Objava sodbe ali popravka

Objava sodbe, objava popravka in umik izjave, s katero je bila storjena kršitev ali kaj drugega, pridejo v poštev predvsem pri posegih v čast in dobro ime s sredstvi javnega obveščanja.

V pretekli sodni praksi se je ta sankcija razmeroma redko uporabljala in pogosto v povsem druge namene. Določilo se je širilo na pravne osebe, njihovo ime in čast oziroma poslovni ugled, čeprav so osebnostne pravice pravice človeka kot enkratnega živega bitja. S tem je slovenska sodna praksa sledila praksi evropskih sodišč, ki za nosilce ustavnih pravic šteje tudi pravne osebe, če se kakšna pravica nanaša na bistvene elemente pravne osebe.(*5)

Objava sodbe

Pri objavi sodbe prideta v poštev dve možnosti(*6)

Objavi se lahko sodba, s katero se odreja prenehanje posega ali odstranitev posledic posega, sodba, s katero se naloži povračilo gmotne škode in po predpisih kazenskega zakonika (179. člen) tudi sodba,4 izdana v kazenskem postopku, npr. zaradi žalitve časti in dobrega imena. Kazenski zakonik pa nasprotno od civilnega zakonika določa tudi način objave sodbe. Pri obsodbi za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, sme sodišče na oškodovančevo zahtevo odločiti, da se sodba na obsojenčeve stroške objavi na isti način, kot je bilo dejanje storjeno v celoti ali v izvlečku.

Umik izjave

Naslednji ukrep iz 199. člena ZOR je umik izjave, ki ga sodišče lahko odredi škodovalcu. Slovensko besedilo ne govori o umiku, pač pa o preklicu izjave, toda to je le določena vrsta preklica. Gre torej za izjavo storilca, da več ne vztraja pri svoji trditvi, ne da bi se izjavil o resničnosti ali neresničnosti trditve. Umik izjave pride v poštev pri žaljivih vrednostnih sodbah, npr. pri žaljivih trditvah, ki niso dokazane kot resnične, kajti neresnično trditev je treba "popraviti". Umik izjave Finžgar opredeljuje le kot milejšo obliko preklica.

Objava popravka

Drug tak ukrep oziroma druga ("močnejša") oblika preklica je objava popravka, ki pride v poštev zlasti pri žaljivi obdolžitvi ali obrekovanju. Popravek po zakonu o obligacijskih razmerjih se razlikuje od zahteve za objavo popravka po določbah Zakona o javnih glasilih (v nadaljevanju ZJG)(*7) tako po namenu kot tudi po načinu uveljavitve. Obligacijski zakonik v 199. členu govori o popravku, pri katerem sodišče na stroške oškodovalca odredi objavo, če je s tem mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Tu gre torej za odškodninskopravno varstvo prizadete osebe, ki se odraža v zadoščenju, kar pa je treba razlikovati od določb, vsebovanih v ZJG, ki se nanašajo na povsem drugo obliko civilnopravnega varstva zaradi kršitev pravic prek sredstev javnega obveščanja. Ta popravek pride v poštev, kadar je s sporočilom v sredstvih javnega obveščanja prizadeta čast ali dobro ime, vendar gre tu le za začasen ukrep. Tu se ne razpravlja o resničnosti ali neresničnosti sporočila, na katerega se popravek nanaša, ali o resničnosti in neresničnosti popravka, namen popravka je tu le, da se sliši tudi druga stran.

Pri popravku po ZOR gre za to, da se spremeni prvotna trditev, s katero je bila storjena kršitev tako, da ni več kršitve. Popravek je izjava toženca, da je to, kar je trdil ali raznašal, neresnično. Popravek je lahko tudi tak, da se dopolni nepopolna trditev ali popravi netočna trditev. Pogoj za to, da sodišče lahko izreče objavo popravka, je drugače kot po predpisih zakona o javnih glasilih, da tožnik dokaže, da je to, kar je toženec trdil, neresnično. Tu je toženec ne glede na krivdo dolžan odstraniti kršitev, dati popravek, ki je v tem, da je to, kar je trdil ali raznašal neresnično. Ta Popravek pride v poštev pri trditvah, ne pa, če gre za vrednostno sodbo ali formalno žalitev.

