Popravek in odgovor sta se torej razvijala kot dva različna inštituta, ki sta nastala v različnih zgodovinskih okvirih kot odraz razvoja družbenopolitičnih odnosov in pravne ureditve javnega obveščanja. Različen je bil čas nastanka obeh institutov, različen je njun cilj in različna je tudi njuna vsebina - Berden A., "Pravica do popravka, javnega odgovora in sporočila javnosti"; Pravnik, 1977, let. 32, št. 1-3, str. 36.

Slovenska Ustava iz leta 1991 zagotavlja pravico do popravka in odgovora v 40. členu: "Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo".

V tem členu ustava govori o dveh pravicah:

Razlika med pravico do popravka in pravico do odgovora temelji najprej na jezikovni in logični razlagi besedila 40. člena, kjer je pravica do popravka vezana na prizadetost pravice tistega, ki popravek zahteva, medtem ko pravice do odgovora ustavno besedilo ne veže na tak - in tudi na noben drug - pogoj.  Iz takšnega besedila nove ustave bi bilo mogoče zaključevati, da je pravica do odgovora še vedno pravica javnopravne narave, ki ne gre občanu le tedaj, kadar je z informacijo prizadeta njegova pravica ali interes.

Natančnejšo ureditev pravice do odgovora in do popravka je ustavodajalec prepustil zakonu. Vendar pa sta v ZJG opredeljeni skupaj in enotno, tako da razlika med tema dvema pravicama iz zakona sploh ni razvidna. V 9. členu zakon določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes.

Zakonsko besedilo se razlikuje od ustavnega, ki prizadetost pravice ali interesa posameznika, organizacije ali organa postavlja kot pogoj le za objavo popravka, ne pa tudi za objavo odgovora. V 13. členu ZJG med razlogi za zavrnitev objave odgovora oziroma popravka ne določa, da se objava lahko zavrne tudi iz razloga, ker ni prizadeta pravica ali pravni interes tistega, ki je objavo zahteval. V drugem odstavku 16. člena pa je izrecno določeno, da sodišče v sporih za objavo odgovora oziroma popravka zavrne tožbeni zahtevek, če ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tistega, na katerega se informacija nanaša, ali če je podana kakšna druga okoliščina, zaradi katere javno glasilo po zakonu ni dolžno objaviti odgovora oziroma popravka.

Ker niti ustava niti zakon ne opredeljujeta vsebine pravice do odgovora, je postalo sporno, ali lahko pravico do odgovora še vedno razumemo kot pravico javnopravne narave. Tak zaključek je prof. Ude že kmalu po sprejemu ZJG glede na zakonsko besedilo opredelil kot neopravičljiv.

Sodna praksa je (bila) na tem področju tudi še več let po sprejemu ZJG dokaj nedorečena.

Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da je iz besedila 40. člena ustave z interpretacijo mogoče vsaj okvirno določiti vsebino oziroma obseg pravice do odgovora na objavljeno informacijo. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-20/93 z dne 19/06-1997 navaja, da ne gre za primer, ko bi bila v ustavi pravica samo označena z imenom, vsebinsko pa povsem nedoločena in bi ji šele zakon sploh lahko določil obseg oziroma okvire. V takem primeru pred zakonskim izoblikovanjem vsebine pravice sploh ne bi bilo mogoče govoriti o posegih v tako pravico - saj še ne bi bil znan njen obseg oziroma "varstveno področje".  Pri ustavni "pravici do odgovora na objavljeno informacijo" je ob upoštevanju načina in okoliščin nastanka te ustavne določbe možno z interpretacijo priti do ugotovitve, da ta ustavna pravica nujno že sama vsebuje - poleg običajne vsebine, ki jo je možno pripisati pojmu "odgovor na objavljeno informacijo" - tudi pojmovno razmejitev nasproti pravici do popravka. Pogoj za uveljavljanje slednje je namreč prizadetost osebnih in zasebnih interesov, kar pa ni hkrati tudi pogoj za uveljavljanje pravice do odgovora, ki jo ustava posameznikom torej daje zaradi varstva javnih, ne pa zasebnih interesov (npr. interes po objektivnem, resničnem, pravočasnem in nepristranskem obveščanju javnosti)...  To hkrati pomeni, da je ustavodajalec natančnejše izoblikovanje pravice do odgovora prepustil zakonu, pri čemer pa so pri oblikovanju takega ustavnega besedila o tej ustavni pravici na ustavodajalca vplivale tudi dotedanje oziroma takrat veljavne predstave o tem, kaj pravica do odgovora sploh je.  Prav zato bi bilo toliko bolj pomembno, da bi bila pravica do odgovora v ZJG obravnavana ustrezno in v skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča.

Vrhovno sodišče v obrazložitvi ene svojih sodb navaja, da ZJG sicer res izenačuje obe obravnavani pravici v pogojih uveljavljanja (zaradi objavljene informacije mora biti prizadeta človekova pravica ali interes), vendar med njima ostaja razlika: popravek namreč lahko vsebuje samo dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo navedbe v objavljeni informaciji (vsebinsko in interesno je tako omejen), medtem ko je odgovor (ki ga ne zadeva omejitev iz tretjega odstavka 9. člena) lahko širši, pogojen tudi z javnim interesom, da je javnost seznanjena z resničnimi dejstvi in podatki, vendar se lahko prav tako (kot popravek) nanaša le na informacijo (dejstvo).

Glede vsebine odgovora pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ga posredno opredeljuje oziroma omejuje sama objavljena informacija, in sicer v dveh pogledih: prvič, odgovor se mora nanašati na informacijo, zaradi katere se zahteva objava odgovora, in drugič, tako kot informacija mora biti tudi odgovor nanjo zgolj informativen. Odgovor na informacijo ne sme izražati mnenja prizadetega!

2. Odnos med pravico do odgovora ali popravka in svobodo izražanja

Sedanja ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja pravico do svobode izražanja vsakomur - fizičnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, da svobodno izbirajo, sprejemajo in širijo informacije, misli, ideje in mnenja. V drugem odstavku istega člena ustave je določeno, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. V tej ustavni določbi ni opredeljena pravica do odgovora, ki naj bi bil javno objavljen, temveč le pravica občana, da dobi informacijo javnega značaja, za katero ima pravni interes.

