Media Forum

Razvoj civilnega prava na področju varstva osebnostnih pravic ...

dr. Andrej Berden
Podjetje in delo, št. 5, stran 813; Gospodarski vestnik d.d.; 15.10.1994

I. Uvod

V prihodnje se bo razvoj civilnega prava nedvomno gibal in moral gibati v dveh smereh, in sicer tako v spreminjanju zakonodaje kot v spreminjanju vrednotenja posameznih pravic in institutov. Spreminjanje zakonodaje, ki poteka v dveh smereh, v odpravljanju institutov socialističnega kolektivizma in v prilagajanju le-teh postindustrijski družbi, nas tu ne zanima. Naš cilj je vsaj z osnovnimi konturami nakazati spremembe, ki nastajajo s samim in v samem vrednotenju pravic in institutov. Pri tem gre že uvodoma poudariti, da nosilec spremenjenega vrednotenja, končni arbiter vsebine posamezne pravice ali instituta ni vedno le sodnik, temveč je to lahko tudi kakšen drug subjekt, ki mu pravo daje to pooblastilo, vendar gre v teh primerih lahko le za postavljanje merila, kadar to ni prepuščeno sodniku, ne pa tudi za oceno, kdaj je v izvrševanju pravice prišlo do njene zlorabe in kdaj ne. Presoja, kdaj je izvrševanje pravice, ki je sicer skladno upravičenjem, ki iz nje izvirajo, v nasprotju s pravnim redom kot takim, je v izključni pristojnosti pravnega instrumentarija. Tako je nedvomno tudi le v sodni pristojnosti, da presoja, kdaj je posamezno ravnanje protipravno in kdaj ne. Gre seveda za končno presojo. Tako je na primer predmet pravne (sodnikove) presoje odgovornost novinarja, ki je objavil informacijo ali mnenje nekoga drugega, ki se kasneje izkaže za poseg v osebnostno pravico neke tretje osebe in ne predmet pravil žanrske, v tem primeru novinarske stroke.

Uvodoma moramo opozoriti tudi, da spremenjeno vrednotenje zlasti absolutnih pravic nikakor ne pomeni kategorialnega odmika v razlikovanju med absolutnimi in relativnimi pravicami. Bistvo absolutnih pravic, med katere uvrščamo tudi osebnostne pravice, je, da veljajo nasproti vsem, medtem ko se medsebojno izključujejo le tako imenovane "polne" pravice.(*1) Bistvo tega prispevka je metodologija reševanja kolizije pravic.

II.   Prepoved zlorabe pravic in harmonizacija interesov

Prepoved zlorabe pravic in harmonizacija interesov ob koliziji pravic sta verjetno vodilni metodi vrednotenja v sodobni civilistiki, kot tudi iz nje izvirajočih pravnih vej, na primer rodbinskem in delovnem pravu. Temelj obeh metod najdemo v interesni jurisprudenci. Gre za kolizijo med seboj nasprotujočih si interesov, ki so vsi pravno zaščiteni. Pogoj je, da gre za kolizijo dveh enako močnih pravic. S pomočjo pravila je treba postaviti (poiskati)"srednjo oziroma razmejitveno črto" med temi nasprotujočimi si interesi. Nobena od metod ne vsebuje merila, temveč zgolj pove, kako priti do merila, ki naj vsebinsko določi obseg pravice v konkretnem primeru. Mehansko ločevanje interesov v nobenem primeru ne pride v poštev. Z uporabo metode je mogoče priti do tipiziranega merila, ko je bilo to najprej postavljeno v vrsti enakih ali podobnih primerov. Konkretno merilo (načelo, pravilo) se torej oblikuje"in foro" v sami praksi, in sicer postopoma, večinoma ob sodelovanju pravne teorije.

Prepoved zlorabe pravic in harmonizacija interesov izhajata iz potrebe reševati kolizijo pravic. Bistvo obeh metod, ki se v marsičem pokrivata, je v določanju protipravnosti konkretnega ravnanja. Pri najsplošnejših pristopih lahko kot zlorabo pravice opredelimo vsako ravnanje, ko se subjekt sicer giblje v pravno priznanih mejah pravice, vendar pravico uresničuje:

  1. z namenom nekomu škodovati
  2. na način, ki je za drugega manj ugoden kot kakšen drug način
  3. v pomanjkanju zakonitega interesa ali
  4. v nasprotju s socialno funkcijo pravice.

