Predlog zakona o medijih - nezrel za drugo obravnavo
Simona Zatler
Pravna praksa, št. 23, stran 5; Gospodarski vestnik d.d.; 3.8.2000
Predlog novega zakona o medijih, ki naj bi nadomestil veljavni
zakon o javnih glasilih, naj bi se že na naslednji poslanski seji
znašel v drugi obravnavi. Spričo mnogih nasprotovanj zakonu iz prve
obravnave in ker zakon ureja občutljivo področje medijev in razmerja
med mediji in javnostjo, je Odbor DZ za kulturo, šolstvo in šport
pripravil 25. julija javno predstavitev mnenj o predlogu zakona.
Javna predstavitev je potrdila različnost mnenj; da zakon ni
primeren za drugo obravnavo, pa se je strinjala večina
razpravljalcev. Zakon o medijih, kot ga je pripravila vlada, se namreč
kljub nasprotovanju strokovne javnosti v mnogih določbah razlikuje od
predloga zakon iz prve obravnave, poleg tega pa so v predlogu ostale
nekatere določbe, ki so požele veliko mero nezadovoljstva in kritike
že v prvi obravnavi.
Vendar je ob koncu javne predstavitve mnenj v parlamentu ostal
občutek, da predlagatelj zakona ni navdušen nad vrnitvijo v prvo
obravnavo. To pa je tudi razumljivo, saj nekatere spremembe slovenske
medijske zakonodaje narekujeta pridruženo članstvo in proces
usklajevanja slovenske zakonodaje s pravom ES, kjer pa Slovenija že
sedaj zamuja z obljubljenimi roki.
Gre za spremembe zakonodaje, ki jih na področju pravnega urejanja
medijev narekuje predvsem uskladitev z Direktivo o televiziji brez
meja in njenimi spremembami(*1). V zakon je potrebno uvrstiti določila
o postopnem uveljavljanju evropskih programskih kvot in v tej zvezi
tudi lastne produkcije televizijskih organizacij, nekatera dodatna
določila o oglaševanju in določila o zagotovitvi možnosti dostopa do
pomembnih dogodkov, ki so v največjem interesu javnosti, kar naša
zakonodaja ne opredeljuje ali pa opredeljuje pomanjkljivo.
Vendar pa Direktiva neposredno ne zahteva spreminjanja obstoječe
zakonodaje, pač pa narekuje le dopolnjevanje obeh zakonov, ki urejata
področje radiodifuzije (Zakona o javnih glasilih, Zakona o RTV
Slovenija). Zakonodajalec se je kljub nasprotovanju predvsem
strokovnega dela javnosti odločil za oblikovanje zakona, v katerem
enotno ureja celotno področje medijev; tako avdiovizualnih kot tudi
tiskanih medijev. In tako se sedaj večina pridružuje mnenju
mag. Matevža Krivica, da je predlagani zakon preveč podroben in da
"gre za megalomanski koncept, ko se skuša z enim zamahom urediti tako
avdiovizualno kot tudi tiskano področje". Naj omenim le eno od mogočih
težav, na katero opozarjajo pri rtv-programih, in sicer, kako naj le
ti na vidnem mestu, kakor to počno tiskani mediji, objavljajo
impresum.
Podrobno zakonsko urejanje . celotnega področja medijev prav lahko
privede do tega, da bodo z uveljavitvijo zakona njegove določbe že
zastarele in bo zakon morda kmalu postal v velikem delu
neuporaben. Digitalizacija in nova tehnologija namreč v temeljih
spreminjata postavljena pravila klasičnih radiodifuznih
medijev. Možnost izbire programov prek interneta enostavno onemogoča
nadzor programskih vsebin. Novi mediji se približujejo
telekomunikacijam in hkrati vse bolj oddaljujejo od radiodifuznega
oddajanja v njegovem tradicionalnem pomenu. Govori se o konvergenci
medijev, ki omogoča zmogljivosti medijev, ki so popolnoma drugačne od
teh, ki jih tako podrobno ureja predlagani Zakon o medijih.
Zakonodajalec bi se moral predvsem opredeliti do cilja, ki ga
zasleduje: ali je to samo sprejem zakona, ki bo usklajen z zahtevami
TV-Direktive, ali pa je cilj tudi in predvsem sprejem dobrega zakona!
Namreč, kljub zaostanku za roki prilagajanja "medijske zakonodaje" s
pravnim redom EU, še vedno ostaja tista možnost, na katero so že pred
leti opozarjali na Svetu za radiodifuzijo, in sicer, da se samo
dopolni in v nekaterih določbah spremeni obstoječi zakon o javnih
glasilih.
Ob usklajevanju zakonodaje s TV-Direktivo velja opozoriti tudi na
naravo pravnega instituta direktiv, ki v državah članicah niso
neposredno uporabne, temveč države članice zavezujejo le glede cilja,
ki ga je treba doseči, prepuščajo pa jim izbiro sredstev in metod za
dosego tega cilja. In tako ostaja aktualen problem vseh tistih držav,
ki se bodo odločile za strožje standarde, kar Direktiva izrecno
dopušča. Prof. Ilešič opozarja, da z vidika držav, ki so dolžne
"harmonizirati" svojo zakonodajo na različnih področjih kot pogoj za
pridružitev ali za polnopravno članstvo v EU, ne "kaže biti bolj
papeški od papeža"(*2). Če bo Slovenija sprejela ali pa obdržala
strožje predpise od tistih, ki veljajo po harmonizirani ureditvi, bo
to veljalo le za "njene" izdajatelje televizijskih programov. Tuji
izdajatelji pa se bodo lahko uspešno sklicevali na pravila o prostem
pretoku blaga in se izognili prepovedim in sankcijam.
(*1) Direktiva 89/552/EGS o uskladitvi nekaterih določb, ki so v
državah članicah predpisane z zakonom, predpisom ali upravnim ukrepom
in zadevajo upravljanje televizijske dejavnosti; imenovana tudi
Direktiva o televiziji brez meja oz. TV-Direktiva /Directive
89/552/EEC on the co-ordination of certain provisions laid down by
low, regulation or administrative action in Member States concerning
the pursuit of television broadcosting acttivities - Television
Without Frontiers Directive). TV - Direktiva Skupnosti je bila s
spremembami in dopolnitvami iz leta 1997 usklajena s Konvencijo Sveta
Evrope o čezmejni televiziji, oba dokumenta skupaj pa Norita temeljni
mednarodni pravni vir reguliranja "evropskih televizijskih storitev"
in pomenita pravni okvir za svobodno čezmejno oddajanje in
posredovanje televizijskih programov v evropskih državah, vsebujeta pa
tudi programske omejitve, ki se nanašajo na oglaševanje, sponzoriranje
ter varstvo otrok in mladine pri gledanju televizijskih programov.
(*2) M. Ilešič: Reklama v pravu ES; v Podjetje in delo,
6-7/1997/XXIII, str. 1241.
