I. Svoboda tiska (svoboda misli oziroma svoboda izražanja)
Svoboda medijev izvira iz svobode tiska, ta pa iz svobode govora,
ki izvira iz svobode mišljenja. Deklaracija o človekovih pravicah
določa v 19. členu, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja,
vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega
mišljenja, in pravico, da lahko vsak iša in širi informacije in ideje
s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje. Slovenska ustava prav
tako svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja
izpelje iz svobode izražanja misli in govora. Svobodo mišljenja, ki jo
določa Deklaracija o človekovih pravicah, je torej treba razumeti kot
svobodo izražanja misli. Svoboda mišljenja brez spoznavnega izraza in
njena zaščita bo morda aktualna enkrat v bodočnosti, ko bo elektronika
lahko kontrolirala tudi misli,žžno kontrolirati na kakšen drug način
in ne bodo oceni podvržene le tiste misli, ki so bile izražene.
Svoboda tiska je torej le del generalne človekove pravice svobode
mišljenja. V ta sklop spada še svoboda vere in svoboda političnega
ali drugega prepričanja (14. člen ustave). Navedene svoboščine so
logična posledica in izpeljava svobode posameznika, kamor spada tako
pravica do osebne psihične in fizične integritete kot tudi svoboda
javnega nastopanja oziroma javnega izražanja "svojega mnenja) nujni
atribut svobode mišljenja kot svobode vsakogar in vseh, je namenjena
vsem tistim, ki v svoji "intelektualni osebnosti" čutijo potrebo po
sporočanju svojih mnenj drugim. To potrebo lahko začuti vsakdo in
tedaj pride do izraza svoboda izražanja. Gre zlasti za svobodo
izražanja svojega mišljenja o moralnih in političnih vprašanjih,
svoboda izražanja svojega mnenja o "tehničnih vprašanjih" načeloma ni
in ni bila problem niti v totalitarnih režimih, v režimih kršenja
človekovih svoboščin in pravic. Kot taka je svoboda izražanja prvi
garant osebne (individualne) svobode.
Vse ostale temeljne pravice in svoboščine ostajajo zgolj na
papirju, kolikor ni zagotovljena svoboda izražanja. Brez te svobode ni
mogoča kontrola izvrševanja ostalih temeljnih pravic in svoboščin.
Prav v tem je ta svoboda velika, morda največja pravica in hkrati tudi
največja odgovornost. Brez svobode izražanja so vse ostale temeljne
pravice in svoboščine zgolj iluzija. Ni kontrole oblasti brez javnega
mnenja in ni javnega mnenja brez svobode izražanja. Javno mnenje je v
demokratični državi edini korektiv depotizmu in svoboda izražanja je
edini način formiranja javnega mnenja. Javno mnenje pa je edina vez
med tistimi, ki vladajo, in tistimi, katerim se vlada.
Družbenolastninska vizija upravljanja družbe je stvar preteklosti,
morda tudi prihodnosti, nikakor pa ne sedanjosti.
Svoboda izražanja kot taka je bila prvotno oblikovana kot svoboda
govora in posledično svoboda tiska in sicer kot rezultat borbe
zastopnikov (in oblikovalcev) javnega mnenja zoper organe oblasti.
Razteza se od javnega prek zasebnega (civilnega) pa vse do
gospodarskega in kazenskega prava. Pravzaprav ni pravne veje, katere
objekt ne bi bila ta pravica oziroma svoboda. Svoboda izražanja pa je
nedvomno enoten pojem in zasluži kot taka tudi svojo enotno obravnavo.
To je tudi edini razlog, da se strinjamo z idejo zakona o medijih
kot enotnega in vseobsegajočega kodeksa. Edina vsebinska pripomba je,
da je čas, da se svoboda izražanja transformira v pravico in temu
prilagodi ustrezen pravni instrumentarij.
Gre zlasti za sistem varstva, ki je različen za svoboščine in
pravice. Ni še namreč daleč čas, ko je bila svoboda obveščanja
omejevana tako z upravnimi kot kazenskopravnimi ukrepi (omenimo naj
samo znamenito možnost zaplembe sredstva javnega obveščanja zaradi
vznemirjanja javnosti, ki jo je določal bivši zakon o javnem
obveščanju iz leta 1973). Instrumentarij varovanja pravice bi vsaj
deloma onemogočal tovrstne zlorabe.
Svoboda izražanja, kot je opredeljena v 39. členu ustave pomeni
veliko zmago tistih, ki so se borili za svobodo tiska (medijev) tako v
sferi politike kot v sferi svobode veroizpovedi in svobodi filozofskih
opredelitev. Svoboda izražanja je torej eden temeljev demokratične
preobrazbe družbe in hkrati eden najvidnejših znakov te
preobrazbe. Zatiranje te svobode enako kot njena zloraba v
tranzicijskih družbah pomeni hkrati enega od temeljnih znakov, da je
tranzicija zgolj navidezna in v resnici še zelo daleč. Pluralistična
družba je nujno zgrajena na pluralizmu mnenj in ta isti pluralizem je
ta, ki mora biti vsakemu razviden in torej transparenten tudi navzven.
Resnična svoboda medijev zahteva njihovo enakost za vse. Maska, ki
prikriva resnično enakost s svojo navideznostjo, je hujša od tiste, ki
je jasno razvidna v totalitarnem sistemu. Neenakost oziroma odvisnost
od finančnih in drugih materalnih pogojev (dostopnosti frekvenc,
reprodukcijskega materiala, omejenost distribucije itd.) je bolj
prikrita in zaradi tega bolj nevarna od značilnosti šnjega sistema, ko
je bila ta odvisnost predvsem politična (šele posledično
materialnopravna) in zlahka razpoznavna.
Sodobni problem demokratičnih družb morda ni kršenje gornjih načel,
temveč je to vpliv kapitala in kapitalskih, političnih in drugih
koruptivnih povezav med polikracijo in oligarhijo z mediji.
Naš namen je analizirati odnos med javnim in zasebnim ter poseganje
javnega v zasebno. Svoboda izražanja je namreč omejena. Ni torej
brezpogojna. Človekove pravice, med njimi tudi svoboda izražanja, so
tako omejene, vendar in zgolj izključno s pravicami drugih
enakopravnih subjektov, torej ne tistih subordiniranih, kot so
npr. država in njeni organi, in zato je svoboda izražanja omejena s
pravicami, ki jih drugim določa ustava (tretji odstavek 15. člena
ustave).
