V prihodnje se bo razvoj civilnega prava nedvomno gibal in moral
gibati v dveh smereh, in sicer tako v spreminjanju zakonodaje kot v
spreminjanju vrednotenja posameznih pravic in institutov.
Spreminjanje zakonodaje, ki poteka v dveh smereh, v odpravljanju
institutov socialističnega kolektivizma in v prilagajanju le-teh
postindustrijski družbi, nas tu ne zanima. Naš cilj je vsaj z
osnovnimi konturami nakazati spremembe, ki nastajajo s samim in v
samem vrednotenju pravic in institutov. Pri tem gre že uvodoma
poudariti, da nosilec spremenjenega vrednotenja, končni arbiter
vsebine posamezne pravice ali instituta ni vedno le sodnik, temveč je
to lahko tudi kakšen drug subjekt, ki mu pravo daje to pooblastilo,
vendar gre v teh primerih lahko le za postavljanje merila, kadar to ni
prepuščeno sodniku, ne pa tudi za oceno, kdaj je v izvrševanju pravice
prišlo do njene zlorabe in kdaj ne. Presoja, kdaj je izvrševanje
pravice, ki je sicer skladno upravičenjem, ki iz nje izvirajo, v
nasprotju s pravnim redom kot takim, je v izključni pristojnosti
pravnega instrumentarija. Tako je nedvomno tudi le v sodni
pristojnosti, da presoja, kdaj je posamezno ravnanje protipravno in
kdaj ne. Gre seveda za končno presojo. Tako je na primer predmet
pravne (sodnikove) presoje odgovornost novinarja, ki je objavil
informacijo ali mnenje nekoga drugega, ki se kasneje izkaže za poseg v
osebnostno pravico neke tretje osebe in ne predmet pravil žanrske, v
tem primeru novinarske stroke.
Uvodoma moramo opozoriti tudi, da spremenjeno vrednotenje zlasti
absolutnih pravic nikakor ne pomeni kategorialnega odmika v
razlikovanju med absolutnimi in relativnimi pravicami. Bistvo
absolutnih pravic, med katere uvrščamo tudi osebnostne pravice, je, da
veljajo nasproti vsem, medtem ko se medsebojno izključujejo le tako
imenovane "polne" pravice.(*1) Bistvo tega prispevka je metodologija
reševanja kolizije pravic.
II. Prepoved zlorabe pravic in harmonizacija interesov
Prepoved zlorabe pravic in harmonizacija interesov ob koliziji
pravic sta verjetno vodilni metodi vrednotenja v sodobni civilistiki,
kot tudi iz nje izvirajočih pravnih vej, na primer rodbinskem in
delovnem pravu. Temelj obeh metod najdemo v interesni
jurisprudenci. Gre za kolizijo med seboj nasprotujočih si interesov,
ki so vsi pravno zaščiteni. Pogoj je, da gre za kolizijo dveh enako
močnih pravic. S pomočjo pravila je treba postaviti (poiskati)"srednjo
oziroma razmejitveno črto" med temi nasprotujočimi si interesi. Nobena
od metod ne vsebuje merila, temveč zgolj pove, kako priti do merila,
ki naj vsebinsko določi obseg pravice v konkretnem primeru. Mehansko
ločevanje interesov v nobenem primeru ne pride v poštev. Z uporabo
metode je mogoče priti do tipiziranega merila, ko je bilo to najprej
postavljeno v vrsti enakih ali podobnih primerov. Konkretno merilo
(načelo, pravilo) se torej oblikuje"in foro" v sami praksi, in sicer
postopoma, večinoma ob sodelovanju pravne teorije.
Prepoved zlorabe pravic in harmonizacija interesov izhajata iz
potrebe reševati kolizijo pravic. Bistvo obeh metod, ki se v marsičem
pokrivata, je v določanju protipravnosti konkretnega ravnanja. Pri
najsplošnejših pristopih lahko kot zlorabo pravice opredelimo vsako
ravnanje, ko se subjekt sicer giblje v pravno priznanih mejah pravice,
vendar pravico uresničuje:
z namenom nekomu škodovati
na način, ki je za drugega manj ugoden kot kakšen drug način
v pomanjkanju zakonitega interesa ali
v nasprotju s socialno funkcijo pravice.