V več sodnih primerih pa se je izpostavilo vprašanje razmerja med 39. členom (svoboda izražanja) in 40. členom (pravica do odgovora in popravka) ustave oziroma vprašanje, ali je z neobjavo odgovora oziroma popravka kršena pravica iz 39. člena ustave RS - svoboda izražanja misli oziroma mnenja. Odgovor na to vprašanje pa je odvisen od odgovora na vprašanje, ali je mogoče pravici iz 40. člena ustave RS šteti za "specializirani" pravici, izhajajoči iz svobode izražanja misli oziroma mnenja (39. člen ustave) kot širše pravice. Naša sodna praksa pa takega razmerja med pravicami iz 39. in 40. člena Ustave RS ne priznava.

Pravici do odgovora in popravka iz 40. člena ustave sta že po svoji naravi pravici, ki ju ustava (in na njeni podlagi ZJG) daje človeku na razpolago zaradi varovanja njegovih pravic in interesov v razmerju do drugih zasebnikov. Pravice do odgovora in popravka človek namreč sploh ne more uveljaviti nasproti državi. Uveljavi jo lahko le proti lastnikom in odgovornim urednikom javnih glasil iz 2. člena ZJG. V nasprotju s pravico do popravka in odgovora iz 40. člena ustave RS pa je svoboda izražanja iz 39. člena ustavna pravica, ki je dana predvsem nasproti nosilcem javne oblasti, ki je ne smejo protiustavno omejevati oziroma posegati vanjo. To pa pomeni, da med pravicama iz 39. in 40. člena ustave ne gre zgolj za razmerje širše in ožje pravice. Med pravicami iz 39. in 40. člena ustave obstaja sicer več razlik, pri čemer je bistvena v tem, nasproti komu je pravica "naperjena", kdo jo torej lahko krši. Način izvrševanja ustavnih pravic do popravka in odgovora je določen v ZJG. Zato neutemeljena neobjava odgovora ali popravka lahko pomeni le kršitev določb ZJG (in tudi ustavne pravice iz 40. člena Ustave), ne pa tudi kršitve splošne ustavne pravice do svobode izražanja iz  39. člena ustave RS.

Pravico iz 40. člena je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena ustave. Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave ne jamči vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu (pa če ta mnenja so v skladu s programsko zasnovo časopisa ali če niso). Ta določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati - na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi 33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.  Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije.

Pravici novinarja po 39. členu in tožnika (vsaka fizična ali pravna oseba) po 40. členu ustave sta torej različni.

Tako je odločilo revizijsko sodišče tudi v primeru, ko je proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vložil revizijo, v kateri je med drugim trdil, da mu s tem, ko je sodišče tožniku odklonilo pravico do popravka oziroma odgovora (ki je tudi po obsegu ustrezen), ni priznalo pravice do izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.  Hkrati pa ga je postavilo tudi v neenak položaj nasproti novinarki (ki ji je priznalo svobodo izražanja, čeprav ta nujno vsebuje tudi pravico do selekcioniranja dejstev, ki jih poda v svoji informaciji) in s tem kršilo določilo 14. člena ustave, saj mu ni dovolilo, da bi prikazal tudi drugo plat medalje. S tem naj bi bili kršeni dve pravici: pravica do časti in dobrega imena in pravica do pravilnega obveščanja javnosti. Revizijsko sodišče je izreklo, da Ustava RS v 40. členu res zagotavlja pravico do popravka oziroma odgovora na objavljeno informacijo. Vendar pa ta ustavna pravica ni neposredno izvršljiva že na podlagi ustave same, temveč meje in pogoje za njeno izvrševanje določa Zakon o javnih glasilih. Izreklo je tudi, da tožnik neutemeljeno primerja svoj položaj s položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak. Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela enakosti po 14. členu ustave.

Pravici iz 40. člena in 39. člena ustave sta torej različni. Svoboda izražanja za javna glasila pomeni, da so neodvisna pred vsakršnim državnim ali drugim nadzorom in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vseh državljanov in je namenjena ljudem in skupnosti. Ustavna pravica svobode izražanja iz 39. člena je tako uperjena nasproti nosilcem javne oblasti, ki ne smejo protiustavno omejevati predvsem medijem pravice svobodno širiti vesti in mnenja po svojem izboru. Ta ustavna pravica proti tožniku, ki terja pravno varstvo zoper medije, že pojmovno ni mogla biti kršena. Tožniku, ki uveljavlja varstvo pred posegi tiska, ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 39. člena ustave, temveč kvečjemu ustavna pravica iz 40. člena ustave. Subjekti ustavnega varstva iz 39. člena in 40. člena ustave so torej različni. Posameznik lahko znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka ali do odgovora na objavljeno informacijo.

3. Pogoji in postopek za objavo odgovora in popravka

Postopek v sporih za objavo odgovora in popravka je v ZJG urejen v 15. do 23.  členu. Kadar z ZJG glede postopka ni drugače določeno, se v tem postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. S pravnega stališča pa so tudi ti členi precej nedorečeni in zato lahko odgovor in popravek ocenimo ne le za ustavno-pravno spornega, pač pa tudi kot procesno-pravno sporni institut.

Resničnost in neresničnost navedb, objavljenih v popravku in odgovoru

Cilj postopka za objavo odgovora ali popravka je omogočiti čim hitrejšo vrnitev v prejšnje stanje, kar pa bi postopek ugotavljanja resnice le zavlekel. Zato niti odgovorni urednik, ko odloča o objavi odgovora ali popravka, niti sodišče, ko odloča o zahtevi za objavo odgovora ali popravka, v primeru, ko je tako objavo odgovorni urednik odklonil, ne preverjata resničnosti oziroma neresničnosti dejstev, navedenih v informaciji in v odgovoru ali popravku. Obravnava o tožbi za objavo odgovora oziroma popravka se omeji le na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objaviti odgovor oziroma popravek (prvi odstavek 16.  člena). Pravica do odgovora in pravica do popravka sta torej uveljavljeni izključno zaradi tega, da bi se uveljavilo načelo "audiatur et altera pars" oziroma načelo "enakega orožja", kar pomeni, da ima prizadeti pravico seznaniti javnost tudi s svojimi trditvami o dejstvih.