Prav tako je tudi sam postopek harmonizacije interesov bolj ali manj jasen in v teoriji nesporen.(*2) Ob koliziji se preverja:

  1. ali obstaja upravičen interes
  2. ali po presoji kvalitete in kvantitete posameznih interesov interes, ki je prizadet, prevlada nad interesom, ki je uresničen, in
  3. ali je interes udejanjen na najprimernejši način.

III. Metoda merjenja interesov in osebnostne pravice

Nobenega razloga ni, da bi bile osebnostne pravice izvzete iz sistema vrednotenja, ki ga pomeni metoda merjenja interesov. Ta metoda, katere cilj je postavljanje merila, je metoda, ki se uporablja ne glede na to, ali gre za splošno in generalno opredelitev zaščite osebnosti, navedeno v 35. členu Ustave Republike Slovenije, ali za posamezne pravice, kot so pravica do časti, dobrega imena, osebnega imena, lastne podobe itd. 

V postopkih vrednotenja vsebine in obsega konkretnih osebnostnih pravic se srečamo tako z institutom prepovedi zlorabe kot tudi z institutom harmonizacije interesov. Zaščite ni mogoče dati pravicam, ki se uporabljajo nasproti cilju, za katerega so ustanovljene. Cilj pri osebnostnih pravicah je v tem, da je zaščitena sfera, le kolikor se tiče samo osebe v tej sferi.(*3) Osebne sfere ni mogoče zaščititi, če se dejanje iz te sfere razširja zunaj te sfere in nedopustno posega v druge zaščitene sfere morda celo s kaznivimi dejanji. V teh primerih ne gre več za pravice, temveč za njihovo zlorabo.(*4)

Prepoved zlorabe pravic je imela posebno vlogo v razvoju osebnostnih družinskih pravic, podobnih oziroma sorodnih osebnostnim pravicam, saj se od teh razlikujejo le po zaščiteni dobrini.5 Za te pravice je značilno, da jih izvršuje močnejši nad šibkejšim. Prav zato zanje veljajo številne omejitve. Zakonske omejitve so objektivne, subjektivne omejitve pa uporabljajo sodišča ob teoriji o zlorabi pravic. Zgodovina osebnostnih družinskih pravic se pokriva z razvojem teorije o zlorabi pravic. Iz nekdaj absolutnih upravičenj (ius vitae ac necis) se razvijejo moderne oblike pravice - dolžnosti oziroma pravice funkcije, pravice, katere titular ne izvršuje le v svojem interesu, temveč tudi v interesu drugega.

Do kolizije osebnostnih pravic in drugih pravic prihaja še v vrsti drugih primerov. Tako na primer v okviru delovnih razmerij(*6) ali pa v težnjah moderne družbe po čim večjem tako fizičnem kot psihičnem nadzoru posameznika.(*7) Naš namen je nekoliko podrobneje ogledati si vprašanja zaščite posameznika pred vse pogostejšimi posegi tiska in drugih sredstev javnega obveščanja v njegovo osebnostno sfero.

IV. Svoboda tiska in drugih oblik obveščanja ter varstvo osebnosti

Klasična civilnopravna teorija, ki izhaja iz naravnopravne šole vidi večino razlogov varstva osebnostnih pravic v tem, da jih ogroža država, medtem ko se moderna pravna teorija srečuje z drugačnim položajem. Osebnostne pravice vedno bolj ogrožajo dejavnosti nedržavnih institucij in posameznikov. Med temi institucijami imajo posebno vlogo množični mediji. Ti kot institucije (vključno z državo) so nasproti posamezniku v privilegiranem položaju tako zaradi finančne kot zaradi siceršnje premoči. Ne da se torej izogniti dejstvu, da ne bi bil razvoj osebnostnih pravic v sodobni družbi tesno povezan z vlogo in položajem javnih medijev, ki so enako kot varstvo osebnosti eden izmed imperativov delovanja demokracije. Mediji s svojim delovanjem ogrožajo številne osebnostne pravice kot tudi veliko subjektov. Njihova vloga se iz dneva v dan povečuje. Posameznik posveča vse več časa seznanjanju z informacijami, ki iz lokalne pridobivajo vse bolj globalno obliko. Širijo se same oblike posredovanja informacij.