II. Odnos med javnim in zasebnim v sferi javnega obveščanja (pogojnost in omejenost svobode
izražanja)
Strinjamo se, da je obveščanje o dogodkih kot tudi javno izražanje
misli pogoj demokracije. Strinjamo se tudi, da je poseganje v sfero
zasebnosti posameznika dovoljeno le, kolikor je v funkciji, ki jo
demokratični sistemi namenjajo medijem. Ker gre pri svobodi izražanja
in pravici do zasebnosti za dve med seboj enakovredni in enako močni
pravni kategoriji, je potrebno določiti mejo, do kam sega ena in do
kam druga kategorija (svoboda oziroma pravica).
Človekovo osebnostno sfero, pa tudi sfero pravnih oseb, lahko
pravnoteoretično glede na dovoljenost posegov in varstva te sfere
razdelimo na tajno, zasebno in javno. Javna je tista, ki ni zaščitena
in vanjo mediji lahko posegajo brez omejitev, nasprotno je tajna sfera
tista, kamor mediji ne smejo posegati, zasebna sfera pa je tista,
kamor mediji sicer lahko posegajo, vendar le pod določenimi pogoji.
Kot absolutno tajna je sfera človekovega mišljenja, iz te pa so
izvedene tajnost pisem in drugih osebnih dokumentov, dnevnikov ipd.,
želje in interesi, kolikor niso javno objavljeni, spomini, kolikor se
nanašajo na dejstva iz osebne sfere ipd. tajnost, ki je zaščitena, je
življenje doma in v krogu družine, zasebno življenje in zdravstveno
stanje, kolikor ne ogroža drugih. Absolutnost zadnjih dveh kategorij
se, kot bomo videli, v določenih primerih lahko relativizira. Pri
pravnih osebah predstavlja tajno sfero poslovna tajnost, podatki, ki
jih nekdo pridobi pri izvrševanju svojega poklica ipd. Za to sfero je
povsem irelevantno, ali so podatki iz nje resnični ali ne. Pomembno
je, da ni dovoljeno preiskovanje teh tajnosti niti njihovo
objavljanje.
Zasebno sfero predstavlja osebni in osebnostni mir. Ni dovoljeno
npr. nekoga vznemirjati z neutemeljenimi tožbami pred sodiš in drugimi
organi, ni dovoljeno ponovno in ponovno objavljati določenih, pa
čeprav resničnih dejstev brez utemeljenih razlogov ipd.
Nivoje zasebnosti lahko razdelimo na več načinov. Predstavljamo si
jih lahko v koncentričnih krogih. Od mišljenja, prek posegov znotraj
telesa, pa osebnih predmetov, kot so pisma, denarnice, torbe, obleke,
preko domačega dvorišča do odprtega polja in javnih prostorov. Ali
drugače: tajna sfera je strogo zasebna, zasebna sfera v določenih
primerih lahko zanima javnost in javna sfera, v katero so posegi
dovoljeni, vendar pa nikoli ne opravičujejo nekorektnosti.
Niso pa in ne morejo biti vse osebe pred posegi medijev v njihovo
zasebno sfero enako zaščiteni.
Absolutno je pri vseh zaščitena le najožja tajna sfera, mišljenje
in iz njega izpeljane kategorije (željpomini, pisma, dnevniki ...). Ob
posegu medija v osebno sfero se je potrebno vprašati, kaj je
"newsworthy", kaj se izplača, vendar le moralno in ne tudi materialno,
da se sporoči javnosti oziroma o mora biti javnost obveščena. S tega
stališča razdelimo osebe na absolutne in relativne osebe
javnosti. Prve "pripadajo" javnosti oziroma jo zanimajo in jo smejo
zanimati, druge pa zanimajo javnost le ob določenih pogojih, sicer pa
je ne zanimajo in je njihovo življenje za javnost tajno.
Privolitev osebe, da je predmet medijske obravnave, izključuje
protipravnost, razen že omenjene nekorektnosti. Če nekdo želi biti
"zvezda" rumenega tiska, je to tudi lahko, če nekdo na politični sceni
želi igrati pajaca, naj to tudi počne. Navedeno vprašanje, ki je v
naši sedanjosti še kako prisotno, je vprašanje morale, morale
posameznikov, morale medijev in zlasti ter predvsem morale bralcev,
gledalcev, torej tistih, ki so jim mediji namenjeni. Gre za moralo
družbe kot celote in za odgovornost medijev in njihovih akterjev:
založnikov, izdajateljev, novinarjev in drugih za oblikovanje te
morale.
Pravno vprašanje je vprašanje tehtanja pravnih interesov, njihova
harmonizacija. Gre za oceno in uravnoteženje interesov. Na eni strani
svobodo izražanja, ki se odraža v svobodi novinarskega in
ustvarjalnega dela, na drugi strani pa za osebnostne pravice
posameznika, fizične osebe ali organizacije.
Povedali smo že, da položaj absolutnih in relativnih oseb javnosti
ni enak. Različen je torej položaj tistega, ki se je povzpel na oder
in želi na njem nastopati, od tistega, ki sedi nekje v temi v
gledališču in zgolj opazuje dogajanja na odru. Osebe, ki želijo
nastopati v javni sferi, morajo pristati, da se ocenjuje njihova
sposobnost za izvrševanje nalog v tej sferi. Najčešče se tako navaja,
da so tudi podatki iz človekove zasebnosti, kot so zdravje in morala,
podvrženi javnemu interesu, kadar se za neko funkcijo zahtevata
zdravje in morala oziroma bolje moralnost človeka. Ne glede na to pa
tudi tu obstaja meja in mora obstajati merilo, do kam sega tovrstni
interes. Je ta omejen ali pa je povsem neomejen?
Predvsem je potrebno ugotoviti, da niso vsi interesi enako globoki
oziroma pomembni. Premoženjski interes ne more nikoli nadvladati
osebnostnega, torej nematerialnega. Prav tako ni javni interes
prikrivanje napak (kot primer takega interesa se v literaturi najčešče
navaja interes države v primeru Dreyfus). Do kam sega javni interes in
kje se ta neha, je vprašanje etike. Značilno vprašanje je
npr. objavljanje slik prometnih nesreč, po drugi strani pa
npr. objavljanje grozot vojne.
Do kam sega "newsworthy", do kam mora biti javnost obveščena in do
kam mora biti seznanjena z določenimi dejstvi in kje se ta
"newsworthy" neha? Splošno pravilo poseganja medijev v osebnostno
sfero je, da se morajo izjeme tolmačiti restriktivno.