Razlogi za odklonitev objave

Razlogi, zaradi katerih lahko odgovorni urednik odkloni objavo odgovora oziroma popravka informacije, so v 13. členu ZJG določeni skupaj za odgovor in za popravek. Ti razlogi (13. člen) so:

Po osmi alinei tega člena lahko urednik odkloni objavo odgovora ali popravka tudi, če je bil dan odgovor oziroma popravek z enako vsebino kot odgovor oziroma popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi objave prejšnjega odgovora oziroma popravka iste informacije. Gre tedaj za več odgovorov ali popravkov na isto informacijo, vsebina vseh odgovorov ali popravkov pa je enaka vsebini odgovora ali popravka, o katerem že teče spor pred sodiščem. V primerih, kadar gre za objavo informacij v različnih časovnih obdobjih in katerih avtorji so različni, pa gre za več informacij, ki tudi po vsebini niso nujno povsem enake.

Takšen je bil tudi primer, ki ga je reševalo Vrhovno sodišče, ko je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vložila revizijo, v kateri je med drugim uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zavrnitev objave odgovora z utemeljitvijo, da je bila podobna vsebina že objavljena v okviru drugega odgovora, pravno ni bila pravilna. Tožeča stranka je namreč zahtevala objavo odgovora na drugo informacijo in ne na tisto, ki je bila predmet sodne poravnave, sklenjene v drugi pravdni zadevi. Vsebina obeh informacij je bila res podobna, vendar pa gre za dve informaciji različnih avtorjev. Uporaba osme alinee 13. člena ZJG zato v obravnavanem primeru ne more priti v poštev.

Vendar pa za sodno presojo niso relavantni edino razlogi iz 13. člena ZJG.  Presoja sodišča ob vloženi tožbi za popravek ali odgovor je širša, kot pa samo pretehtati, ali gre za kakšen primer iz 13. člena ZJG. Ukvarjati se mora še s številnimi drugimi vprašanji, kot so: ali je šlo za informacijo ali kaj drugega (mnenje, komentar), ali je bila objavljena v javnem glasilu ali ne, ali je bila prizadeta pravica ali interes, ali zahtevani popravek oziroma odgovor izpolnjuje zakonske pogoje itd.

Oblika objave odgovora ali popravka

Odgovor oziroma popravek je treba objaviti brez sprememb ali dopolnitev v enakem ali enakovrednem delu ali oddaji javnega glasila na enak način, kot je bila objavljena informacija, na katero se odgovor oziroma popravek nanaša, in sicer v prvi, najpozneje pa v drugi naslednji številki oziroma oddaji javnega glasila po prejemu popravka. Javno glasilo ne sme hkrati z odgovorom oziroma popravkom objaviti komentarja tega odgovora oziroma popravka (drugi in tretji odstavek 10. člena).

Določba zakona, da se mora odgovor objaviti brez sprememb ali popravkov, velja tudi za sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku po 14. členu in naslednjih členih Zakona o javnih glasilih. Zato sodišče ne more posegati v vsebino odgovora z le delno ugoditvijo zahtevku. Črtanje določenih delov odgovora bi pač spremenilo sam odgovor. Takšen poseg v tožbeni zahtevek ne bi bila več delna ugoditev, temveč odločanje mimo postavljenega zahtevka.

V zvezi s temi določbami se zastavljajo številna vprašanja, zlasti pa, kaj je mogoče šteti za "enak ali enakovreden del javnega glasila" oziroma "enako ali enakovredno oddajo".

Praviloma bi to morala biti ista rubrika, kar na primer pomeni, da ni mogoče obravnavati enakovredno rubrike oziroma mest, v katerih so objavljeni na primer uvodniki in glavne informacije in rubrike, ki objavljajo pisma bralcev. Odriniti odgovor oziroma popravek na informacijo, ki je izšla v kateri izmed glavnih rubrik časopisa, med pisma bralcev, po mnenju pravnikov, ne predstavlja izpolnitve zakonske obveznosti odgovornega urednika (Ude, str.  119). Toda objava odgovora na informacijo v rubriki časopisa, ki ima za to stalno mesto v časopisu in je vselej enako označena, je po presoji Vrhovnega sodišča enakovredna v smislu 2. odstavka 10. člena ZJG.

V zvezi z dolžino odgovora oziroma popravka ni mogoče upravičenca omejiti na isto število besed, mogoče pa je od njega zahtevati, da svoj odgovor oziroma informacijo razumno omeji, upoštevajoč pri tem razmerje med dolžino celotne informacije in dolžino popravka ali odgovora.

Aktivna in pasivna legitimacija

Po določbi prvega odstavka 9. člena ima vsakdo pravico od odgovornega urednika javnega glasila zahtevati, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes. Ta določba pravice do objave odgovora ali popravka ne omejuje na pravne lastnosti prizadetih. Med temi je torej lahko vsaka fizična ali pravna oseba, seveda pa ne more uveljavljati objave odgovora ali popravka za drugega ali v imenu drugega.

Res daje zakon vsakomur pravico do popravka in odgovora, vendar pri tem postavlja tri omejitve, s čimer onemogoča, da bi šlo za vesoljno, neomejeno pravico slehernika, in sicer:

Kadar pa bo šlo pri članku, zaradi katerega se zahteva objava odgovora, za mnenje in ne za informacijo, pogoji po 9. členu ZJG za objavo odgovora ne bodo izpolnjeni. V javnih glasilih izražena mnenja in komentarji, kolikor ne vsebujejo navedbe konkretnih dejstev (informacij), s katerimi je prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, torej nimajo za posledico obveznosti objave odgovora ali popravka.

Mnenje je subjektivna sodba novinarja, do katere ima sicer pravico, le da mora biti v skladu z etičnimi merili. Opredelitev v javnem glasilu objavljenega članka pa je v tej smeri tudi dejansko vprašanje.

Zapis o prikazu neke lastnosti glede na lastna razumevanja je lahko le mnenje ali komentar, dokler ne vsebuje konkretnih obvestil in podatkov.  Konkretizacijo pojma (časopisne) informacije posredno vsebuje tudi določba 13. člena ZJG. Gre za takšno navedbo, ki jo je mogoče preveriti, saj je med drugim odgovorni urednik prost obveznosti objave odgovora, če se resničnost informacije ugotovi s pravnomočnim aktom samostojnega državnega organa;

Gre torej za tri poglavitne omejitve uveljavljanja pravice do popravka oziroma odgovora, poleg že omenjenih omejitev iz 13. člena in postopkovnih omejitev iz zakona o javnih glasilih.

Glede pasivne legitimacije, je treba tožbo za objavo odgovora oziroma popravka vložiti zoper odgovornega urednika (prvi odstavek 14. člena).  Odgovorni urednik pa mora objaviti odgovor oziroma popravek informacije in to v vseh primerih, razen v tistih, ki so v ZJG posebej navedeni (13. člen ZJG).