Kršitve osebnostnih pravic, ki jih povzročajo mediji, pa so med najhujšimi, ne nazadnje tudi zaradi trajnega učinka (scripta manent, verba volant). Napisana stvar se ohranja. Nekaj, kar bi čas sicer zabrisal, se lahko vedno znova reproducira, se arhivira, vpisuje v register in kartoteke in vedno znova lahko privleče na dan. Tu ne gre le za tisk, temveč za vse oblike delovanja medijev, za slike, zvočne zapise, filmske in druge slikovne zapise in podobno.

Mediji po svoji naravi nasploh ne morejo delovati in odigrati svoje vloge obveščanja brez poseganja v človekovo osebnostno sfero, kot tudi enako zaščiteno sfero pravnih oseb. Demokratična družba, katere pogoj je informiran državljan, le tak lahko namreč adekvatno odloča o javnih zadevah, ne more delovati brez svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja. Svoboda delovanja množičnih medijev kot odraz in oblika svobode izražanja je torej pogoj demokratične družbe, enako pa je pogoj take družbe zavarovati osebnostno sfero, torej sfero, kamor mediji nenehno posegajo. Družba (in pravo) se znajde tako pred težko in nemogočo nalogo, kako omogočiti svobodo obveščanja in hkrati zagotoviti varstvo osebnostnih pravic. Ena vrednota se lahko širi le na škodo druge. Treba je najti pravo razmejitev, torej postaviti merilo, do kod objavljanje informacij pomeni uresničevanje svobode obveščanja in od kod naprej pomeni njeno zlorabo in s tem protipravno dejanje. Temeljno vprašanje je torej vedno ugotavljanje protipravnosti, in sicer v vsakem konkretnem primeru posebej.

Naš namen ni naprej postavljati nekakšna absolutna merila razmejevanja, kar je seveda tudi povsem nemogoče, temveč zgolj opozoriti na nekatere metodološke pristope. Ob tem je treba izhajati iz temeljne ugotovitve, da razmejevanje in s tem omejevanje svobode obveščanja ni in tudi ne more biti vnaprej določeno, temveč je to vedno stvar konkretne presoje oziroma presoje konkretnega primera z uporabo metode merjenja interesov.

Povsem nesporno je, da je nedovoljeno in protipravno objavljanje informacij zaradi uresničevanja nedovoljenih interesov. Kadar se informacija objavlja z namenom nekomu škodovati, eklatantnim primerom zlorabe pravice ali z namenom zadovoljiti svoji škodoželjnosti ali škodoželjnosti javnosti, je nesporno poseg v osebnostne pravice (lahko seveda tudi druge, na primer premoženjske pravice).

Bolj zapleteno je, kadar objavljanje informacije nima takega namena, gre pa za poseg v osebnostno sfero in je treba presojati s harmonizacijo interesov, ali je tak poseg dopusten ali ne.

Javnost ima nedvomno interes, da je obveščena o nekaterih dogodkih in dejstvih, ki sicer spadajo v človekovo osebno sfero. Javno obveščanje o obnašanju ljudi je močno orožje proti nepravilnostim, ki jih ti ljudje lahko povzročijo.(*8) Nedvomno pa niso vsi posamezniki glede tega v enakem položaju. Ena od mogočih delitev je delitev na tako imenovane"absolutne osebnosti sodobnega življenja" in na"relativne osebnosti sodobnega življenja".(*9) Gre za razmejevanje glede na to, ali ima javnost za neko osebo stalen ali le naključen interes, da je obveščena o njenem delovanju. Nedvomno tisti, ki enkrat stopi na oder, ni več v enakem položaju glede interesa javnosti in varstva zasebnosti kot tisti, ki tega ne stori. Eno že povsem izoblikovanih stališč je tako, da oseba, ki prevzame opravljanje javne funkcije, ne more preprečiti, da javnost presoja njeno sposobnost za opravljanje te funkcije.(*10) Teže je določiti, kje je glede na dejavnost posamezne osebe za to konkretno osebo meja med javnim in zasebnim. Postaviti je treba neko merilo. Tako je mogoče sprejeti stališče, da je dovoljeno objaviti le tiste podatke iz zasebnega življenja, ki se nanašajo ali so kakorkoli povezani z javnim življenjem te osebe. Tako so na primer javnemu interesu in s tem ocenjevanju ter nadzoru javnosti izpostavljeni podatki o zdravju in morali posamezne osebe, kadar se za izvajanje neke funkcije zahtevata zdravje in morala. S tega stališča bi bilo mogoče človekovo sfero razdeliti na tajno, ki je strogo zasebna, na zasebno, pri kateri ima javnost v določenih primerih upravičen interes, in na javno.