Kot povedano so lahko tudi relativne osebe javnosti predmet njenega
zanimanja. Nekdo se npr. slučajno znajde na kraju dogodka, ki zanima
javnost in s tem postane del javnosti. Je udeležen v prometni nesreči
ali je udeleženec javnega zborovanja ipd. Kolikor ni predmet
osrednjega interesa, se lahko povsem slučajno znajde na sliki ali na
dokumentarnem filmu. Tovrsten poseg je dovoljen, nedovoljeno pa je
npr. portretirati brez soglasja posameznikov le-te npr. na trgu ali
na kakšnem drugem kraju, pa čeprav je ta kraj javen in se portretira
posameznike za recimo šolsko izobraževalne namene, torej ne za javno
objavo.
Obstaja torej tudi pravica na anonimnost.
Znan je na primer primer zakoncev Villard, ki sta bila slikana in
je bila njuna slika objavljena, ko sta se poletno oblečena nekoliko
svobodneje obnašala na modni reviji pred stolpom v Pisi. Ker sta bila
predmet osrednjega zanimanja fotografa, je francosko sodišče
prepovedalo objavo njune slike. Znan je primer učencev srednje šole
na oblikovanju v Ljubljani, ki so povsem svobodno pod vodstvom svojega
profesorja lovili v objektiv svojih kamer mimoidoče. Več kot znani so
primeri "paparazzov" in problemi, ki so jih imeli z njimi B. Bardot,
zakonca Taylor - Burton, Onassis-Kennedy in ne nazadnje lady Di in
Dodi el Fayed.
Poseben primer so slike, objavljene po preteku časa, na primer
slike obsojencev, kar onemogoča njihovo vključitev v normalno
življenjlike oseb, ki niso v prostovoljni zvezi z zločincem oziroma z
njihovimi dejanji: slike zaročenk, žen, sedanjih ali razvezanih itd.
Popolnoma isti problem se pojavlja v literarnih delih ali pa v
umetniških slikah: na primer primer gole Maye slikarja Goye ali pa
primer Marcela Prousta in njegovega dela Iskanje izgubljenega časa, v
katerem opisuje določene osebe, ki se lahko prepoznajo, čeprav so
označene z inicialkami, ali pa primer La Montagne incantate Thomasa
Manna, ko ta v osebi Petra Piperkarja izraža svoje nestrinjanje z
Gerhardom Hauptmanom.
Verjetno je od literarnih del največ polemik sprožila knjiga ene od
žen Pabla Picassa "Vivre avec Picasso". Francosko sodišče namreč ni
ugodilo Picassojevi tožbi, da se ta knjiga prepove, ker govori o
njegovem intimnem življenju. Francosko sodišče se je postavilo na
stališče, da tovrstna zaščita ne velja za osebe kot je Picasso, vendar
je bilo navedeno stališče kasneje močno kritizirano.
Podobni problemi se pojavljajo v naši sedanjosti: na primer knjiga
pisatelja Toma Rebolja "Alfa Pauni", ki govori o družbi, ki se je pred
časom sestajala v ljubljanskih Križankah, ali pa knjiga "V znamenju
lože" Andreja Dvoršaka, katere razpečavanje je bilo začasno
prepovedano, o dovoljenosti izvršenih posegov pa še vedno razpravlja
ljubljansko sodišče.
Gre za vprašanje etike oziroma morale posameznika.
Tako je znan primer, ko Hemingway ni napisal romana o Oak Farku,
ker ni želel prizadeti ljudi iz tega kraja, sam je izjavil, da želi
biti dober pisec in da ni njegov namen svojega creda graditi na
izrabljanju zasebnosti drugih. Nasprotno pa je Charles Fenton,
profesor na Yale-u , v svoji doktorski disertaciji o Hemingwayevem
novinarskem delu posegel v njegovo privatno življenje.
Kot povedano, pa ni potrebno primerov iskati v tujih sistemih, saj
jih je polna naša vsakdanja praksa. Neki slovenski novinar je bil na
primer odstranjen s sodnega procesa, ker se je v svojem poročanju
neprimerno izrazil o obdolžencu. Več kot neprimerne so zgodbe o
trpljenju otrok, ko se v posameznih časopisih o istem primeru
pojavljajo povsem različne zgodbe, ali pa kot je bila na primer zgodba
o desetletni Silviji iz neke vasi v Prekmurju in njenih nadnaravni
parapsihološki moči, ko so se naenkrat začele množice valiti skozi to
majhno vasico in zasliševati sosede, učitelje in sošolce, koliko so
vesti, objavljene v časopisu, resnične. Znan je primer ostarele
Tržičanklike katere zares povsem neurejenega stanovanj so objavili
slovenski mediji, s tem pa nedvomno posegli v njeno zasebnost. Posebej
vprašljivo v navedenem primeru je, kako so novinarji oziroma kako je
novinar sploh lahko vstopil v njeno stanovanje in tam posnel močno
sporne fotografije.
Prav je in je tudi potrebno, hkrati pa je to tudi njihova dolžnost,
da mediji obveščajo javnost o odprtih socialnih vprašanjih, o zlorabah
v politiki in gospodarstvu, o kulturi, o zločinih in kazenskih
postopkih, vendar pa lahko pri tem posegajo v pravice, zlasti v
pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena le do tiste mere,
kolikor je v konkretnem primeru interes javnosti "močnejši" od
interesa posameznika.
Govora je bilo o družinskem življenju kot tisti sferi tajnosti, v
katero v nobenem primeru ni dovoljeno poseganje medijev. Na tem
stališču vztrajamo.
Transparentna pa je razlika med posameznimi sistemi, na primer
evropskim in ameriškim. Šele ob smrti je svet izvedel, da je francoski
predsednik Mitterand živel dvojno zasebno družinsko življenje, z dvema
družinama. Nasprotno pa je bila nadvse neokusna javna obravnava afere
ameriškega predsednika Clintona s pripravnico v Beli hiši Monico
Lewinsky. Vprašanje zdravja ruskega predsednika Jelcina pa moramo v
vsakem primeru označiti kot "newsworthy".
Posegi medijev v zasebno življenje posameznikov se na noben način
ne morejo primerjati z običajnimi posegi.
