo, kjer se bo razpravljajo o žalitvi in dokazovala resničnost ali neresničnost navedb, vsebovanih v sporočilu. Zakon o javnih glasilih podrobno ureja popravek objavljenega obvestila. Iz določb izhaja, da morajo javni mediji na zahtevo prizadete osebe objaviti popravek obvestila, sicer jih lahko oseba, katere osebna sfera je bila prizadeta, k temu prisili po sodni poti. Tudi 199. člen ZOR govori o popravku, pri katerem sodišče odredi na stroške oškodovanca objavo ali odredi, da mora oškodovanec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, če je s tem mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Člen 199 torej govori o odškodninskopravnem varstvu prizadete osebe, ki se odraža v satisfakciji, kar pa moramo ločevati od določb, vsebovanih v zakonu o javnih glasilih. d) Objava sodbe ali popravka Pravna podlaga za to civilnopravno sankcijo je v 199. členu ZOR.(16) Gre za obliko povrnitve nepremoženjske škode, ki ima namen v vzpostavitvi prejšnjega stanja v obliki javnega opravičila, kakor to sankcijo nekateri imenujejo. Določba 199. člena ZOR vsebuje več vrst sicer med seboj sorodnih civilnopravnih sankcij, in sicer: objavo sodbe, objavo popravka, preklic izjave ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Pravzaprav gre pri tej obliki sankcije za posebno vrsto zadoščenja, ki je doseženo bodisi z javnim opravičilom, ne pa s plačilom denarne odškodnine. Zato bo oškodovanec sam izbral, katero obliko sankcije bo uporabil, ali sankcijo iz 199. člena ali pa iz 200. člena ZOR. Glede na kumulacije obeh sankcij vlada v teoriji in tudi v praksi spor. Vendar pa ne gre izključevati situacije, ki bi upravičevala poleg objave popravka še denarno odškodnino, kadar bi pač šlo za posebno hud poseg v osebno sfero. Zahteva iz 157. člena ZOR ne vsebuje zadoščenja, pač pa le prepoveduje nadaljnje posege v osebno sfero, zato je prav gotovo sankcijo iz 199. člena ZOR ter sankcijo iz 157. člena ZOR mogoče kumulirati. Naj dodamo, da se za popravek po ZJG ne zahteva, da bi bila s sporočilom, glede katerega se zahteva popravek, povzročena škoda, medtem ko objava popravka iz 199. člena ZOR predvideva, da je bila že s samo kršitvijo osebnostne pravice oškodovancu povzročena škoda. V 199. členu ZOR gre torej za poseben odškodninski zahtevek. 5. Pogled na varstvo osebnostnih pravic, kršenih s sredstvi javnega obveščanja v ZDA Združene države Amerike so pristopile k pravnemu varstvu človekove osebnosti že ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1890, ko je bila objavljena razprava dveh znanih bostonskih odvetnikov (S. Warren in L. Bardeis) z naslovom The right to privacy. V ameriškem pravu temelji varstvo osebnosti v glavnem na predpisih common low. Ameriško pravo in nasploh anglosaško pravo ne pozna neke temeljne norme, iz katere bi lahko izvajali splošno varstvo osebnosti. Varovane so s posebnimi tožbami le posamezne osebne dobrine. To velja zlasti za dejanja zoper čast in ugled (defamation), za kar pozna ameriško pravo tožbo "libel" in "slander". Vendar pa svetovni napredek poraja nove možnosti kršitev osebnostne sfere posameznika ter s tem nastanek novih osebnostnih pravic in hkrati potrebo po iskanju novih oblik pravnega varstva človekove osebe. Tožba libel je uporabna predvsem takrat, ko je dejanje zoper čast in ugled trajnejše narave (žalitev s pisano besedo, sliko, karikaturo). Tožba slander pa je predvidena za dejanja, s katerimi sta kršena čast in ugled z izgovorjeno besedo, gibom, mimiko. Gre torej za dejanja, ki niso trajnejše narave. Nadaljnja razlika med omenjenima tožbama je, da mora tožnik pri tožbi slander dokazati škodo, medtem ko za tožbo libel to ni potrebno. Da pa je mogoče naperiti libel tožbo ali slander, morajo biti kumulativno podani naslednji pogoji: da gre za izjavo o živih osebah, da gre za neresnično izjavo, da za izjavo izvedo druge osebe. Izjava se mora nanašati na žive osebe, kar kaže na posebnost osebnostnih pravic, ki z osebo nastanejo in z njo tudi ugasnejo. Osebnostne pravice torej ne moremo dodeliti tudi mrtvi osebi, ki jo je prav s smrtjo izgubila. Prav tako je predvideno, da mora biti izjava, s katero se žali čast ter ugled, neresnična. Iz navedenega izhaja, da s tožbo ne bomo uspeli, če je informacija, ki pomeni žalitev časti in ugleda, resnična. Prav tako je potrebno, da pomeni izjava dejanje zoper čast in ugled, sicer omenjeni tožbi ne bosta primerni. Zelo pomemben je zadnji pogoj, ki pravi, da je potrebno, da za izjavo zvedo tudi drugi. Gre za posebnost tožb, ki