Zakon nudi sodno varstvo le tistemu, ki je poprej zahteval od odgovornega urednika odgovor oziroma popravek. Če se bo v nekem primeru izkazalo, da oseba, ki je zahtevala odgovor ali popravek, ki naj bi ga objavilo neko javno glasilo, ni tista oseba, ki je vložila tožbo, torej tožnik, bo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi razloga pomanjkanja aktivne legitimacije.

Če se po vložitvi tožbe pri sodišču zamenja odgovorni urednik javnega glasila, sme tožnik do konca glavne obravnave spremeniti tožbo in namesto prvotnega toženega tožiti novega odgovornega urednika. Za tako spremembo tožbe ni potrebna privolitev ne prejšnjega ne novega odgovornega urednika (18. člen). Če se po pravnomočni sodbi, s katero se nalaga odgovornemu uredniku objava odgovora oziroma popravka, zamenja odgovorni urednik, preide v sodbi ugotovljena dolžnost objave odgovora oziroma popravka na novega odgovornega urednika (22. člen).

Gre za primer odgovornosti urednika na podlagi same njegove funkcije oziroma dela, ki ga opravlja. Dolžnost objave odgovora se nanaša na vsakokratnega odgovornega urednika javnega glasila (Ude L., "Proceedings relating to matters of the press"; Legal problems of the functioning of media in a democratic societz, 1995, str. 121).

Načeli koncentracije in pospešitve postopka

V postopku za uveljavitev pravice do objave odgovora ali popravka sta uveljavljeni načeli koncentracije in pospešitve postopka. O zahtevku za objavo odgovora ali popravka naj se odloči v čimkrajšem času, kar terja tudi koncentracijo postopka pred sodiščem.

Prizadeti lahko zahteva objavo odgovora ali popravka v 30 dneh od objavljene informacije oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba zvedela za objavo informacij, če iz objektivnih razlogov v roku 30 dni ni mogla zvedeti za njeno objavo (drugi odstavek 9. člena). Rok je prekluziven, morebitno kasnejšo tožbo pred sodiščem pa bo sodišče zaradi neizpolnitve procesne predpostavke zahtevati od odgovornega urednika objavo odgovora ali popravka zavrglo. Odgovor oziroma popravek morata biti objavljena v prvi, najpozneje pa v drugi naslednji številki oziroma oddaji javnega glasila po prejemu popravka (drugi odstavek 10. člena). Če odgovorni urednik zavrne objavo ali ne objavi odgovora oziroma popravka v roku in na način, določen z zakonom, ima tisti, ki zahteva objavo odgovora oziroma popravka, pravico vložiti tožbo. Tožbo lahko vloži v 30 dneh po preteku roka za objavo odgovora ali popravka oziroma v 30 dneh od dneva, ko je bil odgovor oziroma popravek objavljen na način, ki ni v skladu z zakonom.

Uresničitvi načel pospešitve in koncentracije postopka služijo še mnoge druge določbe v zakonu (prvi narok za glavno obravnavo mora biti v 8. dneh od vložitve tožbe pri sodišču, sodišče ne razpiše pripravljalnega naroka...).  Zaradi posebne materialno - pravne ureditve postopka v sporih za objavo odgovora oziroma popravka so uveljavljeni tudi nekateri posebni instituti, ki se razlikujejo od splošnega civilnega pravdnega postopka, določenega z ZPP (npr. v vabilu tožniku se navede, da se bo štelo, da je tožnik umaknil tožbo, če ne pride na prvi narok, v vabilu tožencu pa, da bo sodba izdana tudi, če toženec ne pride...).

Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo tožencu naloži, da mora v javnem glasilu objaviti odgovor oziroma popravek, kot določa 21. člen ZJG. Ta pravi, da pošlje sodišče overjen prepis pravnomočne sodbe, s katero je naložilo objavo odgovora oziroma popravka, takoj tudi odgovornemu uredniku. Nikjer v zakonu pa ni predpisane sankcije za primer, če odgovorni urednik tega ne stori. Pravnomočna sodba sama po sebi tega še ne zagotavlja. In tako prizadetemu ostane le to, da vloži izvršbo po splošnih predpisih o izvršilnem postopku (Praprotnik Alenka, Pravica do objave odgovora in popravka, Pravna praksa, št. 6, Ljubljana 1995, str. 12-13).

Vendar pa takšne nepokorščine slovenskih medijev oziroma njihovih urednikov odločitvam sodišča (vsaj) v bazi sodnih primerov ni zaslediti. V praksi se pogosteje dogaja prav nasprotno, odgovorni uredniki odgovore in popravke prostovoljno objavijo tudi v primerih, ko bi jih lahko z uporabo določb zakona o javnih glasilih zavrnili. Pa tudi sicer tovrstnih sporov ni veliko, kar bi vsaj deloma lahko pripisali tudi dejstvu, da se prizadeti dosti raje odločajo za druge civilnopravne sankcije, predvsem gre pogosteje za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

4. Pravica do popravka v mednarodnem okolju

Pravico do popravka objavljenega obvestila, "s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa", poznajo v različnih izvedbah v vseh sodobnih zakonodajah, vendar pa ta pravica v večini držav nima ranga ustavne pravice. V primerjalnem pravu moramo paziti, da ne pride do zmede in mešanja pojmov. Izraz "popravek" ponekod, tudi pri nas, nekoliko zavaja, ker se (povsod) ne zahteva dokazovanje neresničnosti zatrjevanega in njegovo "popravljanje". Prav tako bi tudi enostaven prevod izraza "pravica do popravka" iz tujih ureditev lahko zavedel, namreč v tujih pravnih redih povečini uporabljajo izraz "odgovor" (the righty to reply). Pravice do odgovora v smislu 40. člena naše ustave, torej kot nekaj različnega od pravice do popravka na podlagi osebne prizadetosti, v tujih pravnih ureditvah ni zaslediti. V mednarodnem pravu je opredeljen samo popravek, in sicer v posebni konvenciji o mednarodni pravici do popravka.