Zanje je karakteristično predvsem dvoje. Da sporočilo, ki ga
vsebujejo, obseže velik del ljudi, lahko tudi celotno družbeno
skupnost. Druga značilnost pa je, da besede odletijo, napisano ostane
(verba volant, scripta manent). Navedeno velja za vse zapise, možno je
njihovo ponovno reproduciranje in proučevanjhranjeni so lahko v
arhivih ali v elektronskih zapisih, javnih ali zasebnih, in je možna
njihova vedno nova in nova uporaba in tudi zloraba.
Zloraba medija in poseg v zasebnost pa je lahko storjen tudi z
molkom, in sicer tako, da se avtor sploh ne ozira na določeno osebo,
enostavno se vede, kot da je ni, čeprav je sodelovala v določenem
dogodku ali dogajanjih. Zaščito je potrebno dovoliti tudi v tem
primeru.
Ob koncu razpravljanj med svobodo izražanja in zaščito človekove
zasebnosti je potrebno posebno kritiko nameniti še stališču, da se
človek v okolju predstavlja sam v smislu samostojnega lastnega
oblikovanja in lastne socialne veljave. Poseg v to pravico naj bi bil
dopusten le na podlagi zakona, če to narekuje nujen, potreben in
utemeljen javni interes. Pravica do informacijske samoopredelitve se
nanaša zlasti na človekovo zasebno področje. On sam naj bi odločal,
kaj in koliko bi s tega področja razkril tretjim osebam. Navedeni
citat je vzet iz obrazložitve prvostopne odločbe v primeru
odškodninske tožbe, prizadetih z objavo knjigo "V znamenju lože". Temu
seveda ni tako. Človek v javnosti ne nastopa na način, kot vidi
samega sebe, temveč je, če "stoji na odru", dolžan seti kritiko okolja
za svoja ravnanja, ki so v stvarnosti marsikdaj daleč od njegovih
lastnih predstav. Navedeno pomeni, da ima javnost v določenih primerih
pravico, da zve o človeku to, kakor je bil viden, in ne to, kakor je
on sam menil, da nastopa v javnosti. Nasprotno tej ugotovitvi bi
moralo sodišče s tehtanjem interesov ugotoviti, ali so bili objavljeni
podatki "newsworthy" ali ne, ob upoštevanju, ali gre za absolutno ali
za relativno osebo javnosti. Torej ni res, kot zaključuje sodišče v
tem primeru, da se o človeku ne sme objaviti ničesar iz njegove sfere,
če v to sam ne privoli.
Iz vsega zgoraj povedanega pa prav tako ni res, da naj bi v
človekovo zasebnost spadalo vse, kar je izven njegovega poklicnega
delovanja. To velja le za relativne osebe javnosti in za podatke, ki
niso "newsworthy".
III. Varstvo zasebnosti
Povedano je bilo, da je zasebnost predmet varstva vseh pravnih
vej. Človekove osebnostne pravice se pojavljajo kot objekt tovrstnega
varstva. Zanima nas kazenskopravno in civilnopravno varstvo ter
varstvo po zakonih o medijih oziroma sredstvih javnega obveščanja.
1. Kazenskopravno varstvo
Na kazenskopravnem področju so sankcionirani posegi medijev v
človekove osebnostne pravice in so ti posegi opredeljeni kot kazniva
dejanja, kadar gre za kršitev enakopravnosti (141. člen KZ RS), za
neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje (148. člen KZ RS), za
neupravičeno slikovno snemanje (149. člen KZ RS), za kršitev tajnosti
občil (150.člen KZ RS), za nedovoljeno objavo zasebnih pisanj
(151. člen KZ RS), za zlorabo osebnih podatkov (154. člen KZ RS), za
kršitev avtorske pravice (158. člen KZ RS), za neupravičeno
izkoriščanje avtorskega dela (159. člen KZ RS) in za kršitev pravic
izvajalcev ( 160. člen KZ RS) in za kazniva dejanja zoper čast in
dobro ime strojena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim
sredstvom javnega obveščanja (169. - 173. člen KZ RS).
Pri obsodbi za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime sme sodišče
na oškodovančevo zahtevo odločiti, da se sodba na stroške obsojenca
objavi na isti način, kot je bilo dejanje storjeno, v celoti ali v
izvlečku (179. člen KZ RS).
V slovenski javnosti so se pojavile diskusije, ali določena
ravnanja posameznikov opravičujejo uporabo določenih izrazov v
medijih, ki sicer pomenijo in so kvalificirani po splošno priznanih in
uveljavljenih normah kot razžalitve. Gre za vprašanje, ali si novinar
v članku ali v prispevku lahko dovoli, da nekoga ozmerja z idiotom,
čeprav je bilo ravnanje le-tega takšno, da si ne zasluži pozitivne
ocene in je upravičeno deležno kritike. Navedeno stališče je sicer
podprto s sodbo evropskega sodišča za človekove pravice, ne zdrži pa
strokovne kritike. Nikakršno ravnanje ne opravičuje nobenega tudi ne
najmilejšega protipravnega posega, razen v primerih skrajne sile in
silobrana, za kar pa morajo biti podani ustrezni zakonski pogoji, ki
jih v navedenem opisu primera nikakor ni najti. Iz navedenega lahko
sklepamo le, da tudi evropsko sodišče za človekove pravice ni
nezmotljivo in da žal pri sodiščih vse pogosteje namesto strokovnih
meril, prihajajo do izraza najrazličnejši drugi, ne nazadnje in
najpogosteje tudi politični interesi.
2. Civilnopravno varstvo
Poseg medija v zasebnost lahko prizadetemu povzroči premoženjsko in
nepremoženjsko škodo. Za premoženjsko škodo veljajo splošna načela in
splošni pogoji za njeno uveljavljanje: škodni dogodek, škoda, krivda
in vzročna zveza. Zaradi neupravičenega posega je na primer lahko
nekdo izgubil posel, zaradi zmanjšanega zaupanja pri banki, mu je ta
odtegnila kredit, zaradi česar je moral preklicati že sklenjene
dogovore in podobno.
Povrnitev nepremoženjske škode na nepremoženjskem področju ureja
199. člen zakona o obligacijskih razmerjih. Nekatere izmed
institutov, kot na primer preklic, je poznala že predvojna
ureditev. ta člen določa, da če gre za kršitev osebnostne pravice,
lahko sodišče odredi na stroške povzročitelja objavo sodbe oziroma
popravka ali odredi, da mora povzročitelj preklicati izjavo, s katero
je storil kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki
se doseže z odškodnino.