Prav tako je tudi sam postopek harmonizacije interesov bolj ali
manj jasen in v teoriji nesporen.(*2) Ob koliziji se preverja:
ali obstaja upravičen interes
ali po presoji kvalitete in kvantitete posameznih interesov
interes, ki je prizadet, prevlada nad interesom, ki je uresničen, in
ali je interes udejanjen na najprimernejši način.
III. Metoda merjenja interesov in osebnostne pravice
Nobenega razloga ni, da bi bile osebnostne pravice izvzete iz
sistema vrednotenja, ki ga pomeni metoda merjenja interesov. Ta
metoda, katere cilj je postavljanje merila, je metoda, ki se uporablja
ne glede na to, ali gre za splošno in generalno opredelitev zaščite
osebnosti, navedeno v 35. členu Ustave Republike Slovenije, ali za
posamezne pravice, kot so pravica do časti, dobrega imena, osebnega
imena, lastne podobe itd.
V postopkih vrednotenja vsebine in obsega konkretnih osebnostnih
pravic se srečamo tako z institutom prepovedi zlorabe kot tudi z
institutom harmonizacije interesov. Zaščite ni mogoče dati pravicam,
ki se uporabljajo nasproti cilju, za katerega so ustanovljene. Cilj
pri osebnostnih pravicah je v tem, da je zaščitena sfera, le kolikor
se tiče samo osebe v tej sferi.(*3) Osebne sfere ni mogoče zaščititi,
če se dejanje iz te sfere razširja zunaj te sfere in nedopustno posega
v druge zaščitene sfere morda celo s kaznivimi dejanji. V teh primerih
ne gre več za pravice, temveč za njihovo zlorabo.(*4)
Prepoved zlorabe pravic je imela posebno vlogo v razvoju
osebnostnih družinskih pravic, podobnih oziroma sorodnih osebnostnim
pravicam, saj se od teh razlikujejo le po zaščiteni dobrini.5 Za te
pravice je značilno, da jih izvršuje močnejši nad šibkejšim. Prav zato
zanje veljajo številne omejitve. Zakonske omejitve so objektivne,
subjektivne omejitve pa uporabljajo sodišča ob teoriji o zlorabi
pravic. Zgodovina osebnostnih družinskih pravic se pokriva z razvojem
teorije o zlorabi pravic. Iz nekdaj absolutnih upravičenj (ius vitae
ac necis) se razvijejo moderne oblike pravice - dolžnosti oziroma
pravice funkcije, pravice, katere titular ne izvršuje le v svojem
interesu, temveč tudi v interesu drugega.
Do kolizije osebnostnih pravic in drugih pravic prihaja še v vrsti
drugih primerov. Tako na primer v okviru delovnih razmerij(*6) ali pa
v težnjah moderne družbe po čim večjem tako fizičnem kot psihičnem
nadzoru posameznika.(*7) Naš namen je nekoliko podrobneje ogledati si
vprašanja zaščite posameznika pred vse pogostejšimi posegi tiska in
drugih sredstev javnega obveščanja v njegovo osebnostno sfero.
IV. Svoboda tiska in drugih oblik obveščanja ter varstvo osebnosti
Klasična civilnopravna teorija, ki izhaja iz naravnopravne šole
vidi večino razlogov varstva osebnostnih pravic v tem, da jih ogroža
država, medtem ko se moderna pravna teorija srečuje z drugačnim
položajem. Osebnostne pravice vedno bolj ogrožajo dejavnosti
nedržavnih institucij in posameznikov. Med temi institucijami imajo
posebno vlogo množični mediji. Ti kot institucije (vključno z državo)
so nasproti posamezniku v privilegiranem položaju tako zaradi finančne
kot zaradi siceršnje premoči. Ne da se torej izogniti dejstvu, da ne
bi bil razvoj osebnostnih pravic v sodobni družbi tesno povezan z
vlogo in položajem javnih medijev, ki so enako kot varstvo osebnosti
eden izmed imperativov delovanja demokracije. Mediji s svojim
delovanjem ogrožajo številne osebnostne pravice kot tudi veliko
subjektov. Njihova vloga se iz dneva v dan povečuje. Posameznik
posveča vse več časa seznanjanju z informacijami, ki iz lokalne
pridobivajo vse bolj globalno obliko. Širijo se same oblike
posredovanja informacij.