Po ZOR lahko vsak oškodovanec zahteva pravico do popravka proti vsaki odgovorni osebi, če so podani zakoniti pogoji, pravico do popravka iz ZJG pa lahko prizadeti uveljavlja le od odgovornega urednika javnega glasila. V prvem primeru je sankcija usmerjena neposredno proti povzročitelju škode, v drugem primeru pa proti odgovornemu uredniku, ki je tako objavo omogočil. 199. člen ZOR predpostavlja, da je bila že s samo kršitvijo osebnostne pravice oškodovancu povzročena škoda, ZJG pa ne zahteva, da bi bila s sporočilom, zaradi katerega se zahteva popravek, povzročena škoda. Če toženec v paricijskem roku ne objavi popravka, se tak sodni ukrep prisilno izvrši po določbah zakona o izvršilnem postopku o dejanjih, ki jih more opraviti le dolžnik.(*8)

Povračilo škode - odstranitev kršitve

Ukrepi, kot so objava sodbe, popravek, umik izjave, s katero je bila storjena kršitev, teorija obravnava kot ukrepe za povračilo negmotne škode in se izdajo, če storilec ne dokaže, da ni kriv za kršitev. Ti ukrepi se lahko izdajo, ne da bi bilo treba posebej dokazovati negmotno škodo; ta se tu predpostavlja. Čeprav je namen ukrepov, naštetih v 199. členu, dati prizadetemu določeno zadoščenje, bi se nekaterim od njih, kot je popravek, ki se ne objavi, in umik izjave, s katero je bila storjena kršitev, mogli šteti kot sredstva za odstranitev kršitve.(*9)

In da se vrnem k izhodiščnemu primeru Mladine, ki ji je sodišče naložilo objavo sodbe v svoji reviji, poleg tega pa še v sedmih drugih tiskanih medijih in na dveh televizijah.

Kje sodišče toženi stranki sploh lahko naloži dolžnost objaviti sodbo? Kazenski zakonik je pri opredelitvi načina objave sodbe mnogo natančnejši in določa, da sme sodišče na oškodovančevo zahtevo odločiti, da se sodba na obsojenčeve stroške objavi na isti način, kot je bilo dejanje storjeno v celoti ali v izvlečku.

Objava sodbe se prisilno izvrši po predpisih zakona o izvršilnem postopku o dejanjih, ki jih more opraviti le dolžnik. Dolžnik pa je tu le Mladina, ki jo veže dolžnost objave sodbe. Pač pa takšna dolžnost objave sodbe (pa čeprav na stroške Mladine) ne veže drugih medijev. Ti namreč niso bili tožena stranka v sporu, čeprav bi v tožbenem zahtevku tožnik lahko uveljavljal tudi ugotovitev njihove odgovornosti.(*10)

Obrazložitev v sodbi, s katero je sodišče utemeljilo, zakaj naj sodbo objavijo tudi drugi mediji, pa se glasi: "Dejstvo je namreč, da so toženkino pisanje povzela in komentirala vsa javna občila, kar je dobilo razsežnosti medijskega linčanja. Te posledice bo z objavo sodbe mogoče vsaj delno odpraviti, obenem pa bo tožnik dobil zadoščenje, kar je namen odškodnine".

Pri tem pa sodišče ni ugotavljalo odgovornosti "vseh javnih občil" oziroma pravilneje vsakega posebej, ki so toženkino pisanje povzela.(*11) Če pa bi njihovo odgovornost že ugotavljalo (seveda na podlagi tožbenega zahtevka), bi se razsodba lahko glasila tudi drugače. Kot na primer v eni od pravd, ki je dobila svoj končni epilog na Vrhovnem sodišču(*12) in v kateri je sodišče ugotovilo, "da je bil obravnavani članek objavljen kot odgovor na drug enako objavljen članek" in da "to samo izpričuje demokratično pot, ki jo je ubral in da je šlo pri toženčevemu ravnanju za resno kritiko v njegovi politični dejavnosti in v obrambi pravic in koristi" ... in v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, da "javna glasila v demokratični družbi seveda niso namenjena le temu, da govorijo samo o načelnih stvareh, marveč predvsem o konkretnem početju in konkretnih ljudeh. Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki in če gre še za funkcionarja, kot je to primer pri tožniku, je celo nujna javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezana z njegovim statusom".