Pri odškodnini težimo k temu, da če je le mogoče, omogočimo
restitucijo (naravno ali denarno). Na nepremoženjskem področju pa
restitucije ni. Odškodnina torej tudi v primeru iz 199. člena ZOR
predstavlja le zadoščenje (satisfakcijo).
V primerih iz 199. člena ZOR gre za varstvo osebnostnih pravic. Te
poleg zahtevka iz tega člena varujemo še:
s posebno prepovedano ali opustitveno tožbo, ki ima značaj kvazinegatorne tožbe;
s posebno odstranitveno tožbo;
z ugotovitveno tožbo;
z odškodninsko tožbo in
s tožbo zaradi neupravičene obogatitve.
Pravna narava tožbe, ki ima za podlago 199. člen ZOR, je
sporna. Ne vemo, ali bi jo uvrstili med odškodninske ali med posebne
odstranitvene tožbe. Za prvo uvrstitev govori argument, da njeno
podlago ZOR uvršča med oblike odškodnine, za drugo uvrstitev pa, da je
njena posledica kljub vsemu neke vrste vzpostavitve v šnje stanje.
Ta vzpostavitev v šnje stanje se izvrši na stroške oškodovalca.
Ko razmišljamo o primerih, ko se v praksi pojavljajo zahtevki iz
199. člena ZOR, ugotavljamo, da se bodo le-ti lahko često pojavljali v
obliki adhezijskih zahtevkov. Tako se bo v kazenskem postopku zaradi
kaznivega dejanja razžalitve, obrekovanja ali opravljanja lahko
pojavil še zahtevek za objavo popravka ali preklica, redkeje v tem
primeru za objavo sodbe. Zahtevek za objavo sodbe se bo verjetno
najpogosteje pojavljal v primerih oprostilnih sodb v kazenskem
postopku, ali v primerih, ko je bil kdo v postopku na podlagi
izrednega pravnega leka oproščen obtožbe. Da ne bi bilo pomote, ti
zahtevki so se več ali manj lahko v specifičnih oblikah uveljavljali
že na podlagi pravnih predpisov, ki so veljali pred setjem ZOR.
Tako lahko na podlagi 543. člena ZKP v posebnem postopku za
povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki
so bile neopravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta
prostost, osebe, katerih primer, na katerega se nanaša neopravičena
obsodba ali neutemeljen odvzem prostosti, je bil prikazan v sredstvu
javnega obveščanja in je bilo s tem prizadeto njihovo dobro ime,
zahtevajo, da objavi sodišče v časniku ali drugem sredstvu javnega
obveščanja sporočilo o določbi, iz katere izhaja neopravičenost šnje
obsodbe oziroma neutemeljenost odvzema prostosti. taka zahteva je
dopustna tudi, če ni bila zahtevana povrnitev škode. Uveljavlja se
lahko tudi v primeru, ko je bila v zvezi z izrednim pravnim sredstvom
spremenjena pravna kvalifikacija dejanja, če je bilo zaradi pravne
kvalifikacije v šnji sodbi huje prizadejano dobro ime obsojenca.
Pred setjem ZOR so v našem pravu obstajale tri po predpostavkah,
temelju, pravni naravi in drugih karakteristikah različne vrste
preklica. tako je bil dajalec informacije dolžan, da jo prekliče, če
je z njo ogrozil kredit, pridobitev ali napredovanje druge osebe
(pravno pravilo paragrafa 1330, drugi odstavek ODZ, III. novela).
Obstajala je dolžnost preklicati informacijo, s katero se drugemu s
posegom v neko njegovo pravico ali interes povzroči nepremoženjska
škoda (ta dolžnost je izhajala iz pravnega pravila paragrafa 1323
ODZ). Hkrati pa je obstajala dolžnost preklicati informacijo, ki krši
osebnostno pravico osebe, na katero se nanaša (ta dolžnost je
temeljila na ustavni garanciji zaščite osebnostnih pravic, glej
176. člen ustave SFRJ in 216. člen ustave SRS iz leta 1974).
Prej smo opozorili le na možnost, da se zahtevek za objavo
popravka ali preklica lahko uveljavlja kot adhezijski zahtevek. Vsi
trije zahtevki tako za objavo sodbe kot za objavo popravka in preklica
pa se seveda lahko uveljavljajo tudi kot samostojni zahtevki ali kot
eden izmed zahtevkov v pravdi.
IV. Pravica do popravka po zakonu o obligacijskih razmerjih in zakonu o javnih glasilih
Eno nerešenih vprašanj pri objavi popravka je, ali se mora ta
nanašati zgolj na neresnične ali pa lahko tudi na resnične
informacije. Iz kazenskega prava nam je znano, da je predvsem pravica
do časti in dobrega imena lahko prizadeta tudi z resnično in ne samo z
neresnično informacijo. tako v kazenskem pravu razlikujemo
obrekovanje, razžalitev in opravljanje. Z resnično kakor tudi z
neresnično informacijo je lahko prizadeta tudi kakšna druga pravica
ali korist (tako na primer pričakovani kredit, sem v delovno razmerje
ipd.).
V okviru 199. člena ZOR gre le za povrnitev škode, ki je nastala ob
kršitvi osebnostne pravice. Najčešče gre tu za pravico do časti in
dobrega imena, s tem pa ni rečeno, da so izključene druge osebnostne
pravice, tako na primer pravica zahtevati popravek ob kršitvi pravice
do osebnega imena (sredstvo javnega obveščanja objavi napačno osebno
ime) ipd.
Ob odškodninskem zahtevku zaradi kršitve pravice in časti in
dobrega imena se je potrebno nasloniti na 198. člen ZOR, ki ureja
povrnitev premoženjske škode, ki nastane ob kršitvi te pravice in
širjenju neresničnih trditev. Odgovornost v primeru iz 198. člena ZOR
nastane le v primeru zatrjevanja ali raznašanja neresničnih trditev,
in sicer, če je oškodovalec za to vedel ali bi moral vedeti. Če velja
za popravek po ZOR, da se lahko zahteva le po objavi neresnične
informacije, pa to ne drži za popravek in njegovo objavo po zakonu o
javnih glasilih.
Zakon o javnih glasilih ureja pravico do popravka v 9. členu.
Iz same dikcije ZOR in ZJG izhaja, da nimamo opraviti z enim in
istim institutom. Na kratko bi te razlike lahko sistemizirali takole:
a) Različna je vsebina obeh institutov. Popravek po ZOR je
normalna zaščita človekovih osebnostnih pravic. tako zaščito lahko
povzroči le neresnična informacija. Da nastane odškodninska obveznost,
je potrebna krivda oškodovalca, odgovornost ne glede na krivdo v tem
primeru ni določena. Oškodovalec ve ali bi moral vedeti, da je
njegova informacija neresnična.