Kršitve osebnostnih pravic, ki jih povzročajo mediji, pa so med
najhujšimi, ne nazadnje tudi zaradi trajnega učinka (scripta manent,
verba volant). Napisana stvar se ohranja. Nekaj, kar bi čas sicer
zabrisal, se lahko vedno znova reproducira, se arhivira, vpisuje v
register in kartoteke in vedno znova lahko privleče na dan. Tu ne gre
le za tisk, temveč za vse oblike delovanja medijev, za slike, zvočne
zapise, filmske in druge slikovne zapise in podobno.
Mediji po svoji naravi nasploh ne morejo delovati in odigrati svoje
vloge obveščanja brez poseganja v človekovo osebnostno sfero, kot tudi
enako zaščiteno sfero pravnih oseb. Demokratična družba, katere pogoj
je informiran državljan, le tak lahko namreč adekvatno odloča o javnih
zadevah, ne more delovati brez svobode tiska in drugih oblik javnega
obveščanja. Svoboda delovanja množičnih medijev kot odraz in oblika
svobode izražanja je torej pogoj demokratične družbe, enako pa je
pogoj take družbe zavarovati osebnostno sfero, torej sfero, kamor
mediji nenehno posegajo. Družba (in pravo) se znajde tako pred težko
in nemogočo nalogo, kako omogočiti svobodo obveščanja in hkrati
zagotoviti varstvo osebnostnih pravic. Ena vrednota se lahko širi le
na škodo druge. Treba je najti pravo razmejitev, torej postaviti
merilo, do kod objavljanje informacij pomeni uresničevanje svobode
obveščanja in od kod naprej pomeni njeno zlorabo in s tem protipravno
dejanje. Temeljno vprašanje je torej vedno ugotavljanje
protipravnosti, in sicer v vsakem konkretnem primeru posebej.
Naš namen ni naprej postavljati nekakšna absolutna merila
razmejevanja, kar je seveda tudi povsem nemogoče, temveč zgolj
opozoriti na nekatere metodološke pristope. Ob tem je treba izhajati
iz temeljne ugotovitve, da razmejevanje in s tem omejevanje svobode
obveščanja ni in tudi ne more biti vnaprej določeno, temveč je to
vedno stvar konkretne presoje oziroma presoje konkretnega primera z
uporabo metode merjenja interesov.
Povsem nesporno je, da je nedovoljeno in protipravno objavljanje
informacij zaradi uresničevanja nedovoljenih interesov. Kadar se
informacija objavlja z namenom nekomu škodovati, eklatantnim primerom
zlorabe pravice ali z namenom zadovoljiti svoji škodoželjnosti ali
škodoželjnosti javnosti, je nesporno poseg v osebnostne pravice (lahko
seveda tudi druge, na primer premoženjske pravice).
Bolj zapleteno je, kadar objavljanje informacije nima takega
namena, gre pa za poseg v osebnostno sfero in je treba presojati s
harmonizacijo interesov, ali je tak poseg dopusten ali ne.
Javnost ima nedvomno interes, da je obveščena o nekaterih dogodkih
in dejstvih, ki sicer spadajo v človekovo osebno sfero. Javno
obveščanje o obnašanju ljudi je močno orožje proti nepravilnostim, ki
jih ti ljudje lahko povzročijo.(*8) Nedvomno pa niso vsi posamezniki
glede tega v enakem položaju. Ena od mogočih delitev je delitev na
tako imenovane"absolutne osebnosti sodobnega življenja" in
na"relativne osebnosti sodobnega življenja".(*9) Gre za razmejevanje
glede na to, ali ima javnost za neko osebo stalen ali le naključen
interes, da je obveščena o njenem delovanju. Nedvomno tisti, ki enkrat
stopi na oder, ni več v enakem položaju glede interesa javnosti in
varstva zasebnosti kot tisti, ki tega ne stori. Eno že povsem
izoblikovanih stališč je tako, da oseba, ki prevzame opravljanje javne
funkcije, ne more preprečiti, da javnost presoja njeno sposobnost za
opravljanje te funkcije.(*10) Teže je določiti, kje je glede na
dejavnost posamezne osebe za to konkretno osebo meja med javnim in
zasebnim. Postaviti je treba neko merilo. Tako je mogoče sprejeti
stališče, da je dovoljeno objaviti le tiste podatke iz zasebnega
življenja, ki se nanašajo ali so kakorkoli povezani z javnim
življenjem te osebe. Tako so na primer javnemu interesu in s tem
ocenjevanju ter nadzoru javnosti izpostavljeni podatki o zdravju in
morali posamezne osebe, kadar se za izvajanje neke funkcije zahtevata
zdravje in morala. S tega stališča bi bilo mogoče človekovo sfero
razdeliti na tajno, ki je strogo zasebna, na zasebno, pri kateri ima
javnost v določenih primerih upravičen interes, in na javno.