(*1) Sodba je v celoti objavljena na spletnih straneh interneta www.mladina.si

(*2) Sankciji iz 199. člena ZOR in 200. člena ZOR (denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo) se načelno ne izključujeta. Sodna praksa je o tem vprašanju zavzela naslednje stališče: če je oškodovanec zaradi kršitve osebnostne pravice (ugleda, časti, svobode in drugih osebnostnih pravic) prestal duševne bolečine, mu lahko sodišče poleg sankcije iz 199. člena ZOR prisodi tudi pravično denarno odškodnino, kadar je zaradi okoliščin primera le na tak način mogoče dati oškodovancu zadoščenje v skladu z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (Sklep št. 2 posvetovanja zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča dne 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani, Poročilo VS SR Slovenije, 1986/II, str. 4). Prav tako tudi velja, da sankcija iz 157. člena ZOR ne izključuje drugih civilnopravnih sankcij. 

(*3) Varstvu pravic osebnosti so sicer namenjena razna pravna sredstva.  Poglavitne civilnopravne sankcije za škodna dejanja, storjena s tiskom in drugimi sredstvi javnega obveščanja, so:

(*4) Strohsack B., Civilnopravne sankcije za škodna dejanja, storjena s tiskom oziroma drugimi sredstvi javnega obveščanja, Omejitve javne besede, Zbornik razprav, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1989, str. 139.  (*5) Perenič L., Pravno varstvo osebnostnih pravic, Podjetje in delo 8/1994/XX, str. 8.

(*6) Finžgar: Osebnostne pravice, Ljubljana 1985, str. 54

(*7) Pravico do odgovora in popravka v sredstvih javnega obveščanja imajo nekateri za enega najvažnejših inštitutov v tiskovnem pravu. Bila naj bi tisto merilo, od katerega je odvisna resnična svoboda tiska. Poglavitni namen teh dveh pravic je zaščita civilnopravne pravice do časti in dobrega imena. Prav tako je njun namen zavarovati druge pravice ali koristi, ki bi bile lahko prizadete s sredstvom javnega obveščanja. Pravice, ki so predmet varstva, so lahko premoženjske ali nepremoženjske narave. Med nepremoženjskimi pravicami bi omenili predvsem pravico do nedotakljivosti osebnega življenja. Prav ta pravica je tista, v katero lahko sredstva javnega obveščanja najbolj kruto posegajo.  Enako velja tudi za vse druge osebnostne pravice. Predmet varstva so tudi pričakovane pravice in pravno zavarovani interesi. Pojem koristi je zelo širok in obsega vse, tako materialne kot nematerialne oblike. Temeljno izhodišče teh dveh pravic je torej načelo, da je vsakdo dolžan spoštovati svoboščine in pravice drugih in je za to tudi odgovoren (Ude L., Proceedings relating to matters of the press, Legal problems of the functioning of media in a democratic societi, 1995, str. 113).

(*8) O razliki popravka po ZOR in ZJG glej Strohsack B., Civilnopravne sankcije za škodna dejanja, storjena s tiskom oziroma drugimi sredstvi javnega obveščanja, Pravosodni bilten, Ljubljana 1986, str. 21, Finžgar A., Osebnostne pravice, Ljubljana 1985, str. 54 in Toplak L., Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic in mediji, Podjetje in delo 6-7/1997/XXIII, str. 1173. 

(*9) Finžgar, prav tam, str. 143.

(*10) Značilnost civilnopravne sankcije je, da se ta izreče vedno na zahtevo (v tem primeru na podlagi tožbe) neposredno prizadete fizične osebe oziroma tiste osebe, ki ji to pravico daje zakon (aktivna legitimacija). Pasivno legitimiran (toženec) v sporu je tisti, ki krši oškodovančeve pravice osebnosti, naprimer avtor sestavka, avtor plakata itd. Če gre za več sočasnih storilcev, so lahko toženi vsi kot sosporniki. Glede na naravo kršitev in s tem posegov v osebnostne pravice so lahko legitimirani tudi "posredni" storilci, to so tisti, ki omogočajo določene kršitve pravic osebnosti, kot npr. odgovorni urednik časopisa (Strohsack, prav tam, str. 138).

(*11) Če naj pride do civilnopravne sankcije, morajo biti podani splošni elementi civilnega delikta, ki so naslednji: dejanje, ki je povzročilo določeno škodo, je protipravno; je imelo za posledico določeno škodo; obstoja vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo ter da je po predpisih civilnega prava podana odgovornost povzročitelja škode oziroma tistega, ki je zanj odgovoren.

(*12) Podatkovna baza STAIRS, sodba II Ips 919/94.