Razlog za uzakonjenje pravice do popravka, ki ga ureja ZJG, je
drugje. Z razvojem medijev smo stalno pod udarcem informacij. Te so
različne, neredko med seboj kontradiktorne. Informacije niso več niti
časovno niti krajevno omejene. Priča smo svetovnim informacijam,
svetovnemu komunikacijskemu sistemu. Vse težja in resnejša je naloga,
da človek obvlada svoj lasten proizvod - komunikacijo. Te vse težje in
globje, predvsem pa vse bolj pogosto posegajo v človekove osebne in
poslovne pravne položaje.
Neredko je resničnost sporočila nemogoče ugotoviti. To zaradi tega,
ker obstajata vedno najmanj dve verziji nekega dogodka, običajno pa je
teh verzij več (subjektivni razlogi) ali ker je zaradi svetovnega
značaja informacij ali časovne odmaknjenosti dogodka to nemogoče
(objektivni razlogi).
Namen popravka po ZJG ni ugotavljanje resnice, temveč omogočiti
bralcem (poslušalcem ali gledalcem), da slišijo še drugo mnenje in si
na podlagi tega ustvarijo svojega. ta institut je izpeljanka starega
latinskega reka "audiatur el altera pars". Sporočilo je bilo dano
preko mase medijev, zagotoviti je treba enakost orožij.
Razlog za popravek po ZJG je izredna izpostavljenost nekaterih
človekovih dobrin, ki zahteva tudi izredno varstvo.
Pravica do popravka po zakonu o javnih glasilih ni zgolj
civilnopravna kategorija, temveč vsebuje tudi nekatere javnopravne
elemente. Namenjena je tako zaščiti posameznika kot zaščiti
"klientele" sredstva javnega obveščanja, tistim, ki jim je informacija
namenjena in so odvisni od medija oziroma je od medijev odvisno
oblikovanje njihovega (pasivnega) javnega mnenja.
b) Razlika je v predmetu obeh institutov. Po ZOR so varovane le
človekove osebnostne pravice, po ZJG pa pravica do časti in dobrega
imena, ki je posebej navedena, poleg tega pa še vsaka druga pravica
ali korist.
c) Različna sta postopka, po katerih se sodno uveljavljata oba
zahtevka.
Postopek, po katerem se uveljavlja zahteva za popravkom po ZOR, je
običajen pravdni postopek. Postopek za uveljavljanje popravka po ZJG
pa je poseben hiter, sumarni postopek. Zanj je značilno, da se v njem
ne ugotavlja resničnost ali neresničnost navedb v sporočilu in v
popravku, temveč le, ali je podana kršitev in če je odgovorni urednik,
ki je dolžan objaviti popravek, zavrnil njegovo objavo. Če je
odgovorni urednik zavrnil njegovo objavo, se ugotavlja, ali je bil po
predpisih zakona to upravičen storiti ali ne. Postopek za objavo
popravka po ZJG uvrščamo med civilne postopke, vendar veljajo zanj
posebne določbe.
č) Različna sta zavezanca za objavo popravka. Po ZOR je to
oškodovalec, po ZJG pa je to odgovorni urednik.
d) Razlika je v tem, kdo nosi stroške objave. Po ZOR je to
oškodovalec, po ZJG pa je to sredstvo javnega obveščanja.
e) Različna je hitrost objave popravka. ZOR nima specialnih
odredb, ZJG pa določa, da če ni razlogov, da se odkloni objava
popravka, mora biti popravek objavljen, kadar gre za dnevni list, v
pravi ali najkasneje v drugi naslednji številki oziroma oddaji javnega
glasila po emu popravka.
f) Obseg popravka. ZOR nima določb, ZJG pa določa, da popravek
ne sme biti nesorazmerno daljši od objavljenega sporočila. Tudi tu je
razvidno, da gre v zadnjem primeru za prikazovanje drugih dejstev o
istem dogodku.
g) Popravek po ZJG je namenjen istemu krogu bralcev (poslušalcev,
gledalcev) in mora biti zato objavljen v istem delu časopisa, z istim
naslovom in črkami iste velikosti, kakor je bilo objavljeno sporočilo,
na katero se popravek nanaša (analogno za radiodifuzne oddaje in
filmske novice). ZOR o tem nima določil.
Popravek po ZOR in ZJG nista identična instituta. Terminološko
zmedo, ki je trenutno nastala, bi rešili s pravilnim poimenovanjem
popravka po ZJG. ta institut predstavlja pravzaprav odgovor in ne
popravek. Naziv "odgovor", ki bi bil bliže pravni naravi instituta, bi
bil v skladu tudi s podobnimi instituti v primerjalnopravnih ureditvah
(risposte, réponse, Entgegnung). Vendar pa tako preimenovanje ni
preprosto izvedljivo, predvsem zaradi ustavnih določb o popravku, na
katere se popravek, urejen v zakonu o javnih glasilih, nanaša.
V. Odnos med pravico do popravka in pravico do odgovora
tako pravico do popravka kot pravico do odgovora zagotavlja ustava
v svojem 40. členu, ki pa med obema pravicama ne postavlja jasne
razlike. Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s
katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije
ali organa in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na
objavljeno informacijo.
Nekoliko podrobneje določa obe pravici 9. člen zakona o javnih
glasilih.
ta določa, da ima vsakdo pravico od urednika javnega glasila
zahtevati, da brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo ter
popravek objavljene informacij katero je prizadeta njegova pravica ali
interes. Zakon nadalje v tretjem odstavku istega člena omejuje
popravek na ta način, da določa, da mora popravek vsebovati samo
dejstva in okoliščin katerimi se spodbijajo navedbe v objavljeni
informaciji. Odgovor, za nastanek pravice do njega se prav tako
zahteva prizadetost (enako kot za popravek) pa nasprotno v zakonu ni
omejen in omejevan na način, kot je omejen popravek, da mora namreč
vsebovati le dejstva in dejanske okoliščine.
Odgovor torej ni omejen zgolj na dejstvene informacije, temveč se
lahko nanaša na vse informacije in ni potrebno, da bi vseboval zgolj
dejstvene informacije, vsebuje lahko kakršnekoli informacije,
informacije v najširšem smislu torej, kar zlasti velja tudi za
mnenjske informacije. Vsebuje lahko tudi zgolj samo mnenjske
informacije.