Mednarodno pravo

Hkrati z razvojem komunikacijske tehnologije in informacijske tehnike je mednarodna skupnost skušala urejati tudi odnose in pravice na področju informiranja. Za mednarodno pravno ureditev javnega obveščanja je temeljnega pomena opredelitev pravic za primere, ko je subjekt ožja ali širša skupnost, narod ali država. Iz objavljanja netočnih poročil namreč izhaja nevarnost za vzdrževanje prijateljskih odnosov med ljudstvi in ohranjanje miru. Tako se je med državami kmalu pojavila potreba po opredelitvi popravka, objavljenega v sredstvu javnega obveščanja prizadete države, kadar oceni, da so iz druge države prišla o njej popačena ali netočna poročila, ki bi lahko imela hujše posledice za njen ugled ali mednarodne odnose. Prizadetim državam zaradi poročila, ki je po njihovem mnenju napačno ali popačeno in ki so ga razposlali tuji mediji, omogoči sorazmerno enake možnosti za javne objave svojih podatkov. Potreba po ustanovitvi pravice do popravka pa je bila še večja zato, ker zakonodaja nekaterih držav ne zagotavlja pravice do popravka, ki bi jo tuje vlade lahko uporabile.

Vendar pa je mednarodno urejanje odnosov na področju obveščanja že od vsega začetka precej sporno in velikokrat prepuščeno zgolj uveljavljanju pravice močnejšega. Večkrat se problemi pojavijo že zato, ker nekateri v imenu svobode informacij odrekajo možnost kakršnegakoli posega na to področje.  Zaradi tega se pojavi izjemno veliko ovir, ki otežujejo, da bi se dosegel nek univerzalni sporazum. Tem oviram pa se tudi pri opredelitvi popravka mednarodna skupnost ni mogla izogniti. Osnutek pravil, ki je predvidel mednarodno pravico do popravka, je bil sprejet l. 1948 v Ženevi na konferenci o svobodi obveščanja in je bil integriran v Konvencijo o mednarodnem kroženju informacij in pravico do popravka, ki jo je 13. maja 1949 sprejela generalna skupščina OZN. Ta konvencija pa zaradi močnega nasprotovanja Sovjetske zveze, Anglije in Združenih držav Amerike nikoli ni začela veljati. Velike države različnih druženopolitičnih ureditev so se bale, da bi taka konvencija omogočila, da bi bil tisk posamezne države preplavljen s propagandnimi članki druge države. Problem popravka v meddržavnem pravu tako ni bil rešen (Berden, str. 26).

Generalna skupščina Združenih narodov je na svoji drugi redni seji priporočila sprejem ukrepov za boj proti razširjanju napačnih ali popačenih poročil, ki lahko škodujejo prijateljskim odnosom med državami. Na podlagi teh priporočil je bila leta 1952 v Generalni skupščini Združenih narodov sprejeta Konvencijo o mednarodni pravici do popravka. Na voljo za podpis po resoluciji Generalne skupščine št. 630 (VII) z dne 16. decembra 1952. Veljati je začela deset let kasneje, 24. avgusta 1962, potem ko jo je ratificiralo šest držav in deponiralo svoje ratifikacijske listine pri glavnem tajniku OZN. Med prvimi jo je s svojimi zakoni ratificirala tudi takratna Jugoslavija.

Konvencija govori o primerih, ko lahko ena država poda zahtevo za popravek od druge države podpisnice, iz katere so prišle o njej popačena ali netočna poročila, ki bi lahko imela hujše posledice za njen ugled ali za mednarodne odnose. Z zahtevkom za objavo popravka država zahteva, naj bodo pojasnjena dejstva, o katerih je govorilo sporno sporočilo.

V preambuli konvencije so zapisani vzroki, ki so vodili k njenemu sprejetju (ker na mednarodni ravni ni bilo izvedljivo začeti postopka za preverjanje točnosti posameznega poročila, kar bi lahko pripeljalo do kaznovanja za objavljanje napačnih ali popačenih poročil, preprečevanje objavljanja takšnih poročil in zmanjševanje njihovih škodljivih učinkov, pospešitev kroženje novic in dvignit čuta odgovornosti tistih, ki se redno ukvarjajo z razširjanjem novic ...).

Konvencija v 1. členu za potrebe njene uporabe opredeli pojme: "posredovana novica", "poročevalska agencija" in koga je po konvenciji šteje za "dopisnika". Država pogodbenica v primerih, ko trdi, da je posredovana novica, ki bi lahko škodovala njenim odnosom z drugimi državami ali njenemu državnemu ugledu ali dostojanstvu in ki so jo iz ene države v drugo posredovali dopisniki ali poročevalske agencije države pogodbenice ali države nepogodbenice in je bila objavljena ali razširjena v tujini, napačna ali popačena, lahko predloži svojo inačico dejstev v obliki uradnega sporočila - komunikeja. Komunike se lahko izda samo v zvezi s posredovano novico in mora biti brez komentarja ali izraženega mnenja in tudi ne sme biti daljše, kot je potrebno za popravek domnevne netočnosti ali popačenja. Od profesionalne odgovornosti dopisnikov in zavoda za informiranje zahteva, da navajajo dejstva brez diskriminacije, da jih ne odvajajo od okoliščin, ki jih pojasnjujejo in da na ta način dosegajo spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, razvijajo razumevanje in sodelovanje med narodi in prispevajo k ohranitvi mednarodnega miru in varnosti (2. člen).

S podpisom konvencije se je vsaka država pogodbenica zavezala, da bo po prejemu komunikeja le-tega posredovala dopisnikom in poročevalskim agencijam na svojem ozemlju ter upravi poročevalske agencije, katere dopisnik je bil odgovoren za pripravo sporne novice. V konvenciji je določen tudi rok, in sicer najkasneje v petih delovnih dneh od dneva prejema komunikeja iz države sopogodbenice oziroma z najkrajšo možno zamudo.

Vprašanje sankcij, če ena od držav noče objaviti komunikeja druge države, rešuje konvencija najprej z načelom reciprocitete. V primeru, da država pogodbenica ne izpolni svoje obveznosti v zvezi s komunikejem druge države pogodbenice, lahko ta druga država enako obravnava komunike, ki bi ji ga kasneje predložila država, ki ni izpolnila svoje obveznosti (3. člen). Poleg tega lahko država pogodbenica, ki uresničuje pravico do popravka, ta komunike skupaj z dobesednim besedilom posredovane novice, kot je bila objavljena ali razširjena, pošlje generalnemu sekretarju Združenih narodov, istočasno pa mora o tem obvestiti državo, proti kateri se pritožuje in ki lahko predloži Generalnemu sekretarju tudi svoje pripombe. Nato pa bo (v vsakem primeru) Generalni sekretar v naslednjih desetih dneh po prejemu komunikeja le-tega objavil (po informacijskih poteh, ki jih ima na voljo) skupaj s posredovano novico in pripombami, če mu jih je država, na katero se pritožba nanaša, predložila (4. člen).