Kot je bilo povedano, pa govorimo le o mogočih metodoloških
pristopih merjenja interesov oziroma njihove ocene in
uravnoteženja. Vedno bo namreč treba oceniti vse elemente, da bo
mogoče priti do pravilnega sklepanja. Niso vsi interesi varstva
osebnostne sfere enako globoki, a tudi informacija, za katero obstaja
pravica izraziti jo, ni vedno enako pomembna.(*11) Če imamo torej
opraviti z upravičenim interesom, je objavljanje informacije kljub
temu nedopustno (protipravno), če je interes po objavi manjši od
interesa, ki je ogrožen z objavo. V vsakem primeru pa je treba tudi
tedaj, ko je interes po objavi večji od interesa, ki je ogrožen,
ravnati "civiliter", torej na način, ki je za prizadetega najmanj
boleč, saj bo v nasprotnem primeru tudi tako ravnanje treba oceniti
kot protipravno.
(*1) Štempihar, stran 129. Štempihar našteva med polnimi pravicami
polno lastninsko pravico pri telesnih stvareh in polno (neomejeno)
upništvo glede terjatev. Polne in torej med seboj izključujoče so
lahko po njegovem mnenju tako absolutne kot relativne pravice.
(*2) V. V. Vodinelič, stran 352. Razlike med posameznimi avtorji se
nanašajo bolj na sam vrstni red analize elementov kot na to, kateri
elementi se analizirajo.
(*3) Cigoj, stran 148
(*4) Ibid. Cigoj kot take primere našteva ogrožanje zagotovljenih
svoboščin in pravic človeka in občana, razpihovanje nacionalnega,
rasnega in verskega sovraštva in nestrpnosti, žaljenje javne morale,
ogrožanje državne neodvisnosti idr.
(*5) Sajovic, 62
(*6) Mc Whirter
(*7) Westin, Kamlah
(*8) Cigoj, stran 143
(*9) Finžgar, strani 208-209. Vendar pa Finžgar izraža dvom o takem
načinu delitve posameznikov in se sprašuje, ali ni treba kolizije
interesov reševati glede na to, kateri interes v konkretnem primeru
prevlada.
(*10) Glej Finžgar, Cigoj
(*11) Cigoj, stran 150
Literatura:
Cigoj, Stojan, Granice prava na informaciju,
Zbornik"Odgovornost u informativnoj djelatnosti", Centar za stručnu
usavršavanje i suradnju s udruženim radom Pravnog fakulteta Zagreb, Zagreb 1978
Finžgar, Alojzij, O pitanju odgovornosti sredstava informacija za neka
zadiranja u prava ličnosti, Zbornik"Odgovornost u informativnoj djelatnosti",
Centar za stručnu usavršavanje i suradnju s udruženim radom Pravnog fakulteta
Zagreb, Zagreb 1978
Hocking, William, Ernest, Freedom of the press, The University of
Chicago press, Chicago Kamlah,
Ruprecht, Right of privacy, Carl Eeymanns Verlag KG, 1969
Sajovic, Bogomir, Osnove civilnega prava, splošni del, ČZ Uradni
list Republike Slovenije, Ljubljana 1994
Štempihar, Jurij, Zasebno pravo, 1944
Vodinelič, V. Vladimir, Prekoračenje slobode informisanja in
povreda ličnosti, Arhiv za pravne i društvene nauke, št. 3/78
Westin, Alan F., Privacy and Freedom, Atheneum, New York 1967
Mc Whirter, Darien, Your Rights at Work, Wiley 1989