To nedvomno izhaja iz sedanje pravne ureditve pravice do
odgovora. Navedeno izhaja tako iz gramatikalne razlage 40. člena
ustave in 9. ter 13. člena (prve alinee) ZJG, pa tudi iz logične
interpretacije 9. člena ZJG, do katere pridemo z uporabo argumenta "a
contrario". Vse ostale interpretacije, ki se pojavljajo, so
nestrokovne in skušajo vsiliti v prakso nekaj, česar zakonodajalec ni
hotel, je pa to izraziti interes medijev.Omenimo naj zlasti
interpretacijo "kaj je zakonodajalec hotel", ki nam v našem primeru ne
pove ničesar, saj je zakonodajalec pomešal oba pojma in ne nazadnje ni
spoštoval niti tistih maksim, ki jih je vsebovala stara ureditev.
Zgoraj omenjeno razlikovanje med popravkom in odgovorom je glede na
sedanjo pravno ureditev edino možno in edino logično ter pravno
pravilno razlikovanje. Ni torej jasne distinkcije med obema
institutoma, razen da v odgovoru ni potrebno navajati zgolj dejstev in
okoliščin. Da pa obeh institutov ni mogoče združiti pod eno streho in
da imata oba instituta povsem različno vsebino, potrjuje tudi
zgodovinski razvoj obeh institutov. Stara ustavna in zakonska ureditev
je poleg pravice do obveščanja vsebovala in določala tudi pravico do
obveščenosti. Iz te pravice, ustanovljene v javnem in ne v zasebnem
interesu, pa sta izhajala dva instituta: pravica do javnega odgovora
in pravica do sporočila javnosti, ki je sedanja pravna ureditev ne
pozna več. Pravica, zahtevati objavo odgovora, v stari ureditvi ni
predpostavljala prizadetosti časti in dobrega ugleda, pravice ali
koristi, s er jo, povsem nerazumljivo glede na naravo instituta
odgovora, pogojuje enako kot pravico do popravka sedanja ustava in ZJG
(kar sodišč pri njihovem odločanju ne opravičuje, da sodijo preko in
izven zakona).
Pravica do odgovora nima ničesar skupnega s prizadetostjo časti in
dobrega imena, pravice ali koristi. ta pravica je bila ustanovljena za
povsem druge cilje in sicer za dopolnjevanje dejstev in podatkov v
objavljenem sporočilu. Informacije, objavljene v sredstvih javnega
obveščanja, so lahko popolne in resnične, lahko pa so le delne in
tendeciozne, namenoma ali nenamenoma. Z odgovorom se bistveno
dopolnjujejo dejstva in podatki iz objavljene informacije in to povsem
neodvisno od tega, ali je bila posamezna oseba pri tem oškodovana v
svojih pravicah ali koristih.
Gre za vprašanje korektnosti obveščanja in za način ter instrumente
oblikovanja javnega mnenja ter instrumente, ki zagotavljajo javnosti
možnost oblikovanja mnenja, na način, ki temelji na kolikor toliko
popolnih in resničnih informacijah. Odgovor je torej instrument, ki
naj preprečuje zlorabe pri oblikovanju javnega mnenja ter s tem tudi
možnost zlorabe oblasti.
Popravek in odgovor sta torej dva povsem različna instituta, ki sta
nastala v različnih zgodovinskih okoliščinah in imata povsem različne
cilje in različno vsebino.
S tega stališča je logična izpeljava tudi naslednjega zaključka, da
je namreč popravek glede svoje vsebine lahko omejevan in omejen zgolj
na dejstvene informacije, odgovor pa ne sme biti omejevan na tak način
in mora biti dovoljen zoper vsakršno objavljeno informacijo in lahko
tudi vsebuje vsakršno informacijo.tako je to povsem drugo vprašanje od
tistega glede popravka, ali mora namreč tudi odgovor vsebovati zgolj
dejstvene informacije ali pa lahko vsebuje vsakršne informacije, kar
je mogoče zaključiti ne le glede "lege lata" (kot zgoraj), temveč bi
moralo glede na dejstvo, da se odgovor lahko nanaša na vsakršno
informacijo in da se mnenjska informacija dopolnjuje tudi z mnenjsko
informacijo in ne le z dejstveno, ter da se javno mnenje oblikuje ne
le z dejstvenimi, temveč tudi z mnenjskimi informacijami, to veljati
tudi glede "lege ferrenda". Svoboda izražanja lastnikov medijev, ki bi
morda narekovala drugačno rešitev, bi morala biti jasno definirana. V
nobenem primeru pa ni dopustno vezati objave popravka oziroma odgovora
na resničnost informacij, vsebovanih v popravku ali odgovoru, saj gre
v obeh primerih zgolj za provizorno in ne meritorno varstvo.
Pri tem ni nepomembno, da so vsi navedeni instituti, zlasti pa
popravek in odgovor, glede na svoje poimenovanje v nasprotju s svojo
zakonsko določeno vsebino. Popraviti se da nekaj, kar je narobe, in
sicer ne s subjektivnega, temveč z objektivnega stališča. To je
institut, ki ga imajo na primer v francoski pravni ureditvi organi
oblasti, da na podlagi svojega oblastnega položaja zahtevajo popravo
sporočil, ki so objektivno napačna.
Popravek bi se pravzaprav moral imenovati "odgovor", kajti to je
njegova vsebina. Z njim posameznik, kadar je prizadeta njegova čast in
dobro ime, pravica ali korist, odgovarja na informacijo in z
nasprotnimi dejstvi ter okoliščinami, katerih resničnost se ne
preverja, odgovarja na objavljeno informacijo. Za razliko od tega
odgovor ne zanika določenih dejstev in okoliščin, temveč objavljeno
informacijo dopolnjuje in bi se pravilno moral imenovati "dopolnitev
informacije". V teoriji je bilo na navedeno že večkrat opozarjano,
vendar pa se zakonodajalec na predlagane rešitve ni oziral.
V teoriji je prav tako nesporno, da je odgovor možen na vsakršno
informacijo. Torej na informacijo v najširšem smislu. Nesporno je, da
se lahko le na ta način zagotovi njegova vsebina in doseže zasledovani
cilj.