Morebitne spore iz konvencije med državami pogodbenicami rešuje Meddržavno sodišče, države pogodbenice pa se lahko dogovorijo tudi za drug način mirnega reševanja sporov (5. člen).

Vendar pa je bila učinkovitost uporabe pravice do popravka, kot jo uvaja ta konvencija, že od vsega začetka zelo omejena. Vlada, ki ji je bila predložena zahteva druge države za popravek, je namreč zavezana le, da to izjavo posreduje tisku, ne pa, da tudi v resnici zagotovi objavo te izjave.

Svet Evrope

Poleg dokumentov Združenih narodov, ki so splošnega pomena, so za posamezne evropske države pomembni tudi regionalni sporazumi in priporočila. Tak dokument je Konvencija o varstvu človekovih pravic, ki svobodo izražanja opredeljuje v 10. členu. Vendar pa ta konvencija pravice do odgovora ali popravka ne opredeljuje. Nekateri pravni teoretiki sicer zavzemajo stališče, po katerem naj bi bila pravica do odgovora vključena in garantirana z drugim odstavkom 10. člena Konvencije v tistem delu, kjer člen govori o "zavarovanju ugleda ali pravic drugih ljudi".

Vendar pa je Svet ministrov Sveta Evrope ob pobudi držav članic za priznavo pravice do odgovora ali popravka zavzel stališče, da ta pravica v okviru dokumentov Sveta Evrope še ni garantirana G. Malinverni, "Freedom of information in the European Convention on Human Rights and in the International Convention on Civil and Political Rights", Human Rights Law Journal - 1983, 443-451).

Pravo Evropske unije

V pravu Evropske unije ni neke splošne ureditve področja tiska. Pravo unije zadeva predvsem predpise o ekonomskem položaju tiska in o vlogi tiska v gospodarstvu posamezne države članice. In tako v okviru Evropske unije tudi še ni bil sprejet dokument, ki bi časopisne hiše zavezoval k objavi popravka.

Pač pa je unija na področju televizijskega oddajanja priznala pomembnost pravice do popravka v t. i. Direktivi o televiziji brez meja (Directive on television broadcasting activities) z dne 3. oktober 1989 o koordinaciji določenih predpisov ali zakonov v državah članicah, ki se nanašajo na televizijsko dejavnost. Direktiva v prvem odstavku 23. člena določa, da morajo vse države članice zagotoviti vsaki fizični ali pravni osebi (ne glede na narodnost), katere legitimni interesi so bili prizadeti z navajanjem neresničnih podatkov v televizijskih programih, pravico do odgovora ali drugega enakovrednega sredstva, in sicer ne glede na morebitna druga pravna sredstva v posamezni državi članici. Določilo o pravici do odgovora ali enakovrednega sredstva velja za vse TV organizacije v pristojnosti države članice.

Pač pa TV organizacija lahko zavrne objavo odgovora, če takšna zahteva glede na pogoje prvega odstavka ni upravičena, nadalje če bi objava odgovora ali enakovrednega nadomestila vsebovala elemente kaznivega dejanja ali civilnega delikta ali če bi TV organizacija z objavo odgovora kršila načela dobrega okusa (4. odstavek 23. člena).

Države članice pa morajo sprejeti določila, ki bodo opredelila pravico do odgovora ali enakovrednega nadomestila, določiti postopek za izvedbo te pravice ter zagotovi njeno sodno varstvo.

Pravna ureditev v posameznih državah

Francija

Pravica do odgovora se je najprej razvila v Franciji. Eden od rezultatov buržuazne revolucije 1789. leta je bila svoboda tiska. S svobodo tiska pa se je pojavila tudi nevarnost njenih zlorab. Pravico do odgovora je najprej urejal 11. člen zakona iz l. 1822, kasneje pa zakon iz l. 1881 v 13. členu. V številnih kasnejših zakonih so bile spremenjen nekatere točke in podrobnost, sam princip in osnova pravice do odgovora pa sta ostala ista (zakon iz l.  1919, uredba iz l. 1944, zakon iz l. 1946) in pripada vsaki fizični in pravni osebi; za uveljavljanje pravice do odgovora zadostuje že, da je oseba v članku le omenjena in niti ni potrebno, da bi bile navedbe neresnične ali žaljive. S tem je vsaki osebi z zakonom dana možnost, da objavi tudi svoje mnenje o obvestilu, v katerem je navedena ali omenjena, v istem časopisu ali periodični publikaciji. Dnevniki so zavezani k objavi odgovora v treh dneh, periodične publikacije pa v prvi naslednji izdaji. Pravica do odgovora je tu temeljna osebnostna pravica; ni je mogoče uveljavljati za drugega, lahko pa objavo odgovora oseba uveljavlja po svojem zastopniku.

Pravica do odgovora je bila z zakonom iz l. 1993 razširjena tudi na postopek v kazenskopravnih zadevah (criminal procedure), tako da sedaj ta pravica izrecno pripada vsaki osebi, ki je bila oproščena storitve kaznivega dejanja ali proti kateri se po preiskavi postopek na sodišču niti ni začel. Velja trimesečni rok, v katerem posameznik lahko pravico do odgovora uveljavlja.

Tudi v francoskem pravu veljajo številne omejitve pravice, od katerih se nekatere nanašajo na dolžino odgovora, druge na njegovo vsebino.  Najpomembnejša vsebinska omejitev je zahteva, da odgovor ne sme vsebovati nobenih izjav, s katerimi bi bili kršeni interesi tretjih oseb (urednik namreč vedno in brez izjeme odgovarja za vsako v časopisu objavljeno informacijo), žaljivih izjav ali izjav, ki bi pomenile napad na novinarjevo čast.

Uveljavljeno je načelo pospešitve sodnega postopka, kadar časopis zavrne ali zamuja z objavo odgovora in pride do spora pred sodiščem. Pravica do odgovora sodi med najstarejše določbe francoskega tiskovnega prava. Tudi v praksi je ta pravica široko sprejeta; novinarji in medijske hiše se nad inštitutom odgovora ne pritožujejo, vendar njegova objava ne vpliva na možnost uveljavljanja drugih sankcij.