sta namenjeni predvsem civilnopravnemu varstvu pri kršitvah osebnostnih pravic po sredstvih javnega obveščanja. Za varstvo osebnostne pravice do imena ter pravice na lastni podobi pa se v ZDA poslužujejo zlasti tožbe "passing of". Na voljo so še nekatera druga pravna sredstva, ki se nanašajo na pravno varstvo nekaterih drugih osebnostnih pravic, ki niso predmet napada javnih medijev. Znano je, da so glavni viri prava ZDA precedensi, torej konkretni primeri iz sodne prakse. Tako je v praksi ZDA pogosto uporaben precedens iz leta 1964, katerega stranki sta bila New York Times in policijski uslužbenec Sullivan, ki pomeni prelomnico na področju civilnopravnega varstva osebnostnih pravic (časti in ugleda), kršenih s sredstvi javnega obveščanja.(17) Prizadeta oseba v ZDA z libel action pasivno legitimira časopisno hišo, da se tako zavaruje pred neplačevitostjo fizične osebe (novinarja), medtem ko pri nas prizadete osebe naperjajo odškodninskoprave tožbe zlasti proti novinarjem. Prav tako v ZDA ni mogoče tožiti osebe za izraženo mnenje, katerega značilnost je, da se ne opira na dejstva. Potrebna so torej dejstva, in to neresnična, ki pomenijo žalitev časti in ugleda, za katera izve širši krog ljudi (javnost). V ZDA ne poznajo strogega ločevanja med nepremoženjsko in premoženjsko škodo kot naš zakon, zanimive so oblike odškodnin, ki jih razvrščajo v splošno odškodnino (general damages), posebno odškodnino (special damages), kazensko odškodnino oziroma civilno kazen (punitive damages) in nominalno odškodnino (nominal damages).(18) Zanimiva je zlasti tako imenovana "punitive damages", ki ima naravo civilne kazni ter lahko oškodovani iztoži špekulativno pridobljen dobiček.(19) Pomembna komponenta je dejstvo, ali gre za javnega uslužbenca (public official) oziroma javno osebo (public figure), na kar odločitev sodišča veže prisojeni denarni znesek.(20) Pomembna je ugotovitev, da pravo ZDA ustvarja za javne medije na podlagi ustavne določbe, ki zagotavlja svobodo govora in tiska, velik manevrski prostor, prav tako velika pa je tudi odškodnina, ki jo mora plačati kršitelj, če mejo med dovoljenim in nedovoljenim prestopi. Na splošno pa velja ugotovitev, da so v ZDA osebne vrednote vredne precej več kot pri nas. Nedvomno pa je inštitut t. i. "Punitive - Damages" (kazenska odškodnina) nedvomno najpomembnejša novost, ki jo je sicer uvedla ameriška sodna praksa. Ima pa močan odziv tudi v državah kontinentalnega prava.(21) 6. Sklep Protislovje med svobodo obveščanja in varstvom osebnostnih pravic je treba uravnavati. V zgodovinskem procesu deregulacije je uravnavanje mogoče s krepitvijo institutov civilnega prava, ki temeljijo na domači pravni kulturi, ter z upoštevanjem izkušenj civilnopravnega varstva človekovih pravic v državah z ustaljeno demokratično tradicijo. Svoboda izražanja ne velja in ne more veljati brez vseh meja. Ta svoboščina se sme omejiti s pravicami drugih (15. člen Ustave RS). V primerih, ko trčijo osebnostne pravice (pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS) ter ustavna svoboščina (svoboda izražanja iz 39. člena Ustave RS), je treba dati prednost varstvu človekovemu dostojanstvu in s tem omejiti svobodo izražanja. V primeru kolizije se torej daje prednost osebnostnim pravicam. Etiko javne besede v slovenskem prostoru je zanesljivo treba krepiti. Toda tudi, če bo zakonodaja še tako popolna in pragovi tolerance in protipravnosti še tako natančno določeni, se ne bo moč izogniti številnim sodnim procesom. Tržna presija novinarskega poklica bo narekovala potrebe po senzacionalnosti, zaradi česar pogosto zmanjka časa za preverbo ali potrditev informacije, čeprav novinarski kodeks določa, da je v nasprotju s tem kodeksom objavljanje neutemeljenih obtožb, laži, razžalitev in klevet. Predlog obligacijskega zakonika, ki je sicer vnesel novost v naš pravni sistem v zvezi z denarno odškodnino pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena, pomeni novo pravno priznano obliko nepremoženjske škode.