dr. Andrej Berden
Pravna praksa, št. 431, stran 3; Gospodarski vestnik d.d.; 27.05.1999
Napoved zakona o medijih (nadomestil naj bi
sedanji zakon o javnih glasilih)je znova vzpodbudilo nekatere razprave o meji
med javnim in zasebnim; za razliko tistih prejšnjih, ko po splošni oceni ni
bilo mogoče govoriti o svobodi medijev, pa sedanje razprave izvirajo iz
številnih konkretnih primerov in prizadetih posameznikov, ki jih je v zadnjih
letih izoblikovala praksa. Svoboda obveščanja prinaša nove probleme, sedaj
tiste, že dolgo poznane v demokratičnih sistemih, ki so v totalitarnih sistemih
zgolj slučajnost Gre za eno temeljnih vprašanj odnosa svobode obveščanja in
zaščite pravic zasebnosti, časti in dobrega ugleda ter interesov posameznikov,
ki jih objave v sredstvih javnega obveščanja lahko močno ogrozijo. Svoboda
javnega obveščanja je velika in pomembna svoboda, hkrati pa tudi velika
odgovornost. V sedanjih razpravah je bilo slišati različna menja, vendar v glavnem
iz novinarskih vrst. Eni so se ob sedanji ureditvi čutili ogrožene, češ da ta
premočno posega v svobodo obveščanja, drugi pa so temu, zanimivo da prav tako
iz novinarskih vrst, nasprotovali, ter pozivali k temu, da se končno v sferi
obveščanja oblikujejo meje, do kam sega svoboda obveščanja in kje se začne
njena zloraba, do kam sega torej demokracija in kje se začne teror medijev.
Svoboda izražanja je močno orožje proti
nepravilnostim v družbi. Orožje tako posameznikov kot organizacij. To je tako
pomembna svoboda, da jo kot eno temeljnih svoboščin določa ustava v 39. členu.
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in
drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira,
sprejema in širi vesti in mnenja. Ustava pa daje človeku tudi pravice, ki
delujejo točno v nasprotni smeri v smeri neinformiranja javnosti, v smeri
varovanja zasebnosti. Zagotovljena je
nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter
osebnostnih pravic (Tako imenovana splošna osebnostna pravica, določena v 35.
členu ustave). Zagotovljeno je varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen
ustave) in zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov (38. člen ustave).
Obveščanje ima smisel, če je resnično. Ob tem
se nam takoj postavlja vprašanje dolžnosti preverjanja informacij, poleg tega
pa še drugo vprašanje oziroma maksima, izhajajoča iz narave obveščanja
javnosti, da ima to smisel le, če gre za informacije, ki zanimajo skupnost.
Pravica se ne sme uporabljati v nasprotju s ciljem, za katerega je
ustanovljena. Uporaba v nasprotju s ciljem pomeni zlorabo pravice. Govorimo
tudi o pojmu"newsworthy", o informacijah, ki jih je potrebno objaviti, ker
zanimajo javnost oziroma za katere se izplača v figurativnem in ne v
materialnem smislu, da o njih informiramo javnost. In s tem v zvezi se pojavlja
naslednje vprašanje, ali imajo mediji tudi dolžnost, da obveščajo javnost o
postopkih posameznikov, ki zanimajo javnost. Temu se pridružuje vprašanje, če
in koliko so tudi posamezniki ne le upravičeni, temveč tudi dolžni uporabiti
instrumente, ki jim jih ob posegih v njihovo zasebno sfero ponuja zakon
(zahtevati preklic, objavo popravka po ZOR in po zakonih o tisku oz. medijih
ali o javnem obveščanju, objavo odgovora na objavljeno informacijo itd.). S
stališča posameznika gre torej za vprašanje, koliko ni zaradi opustitve
prizadeti posameznik sam kriv za škodo, ki mu je nastala zaradi njegove lastne
opustitve in zaradi neuporabe pravnih sredstev, ki mu jih daje in ponuja zakon
(duty to mitigate oziroma vsak je dolžan, da nevarnost, ki mu preti nosi sam -
casum sentit dominus, z izjemo tistih, ki jim je to poklic, kar pa tu ne pride
v poštev). Navedeno je relevantno pri odškodninskih zahtevkih prizadetih.
Vrsta odprtih vprašanj torej. Značilno pa
je, da so često prav novinarji, ki se najbolj borijo za svoje pravice, tisti,
ki te pravice drugih najpogosteje kršijo. Novinarjem pa se pridružujejo tudi
drugi intelektualni ustvarjalci (pisatelji, fotografi, slikarji, glasbeniki in
drugi). Gre za permanenten in inflagrantni konflikt med ustvarjalci, ki ščitijo
svojo intelektualno svobodo, in njihovim poseganjem v svobodo drugih. Temu smo
priča tudi v sedanjem trenutku. Nasprotno temu pa ob vprašanjih, ki jih odpira
predlog zakona o medijih in ki so večinoma pravna vprašanja"par exscellenceŤ,
pravna stroka molči. Naš namen je vzpodbuditi razpravo o odprtih vprašanjih
medijskega prava in temu je namenjena tudi obsežna priloga tokratne številke
našega časopisa.