Poleg te splošne pravice do odgovora so uredniki po zakonu dolžni objaviti vsak popravek (rectification), ki jim ga pošljejo predstavniki javne oblasti v zvezi z izjavami o izvrševanju njihovih funkcij, ki so bile v časopisu ali periodični publikaciji netočno objavljene 12. člen zakona iz l. 1881. Vendar pa se ta pravica v praksi le redko uporablja (R. Errera, Press law in France, Article 19: Press Law and Practice, 68, glej tudi Berden, Pravica do popravka, javnega odgovora in sporočila javnosti, Pravnik, 1977).

Avstrija

Avstrijski zakon o tisku iz leta 1922 je vsaki prizadeti osebi, o kateri je tisk objavil napačne informacije, omogočal pravico do brezplačne objave odgovora (entgegnung), ne da bi se preverjala resničnost oziroma neresničnost v odgovoru navedenih informacij. Odgovorni urednik je moral odgovor objaviti v vsakem primeru, sicer je bil zakonsko odgovoren, od pisca neresničnega odgovora pa se je kasneje lahko zahtevala povrnitev s tem nastale škode v posebnem civilnem odškodninskem postopku.

Ta pravica je ponovno in z nekaterimi spremembami opredeljena v 9. členu sedaj veljavnega Medijskega zakona iz l. 1981. Zakon je pravico razširil na vse masovne medije in - v nasprotju z zakonom o tisku - določil, da odgovorna oseba kateregakoli medija lahko zavrne objavo odgovora, če so navedbe v njem neresnične. Vendar pa zakonsko opredelitev tega inštituta še vedno kritizirajo, predvsem zaradi zapletenih pravil obeh postopkov, tako tistega za objavo odgovora kot tudi za zavrnitev objave. Če medij zavrne njegovo objavo, pa kasneje sodišče ugotovi, da so bili izpolnjeni vsi legitimni pogoji za objavo odgovora (predvsem njegova resničnost), lahko prizadeta oseba s tožbo uveljavlja denarno odškodnino, katere znesek pa bo še mnogo večji, v kolikor medij odgovora še vedno ne bi hotel objaviti (W. Berka, Press law in Austria, Article 19: Press Law and Practice, 31-32).

Nemčija

V Nemčiji ureja pravico do odgovora (tu jo imenujejo nasprotni prikaz dejstev - Gegendarstellung) več deželnih zakonov. To pravico ima samo prizadeta oseba; odgovor se mora nanašati le na trditve v prej objavljenem članku, ne pa na mnenja in ocene. Uredništvo časopisa je ob izpolnjenih formalnih predpostavkah odgovor dolžno objaviti, razen, če njegova dolžina presega dolžino prvotno objavljenega teksta ali če gre dejansko za oglas in ne za odgovor.

Prizadeta oseba mora zahtevati objavo odgovora od odgovornega urednika čim prej in najkasneje v treh mesecih. Odgovor mora prispeti k uredniku v tiskani obliki, brez dodanih ali namerno iztrganih citatov iz prvotnega obvestila; biti mora iste vrste in imeti enak pomen kot prvoten tekst. Objava odgovora v pismu bralcev ni dovolj. Če časopis zavrne objavo odgovora, ga k temu lahko prisili sodišče (npr. leta 1992 je sodišče na zahtevo monaške princese odredilo objavo odgovora na naslovnici, kjer je bila prvotno objavljena žaljiva zgodba).

Četudi je bil odgovor že objavljen prostovoljno, lahko prizadeti še vedno uveljavlja denarno odškodnino ali pa sproži kazenski postopek. Od presoje sodišča bo odvisno, ali in kakšen vpliv bo imela objava odgovora na znižanje zneska odškodnine oziroma na pomembne elemente sodnega postopka (U. Karpen, Freedom of the press in Germany, Article 19: Press Law and Practice, 87-88).

Švedska

Švedsko pravo ne določa pravice do odgovora ali do popravka. Zakon o svobodi tiska iz l. 1949 določa le, da prostovoljno objavo popravka ali odgovora sodišče upošteva pri odmeri sankcije v primeru vložene tožbe zaradi žalitve z objavo teksta. Vendar pa je eno najvažnejših vodil tiskovne etike omogočiti vsaki osebi, omenjeni ali kritizirani v časopisnem sestavku, objavo odgovora, popravka ali zavrnitev prej objavljenih trditev, ki pa morajo biti po določilih kodeksa etike objavljeni kar se da hitro. Inštitut pravice do odgovora je namenjen predvsem poročevalskemu novinarstvu, manj pa zadeva ostale novinarske zvrsti, kot so npr. kritične rubrike, uredniške rubrike.  Vendar pa v praksi večina časopisov širi pravico do odgovora tudi na to področje novinarskega pisanja.

Na Švedskem so tiskani mediji v zadnjih nekaj desetletjih ustalili prakso dajanja prostora za popravek ali zavrnitev prej objavljenih informacij, k čemur so jih spodbudila tudi prizadevanja tiskovnega ombudsmana Švedska je l.  1969 uvedla posebnega ombudsmana za tisk; gre za obliko medijske samoregulacije. Naloga medijskega ombudsmana je uveljavitev etičnih načel v medijskem prostoru. Vendar pa nima nobenih pooblastil za kaznovanje storilcev. Edino, kar lahko v primeru odkrite nepravilnosti stori je, da kritizira in opozarja na nepravilnosti, napake ali pomanjkljivosti. in tiskovnega sveta. Velik del ombudsmanovega dela je namenjenega ravno reševanju pritožb v primerih, ko časopisna hiša noče objaviti odgovora, ali ko pritožnik ni zadovoljen z tiskovno prekso njegove objave, predvsem glede oblike ali dolžine odgovora.

Po kodeksu novinarske etike imajo pravico do odgovora tudi pravne osebe, državni organi in druge organizacije. Pravna oseba lahko zahteva popravek napačnih dejstev v objavljeni informaciji in časopisna hiša bi kršila kodeks, če bi objavo zavrnila. V kodeksu tudi ni nobenih določil o prostoru, kjer naj bi bil odgovor objavljen, o njegovi dolžini ali obliki. Objavljen naj bo tam, kjer je lahko opazen in že iz naslova naj bo razvidno, da časopis popravlja prej objavljeno informacijo. Tudi glede njegove dolžine ni nobenih določil; pač pa velja, da kratek odgovor pritegne več bralcev in je torej bolj učinkovit.