(22) (1) Clifford G. Christians, Good news: social ethics and the press, New York, Oxford: Oxford University press, 1993 Ray Eldon Hibert, Impact of mass media: current issues, New York, London: Longman,1985 Louis A. Day, Ethics in media communications: cases an controversies, Belmont (California): Wadsworth, 1991 Kenneth J. Arrow, The limits of organization, New York, London: W. W. Norton, 1974 James Curran, Power without responsibility: The pres broadcasting in Britain, London, New York: Routledge, 1988 Melita Poler, (In)dependent mass media: liberty means responsibility, Zagreb "Nonacom", 1993 Murice Berger, Constructing masculinitx, New York, London: Routledge, 1995 John D. Zelezny, Communications law: liberties, restraint and the modern media, Belmont: Wadsworth Publisning, 1993 Doug Remsey, Journalism ethics: why change?, Dallas Morning News,1986 Carl Hausman, Crisis of conscience: perspectives on journalism ethics, New York: Harper Collins Publishers, 1992 Arsen Bačić, Sloboda izražavanja, mediji i poštovanje ličnosti, Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, 1994 (2) Renato Vrenčur, Civilnopravna odgovornost zaradi kršitev osebnostnih pravic s sredstvi javnega obveščanja: diplomska naloga, Maribor 1994 Janez Šinkovec, Odgovornost pri svobodi izražanja mnenj, zlasti medijev, Pravnik, 1995 D. Slabe, B. Mešanovič, S. Ivanc, S. Žitko, V. Stojanov, V. Flegar: Ljudstvo na visokih položajih noče pijancev, prevarantov, spletkarjev, tatov: kaj vse si lahko privoščijo politiki, Delo, 1996 Alojzij Finžgar, Odgovornost sredstev množičnega obveščanja, zlasti tiska pri posegih v osebne ali poslovne pravne položaje, Zbornik znanstvenih razprav, 1972 Petre Jančič, Novinarska etika in kodeksi časti: diplomska naloga, Ljubljana 1991 Manca Košir, Novinarska etika, Profesionalna etika pri delu z ljudmi, Ljubljana 1996 (3) Ludvik Toplak, Odgovornost poslovodnega organa, Gospodarski vestnik, Ljubljana (4) Ludvik Toplak, Civilno pravo - splošni del, Ljubljana 1990, stran 268 (5) V. Korošec, Rimsko pravo - prvi del, Ljubljana 1994, stran 327 in naslednje (6) Osebnostne pravice imajo, kot absolutne pravice, zlasti negativno vsebino, ker ni nikomur dovoljeno posegati v to pravico. Vendar ima osebnostna pravica tudi pozitivno vsebino, upravičenec lahko namreč neposredno uživa določeno osebno dobrino, včasih lahko z njo celo razpolaga (transfuzija krvi, transplantacija delov človekovega telesa), A. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana 1985, stran 39. (7) "Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti." (8) "Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic." (9) Uradni list SFRJ, št. 29/78,... . (10) "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon." (11) Strohsack B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1996, stran 252 (12) "Kdor žali čast drugega in kdor zatrjuje ali raznaša neresnične trditve o preteklosti, znanju ali sposobnosti drugega ali o čem drugem, čeprav ve ali bi moral vedeti, da so neresnične in mu s tem povzroči škodo, jo mora povrniti. Vendar ne odgovarja za škodo, kdor sporoči o drugem kaj neresničnega, ne da bi vedel, da je neresnično, če je imel pri tem resen interes." (13) Pravno podlago za obogatitveni zahtevek iščemo v drugem odstavku 210. člena ZOR, ki govori, da mora pridobitelj nekega premoženja, ki je prešlo v njegovo premoženje, vendar za prehod ni bilo pravnega temelja ne v pravnem poslu in tudi ne v zakonu, neupravičeno pridobljeno premoženje vrniti prizadeti - prikrajšani osebi. (14) Iz naše prakse je omeniti primer, ko je šlo za objavo fotografije gole ženske brez maske v znanstveni medicinski knjigi. Tu je Vrhovno sodišče Jugoslavije priznalo tožnici odškodnino za duševne bolečine, ki jih je z objavo pretrpela, ter povračilni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. (15) Uradni list RS, št. 18-728/94 (16) "Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino." (17) New York Times je marca 1960 objavil članek, v katerem sta odporniško gibanje M. Luther King (Commitee to Defend Martin Luther King) ter gibanje za svobodo na jugu (Struggle for Freedom in the South) opozarjali na nezaslišano nasilje nad črnim prebivalstvom, v katerem naj bi sodeloval policijski uslužbenec Sullivan. Ker je bila s člankom prizadeta njegova čast ter ugled, je naperil tožbo (libel action) proti New York Timesu, ki se je skliceval na z ustavo zajamčeno svobodo tiska in govora (freedom of speech and of the press). (18) W. L. Prosser & W. P. Keeton, Torts 5th Ed., West Publishing Co, St. Paul 1984, stran 842 in naslednje. (19) Pri nas je še najbližje tej sankciji 157. člen ZOR, še bolj pa 42. člen ZGD, vendar slednji ni v zvezi s prizadetostjo osebnih dobrin. (20) O tem glej: W. L. Prosser & W. P. Keeton, ibidem, stran 805 in naslednje. (21) W. L. Prosser & W. P. Keeton, Torts 5th Ed., West Publishing Co., St. Paul 1984 (22) Glej 189. člen predloga OZ.

	© Media Forum, center za javno komuniciranje // Ljubljana // e-pošta: info@media-forum.si