Kot je bilo povedano, pa govorimo le o mogočih metodoloških pristopih merjenja interesov oziroma njihove ocene in uravnoteženja. Vedno bo namreč treba oceniti vse elemente, da bo mogoče priti do pravilnega sklepanja. Niso vsi interesi varstva osebnostne sfere enako globoki, a tudi informacija, za katero obstaja pravica izraziti jo, ni vedno enako pomembna.(*11) Če imamo torej opraviti z upravičenim interesom, je objavljanje informacije kljub temu nedopustno (protipravno), če je interes po objavi manjši od interesa, ki je ogrožen z objavo. V vsakem primeru pa je treba tudi tedaj, ko je interes po objavi večji od interesa, ki je ogrožen, ravnati "civiliter", torej na način, ki je za prizadetega najmanj boleč, saj bo v nasprotnem primeru tudi tako ravnanje treba oceniti kot protipravno.

(*1) Štempihar, stran 129. Štempihar našteva med polnimi pravicami polno lastninsko pravico pri telesnih stvareh in polno (neomejeno) upništvo glede terjatev. Polne in torej med seboj izključujoče so lahko po njegovem mnenju tako absolutne kot relativne pravice.
(*2) V. V. Vodinelič, stran 352. Razlike med posameznimi avtorji se nanašajo bolj na sam vrstni red analize elementov kot na to, kateri elementi se analizirajo. 
(*3) Cigoj, stran 148
(*4) Ibid. Cigoj kot take primere našteva ogrožanje zagotovljenih svoboščin in pravic človeka in občana, razpihovanje nacionalnega, rasnega in verskega sovraštva in nestrpnosti, žaljenje javne morale, ogrožanje državne neodvisnosti idr.
(*5) Sajovic, 62 
(*6) Mc Whirter
(*7) Westin, Kamlah
(*8) Cigoj, stran 143
(*9) Finžgar, strani 208-209. Vendar pa Finžgar izraža dvom o takem načinu delitve posameznikov in se sprašuje, ali ni treba kolizije interesov reševati glede na to, kateri interes v konkretnem primeru prevlada.
(*10) Glej Finžgar, Cigoj
(*11) Cigoj, stran 150 

Literatura:

  1. Cigoj, Stojan, Granice prava na informaciju, Zbornik"Odgovornost u informativnoj djelatnosti", Centar za stručnu usavršavanje i suradnju s udruženim radom Pravnog fakulteta Zagreb, Zagreb 1978
  2. Finžgar, Alojzij, O pitanju odgovornosti sredstava informacija za neka zadiranja u prava ličnosti, Zbornik"Odgovornost u informativnoj djelatnosti", Centar za stručnu usavršavanje i suradnju s udruženim radom Pravnog fakulteta Zagreb, Zagreb 1978
  3. Hocking, William, Ernest, Freedom of the press, The University of Chicago press, Chicago Kamlah,
  4. Ruprecht, Right of privacy, Carl Eeymanns Verlag KG, 1969
  5. Sajovic, Bogomir, Osnove civilnega prava, splošni del, ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1994
  6. Štempihar, Jurij, Zasebno pravo, 1944
  7. Vodinelič, V. Vladimir, Prekoračenje slobode informisanja in povreda ličnosti, Arhiv za pravne i društvene nauke, št. 3/78
  8. Westin, Alan F., Privacy and Freedom, Atheneum, New York 1967
  9. Mc Whirter, Darien, Your Rights at Work, Wiley 1989


© Media Forum, center za javno komuniciranje // Ljubljana // e-pošta: info@media-forum.si