Švedski "prostovoljni" sistem objave popravka, odgovora ali zavrnitve prej objavljenih navedb na temelju standardov etičnega kodeksa se je v praksi izkazal kot učinkovit inštrument. Spoštujejo ga tako časopisi in revije vseh vrst kot tudi bolj agresivni večerni časopisi; inštitut odgovora (popravka) namreč pomeni prihranek časa in denarja pri reševanju nesporazumov. Na Švedskem tako zagovarjajo stališče, da bi bila zakonska opredelitev pravice do popravka samo bolj rigidna in bi le ohladila pozitiven odnos švedskih novinarjev do spoštovanja tiskovno-etične opredelitve te pravice (H. G.  Axberger, "Freedom of the press in Sweden", Article 19: Press Law and Practice, str. 159).

Pravice do popravka ali odgovora ne pozna avstralsko pravo in prav tako ne anglosaksonske pravne ureditve!

Anglija

Tiskovni kodeks (press Code of Practice) je sprejela angleška "komisija za tiskovne pritožbe" (Press Complaint Comission, ki je le eden mnogih organov, ki nadzira delo medijev in kamor se lahko posameznik pritoži, kadar se mu zdi, da je časopis ali revija prekršila kodeks novinarske etike), zahteva od časopisov, da omogočijo odgovor na zmotne informacije, kadar prizadeti to zahteva. Vendar pa, če časopis kljub podani zahtevi odgovora noče objaviti, prizadetemu ostane le to, da se obrne na komisijo za tiskovne pritožbe, ki bo lahko objavila svojo negativno razsodbo, ne more pa prisiliti odgovornega urednika k objavi odgovora; razsodbe komisije nimajo veljave pravnomočnih sodnih odločb in jih torej ni mogoče sodno uveljavljati (oziroma izterjati).

ZDA

Tudi ameriško pravo ne zagotavlja pravice do odgovora. Prav nasprotno, v primeru Miami Herald Publishing CO. v. Tornillo je Vrhovno sodišče označilo za neustrezno vsako pravno določbo, ki bi določala pravico do odgovora in izreklo, da Prvi amandma očitno nasprotuje določbam, ki bi imele namen zagotavljati takšno pravico. Izhodišče vseh polemik v primeru Tornillo je bila zahteva, da naj ima politični kandidat v času volilne kampanje pravico do enakega prostora v časopisu za objavo odgovora, kadar je časopis o kandidatu pisal kritično ali ga "napadal". V nasprotju s stališčem sodišča, zagovorniki pravice do odgovora poudarjajo, da je takšen instrument nujen za zagotovitev dostopnosti različnih mnenj javnosti. Sodišče pa je menilo, da bi takšna pravica ogrozila izdajateljevo uredniško politiko in samostojnost odločanja o tem, katere vsebine bodo objavljene v časopisu. V omenjenem primeru je sodišče zaključilo, da odločanje o tem, kaj naj časopis objavi, ni nič drugačno od določanja, česa ne sme objaviti, in da bi z določitvijo kazni za objavljanje določenih informacij po vsej verjetnosti odvrnili izdajatelje od njihove objave.

Pač pa zagovarjajo mnogi pravni strokovnjaki preklic izjave kot nadomestilo odškodnine v žalitvenih sodnih postopkih. Zavzemajo se za novo obliko sodnega postopka, v katerem bi se ugotavljala le resničnost oziroma neresničnost neke žaljive izjave in bi, kot sredstvo preklica, zagotovil popravek ali umik (preklic) izjave. Takšen alternativen pristop naj bi nudil prednosti tako zagovornikom kot tudi nasprotnikom pravice do odgovora. Empirične raziskave so namreč pokazale, da so mnogi tožniki, bolj kot za denarno odškodnino, zainterensirani za objavo popravka napačnih izjav, s čimer bi bili mediji osvobojeni ogromnih denarnih odškodnin. Takšno sredstvo naj bi bilo del predsodnega postopka, lahko pa bi vplivalo na znižanje prisojenih odškodnin.

Literatura:

1. Berden A., "Pravica do popravka, javnega odgovora in sporočila javnosti";
2. Pravnik, 1977, let. 32, št. 1-3, str. 25-45.
3. Donald M. Gillmor (et al.), Mass Comunication Law, Cases and comment, sixth edition, Wadsworth Publishing Company (468-477).
4. Europenian Union Council Directive (89/552/EEC) z dne 3. oktober 1989 o koordinaciji določenih predpisov ali zakonov v državah članicah, ki se nanašajo na televizijsko dejavnost.
5. G. Malinverni, "Freedom of information in the European Convention on Human
6. Rights and in the International Convention on Civil and Political Rights", Human Rights Law Journal (1983), 443-451.
7. H. G. Axberger, "Freedom of the press in Sweden", Article 19: Press Law and
8. Practice, str. 159.
9. Kodeks novinarjev Republike Slovenije, ki ga je sprejela Skupščina DNS 29.  novembra 1991.
10. Konvencija o mednarodni pravici do odgovora in popravka, Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, Društvo za združene narode, Ljubljana 1995.
11. Krivic M., Od svobode tiska do svobode informiranja, Varstvo človekovih pravic, MK Ljubljana 1988, (190-233).
12. N. Strossen, Press law in the United States, Article 19: Press Law and Practice, str. 203-204.
13. Nova ustavna ureditev Slovenije, zbornik razprav, Ljubljana 1992, str.74.
14. Praprotnik Alenka, Pravica do objave odgovora in popravka, Pravna praksa, št.6, Ljubljana 1995, str.12-13.
15. R. Errera, Press law in France, Article 19: Press Law and Practice, 68.
16. Strohsack B., "Civilnopravne sankcije za škodna dejanja, storjena s tiskom oziroma drugimi sredstvi javnega obveščanja"; Pravosodni bilten, 1986, str.  21.
17. Ude L., "Proceedings relating to matters of the press"; Legal problems of the functioning of media in a democratic societz, 1995, str. 113-127.
18. U. Karpen, "Freedom of the press in Germany", Article 19: Press Law and Practice, 87-88. Ustava RS, Uradni list RS, št. 33-1409/91-I z dne 28.  decembra 1991.
19. W. Berka, Press law in Austria, Article 19: Press Law and Practice, 31-32
20. Podatkovna baza STAIRS, VS01893
21. Podatkovna baza STAIRS, VS01745
22. Podatkovna baza STAIRS, VSO3640
23. Podatkovna baza STAIRS, VSO3642
24. Podatkovna baza STAIRS, VSO3750
25. Podatkovna baza STAIRS, VSO3751
26. Podatkovna baza STAIRS, VSO4045
27. Podatkovna baza STAIRS, VSO4100
28. Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-20/93 z dne 19/06-1997.