Na margino Predlogu zakona o medijih

dr. Andrej Berden
Pravna praksa, št. 431, stran 3; Gospodarski vestnik d.d.; 27.05.1999

Napoved zakona o medijih (nadomestil naj bi sedanji zakon o javnih glasilih)je znova vzpodbudilo nekatere razprave o meji med javnim in zasebnim; za razliko tistih prejšnjih, ko po splošni oceni ni bilo mogoče govoriti o svobodi medijev, pa sedanje razprave izvirajo iz številnih konkretnih primerov in prizadetih posameznikov, ki jih je v zadnjih letih izoblikovala praksa. Svoboda obveščanja prinaša nove probleme, sedaj tiste, že dolgo poznane v demokratičnih sistemih, ki so v totalitarnih sistemih zgolj slučajnost Gre za eno temeljnih vprašanj odnosa svobode obveščanja in zaščite pravic zasebnosti, časti in dobrega ugleda ter interesov posameznikov, ki jih objave v sredstvih javnega obveščanja lahko močno ogrozijo. Svoboda javnega obveščanja je velika in pomembna svoboda, hkrati pa tudi velika odgovornost. V sedanjih razpravah je bilo slišati različna menja, vendar v glavnem iz novinarskih vrst. Eni so se ob sedanji ureditvi čutili ogrožene, češ da ta premočno posega v svobodo obveščanja, drugi pa so temu, zanimivo da prav tako iz novinarskih vrst, nasprotovali, ter pozivali k temu, da se končno v sferi obveščanja oblikujejo meje, do kam sega svoboda obveščanja in kje se začne njena zloraba, do kam sega torej demokracija in kje se začne teror medijev.

Svoboda izražanja je močno orožje proti nepravilnostim v družbi. Orožje tako posameznikov kot organizacij. To je tako pomembna svoboda, da jo kot eno temeljnih svoboščin določa ustava v 39. členu. Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Ustava pa daje človeku tudi pravice, ki delujejo točno v nasprotni smeri v smeri neinformiranja javnosti, v smeri varovanja zasebnosti.  Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (Tako imenovana splošna osebnostna pravica, določena v 35. členu ustave). Zagotovljeno je varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen ustave) in zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov (38. člen ustave).

Obveščanje ima smisel, če je resnično. Ob tem se nam takoj postavlja vprašanje dolžnosti preverjanja informacij, poleg tega pa še drugo vprašanje oziroma maksima, izhajajoča iz narave obveščanja javnosti, da ima to smisel le, če gre za informacije, ki zanimajo skupnost. Pravica se ne sme uporabljati v nasprotju s ciljem, za katerega je ustanovljena. Uporaba v nasprotju s ciljem pomeni zlorabo pravice. Govorimo tudi o pojmu"newsworthy", o informacijah, ki jih je potrebno objaviti, ker zanimajo javnost oziroma za katere se izplača v figurativnem in ne v materialnem smislu, da o njih informiramo javnost. In s tem v zvezi se pojavlja naslednje vprašanje, ali imajo mediji tudi dolžnost, da obveščajo javnost o postopkih posameznikov, ki zanimajo javnost. Temu se pridružuje vprašanje, če in koliko so tudi posamezniki ne le upravičeni, temveč tudi dolžni uporabiti instrumente, ki jim jih ob posegih v njihovo zasebno sfero ponuja zakon (zahtevati preklic, objavo popravka po ZOR in po zakonih o tisku oz. medijih ali o javnem obveščanju, objavo odgovora na objavljeno informacijo itd.). S stališča posameznika gre torej za vprašanje, koliko ni zaradi opustitve prizadeti posameznik sam kriv za škodo, ki mu je nastala zaradi njegove lastne opustitve in zaradi neuporabe pravnih sredstev, ki mu jih daje in ponuja zakon (duty to mitigate oziroma vsak je dolžan, da nevarnost, ki mu preti nosi sam - casum sentit dominus, z izjemo tistih, ki jim je to poklic, kar pa tu ne pride v poštev). Navedeno je relevantno pri odškodninskih zahtevkih prizadetih.

Vrsta odprtih vprašanj torej. Značilno pa je, da so često prav novinarji, ki se najbolj borijo za svoje pravice, tisti, ki te pravice drugih najpogosteje kršijo. Novinarjem pa se pridružujejo tudi drugi intelektualni ustvarjalci (pisatelji, fotografi, slikarji, glasbeniki in drugi). Gre za permanenten in inflagrantni konflikt med ustvarjalci, ki ščitijo svojo intelektualno svobodo, in njihovim poseganjem v svobodo drugih. Temu smo priča tudi v sedanjem trenutku. Nasprotno temu pa ob vprašanjih, ki jih odpira predlog zakona o medijih in ki so večinoma pravna vprašanja"par exscellenceŤ, pravna stroka molči. Naš namen je vzpodbuditi razpravo o odprtih vprašanjih medijskega prava in temu je namenjena tudi obsežna priloga tokratne številke našega časopisa.

© Media Forum, center za javno komuniciranje // Ljubljana // e-pošta: info@media-forum.si