S tega stališča je popolnoma nerazumljiva sodba Vrhovnega sodišča
RS, štev. II Ips 413/98 z dne 3. 12. 1998, s katero si to sodišče
enostavno vzame pristojnosti, ki jih nima, in po vzorcu Ustavnega
sodišča RS poseže v zakonodajne pristojnosti ter enostavno pojem
informacije, na katere je možen odgovor, zoži na dejstvene
informacije, ne priznavajoč niti temeljne delitve medijskih
informacij, to je na dejstvene in mnenjske informacije, kaj šele, da
bi priznavalo tudi vse druge oblike informacij. Bistvo tako popravka
kot odgovora ni dokončna ureditev medsebojnih razmerij med prizadetim
in kršiteljem, temveč je to, kot omenjeno, provizorna zaščita po
sistemu neke (omejene) vrste vrnitve v šnje stanje, enkrat kot možnost
vplivanja na javno mnenje v zasebnem, drugič v javnem interesu. Gre pa
za priznavanje in pravico uporabe enakih orožij, ob siceršnji medijski
nadmoči ter za zaščito posameznika pred medijsko vsemogočnostjo in
tiranijo po sistemu "audiatur et altera pars" oziroma gre za
upoštevanje dejstva in modrosti, da ima vsaka medalja dve plati, in
tisti, ki hoče ali mora biti kot nosilec pasivnega javnega mnenja
objektivno informiran, si je dolžan obe plati tudi ogledati.
Kritizirana odločba vrhovnega sodišča je še toliko bolj sporna, ker
je poseg v pravico do časti in dobrega imena, pravico ali interes
(korist) lahko storjen tudi z mnenjem in ne le z objavo (resničnih ali
neresničnih) dejstev in okoliščin. Tovrstna odločba je vrhovnega
sodišča je skregana tako z ustavo, ki določa, da je zagotovljena
pravica do popravka in odgovora na objavljeno obvestilo oziroma
informacijo, torej na vsako objavljeno obvestilo oziroma informacijo
(kar je sinonim), kot tudi z zakonom, ki določa, da ima vsakdo pravico
od odgovornega urednika zahtevati, da ta objavi odgovor na objavljeno
informacijo, ter pravico zahtevati popravek objavljene informacije,
torej prav tako vsakršne informacije (z izjemo tretjega odstavka
9. člena ZJG za popravek). Tega, kar ne omejita ustava in zakon,
nikakor ne more omejiti sodišče s svojo, v tem primeru protizakonito
odločbo. To da tretji odstavek 9. člena ZJG popravek omejuje na
"navedbe" v objavljeni informaciji, bo moralo biti predmet razprave
"de lege ferrenda" prav iz zgoraj navedenih razlogov.
Nasprotno sedanjim težnjam v naši pravni in informacijski teoriji
ter judikaturi (vrhovnega in ustavnega sodišča), ki hočejo na vsak
način zoževati obe pravici, določa npr. francoska pravna ureditev, kot
primer pridobitev evropske civilizacije, da ima pravico do odgovora
vsak, katerega ime se pojavi v sredstvu javnega obveščanja, ne glede
ali je bila pri tem prizadeta kakšna njegova pravica ali korist. Ob
tolikih kršitvah, kot se pojavljajo v naših sredstvih javnega
obveščanja, je seveda upravičena skrb, da slovenska sredstva javnega
obveščanja ob preobilici popravkov in odgovorov, ki bi jih bila dolžna
objavljati, ne bi imela več prostora za doseganje ciljev, za katera so
bila ustanovljena. Navedeno vprašanje pa je vprašanje kulture medijev,
ki skušajo z navedenim argumentom dobiti zakonsko osnovo za neomejeno
poseganje v osebnostne in druge na ta način varovane pravice
posameznikov, kot tudi možnost širjenja nepopolnih in lažnih
informacij.
Gre torej za temeljno vprašanje, kako medije in njihova sporočila
oziroma informacije spraviti v z zakonom postavljene in povsem jasno
začrtane okvire, kljub morda na videz močno arbitrarnemu načelu
harmonizacije interesov. Harmonizacija kot taka namreč tudi ne more
delovati brez vna postavljenega merila oziroma meril. Strinjati pa se
je, da popravek ali odgovor ne more biti neomejen in da je ob splošnih
predpostavkah enakosti orožij lahko obsežen le enako kot sporna
informacija, s tem da mora biti objavljen na isti strani z istimi
črkami itd., kot to sedaj določa zakon. tako edino dosežemo enakost
orožij in spoštujemo tolikokrat omenjene in omenjane pridobitve
evropske civilizacije, na katerih naj bi temeljila naša (tudi pravna
in medijska) kultura.
Odprta vprašanja pravice do popravka in pravice do odgovora ne
opravičujejo sedanje judikature, da ta ne spoštuje zakonske ureditve,
kar je bilo zgoraj večkrat poudarjeno. Zlasti ne ob dejstvu, da so
vprašanja navedenih dveh pravic izjemnega političnega, strokovnega in
teoretičnega pomena demokratične družbe. Prav nasprotno, neupoštevanje
zakonske ureditve s strani sodišča pomeni zlorabo sodne oblasti za
doseganje političnih ali kakšnih drugih nedovoljenih ciljev, hkrati pa
potuho zakonodajalcu, da zakonsko ne uredi spornih vprašanj in dopušča
razvijanje medijskega prostora s "pridobitvami", ki so skregane s
pridobitvami evropske civilizacijaj vnaša načela, ki vodijo v
nespoštovanje človekovih pravic in briskiranje instrumentarijev, ki so
garant demokracije, v našem primeru demokratičnega oblikovanja javnega
menja.
VI. Dolžnost odgovoriti na informacijo
Omenjeno je že bilo, da poleg pravic, ki jih posamezniku daje zakon
obstaja tudi dolžnost uporabiti z zakonom predvidena
sredstva. Navedeno zlasti pomeni, da tisti, ki je imel možnost
uporabiti z zakonom predvidena sredstva ali tista, ki izvirajo iz
konkretne dejanske situacije, pa teh sredstev ni uporabil, ne more
zahtevati povrnitve povečane škode, ki mu je zaradi tega
nastala. Nekdo, ki je sodeloval na okrogli mizi, ki je bila premet
medijskega prikaza, pa na njej ni ob kršitvi njegovih pravic oziroma
posegu vanje takoj reagiral, tega ne more storiti kasneje brez
upravičenega vzroka.
Ob tem je potrebno upoštevati zgolj dejstvo, koliko bi si prizadeti
z uporabo zakonskih sredstev poslabšal svoj položaj.
Navedena dolžnost, kot omenjeno, izvira iz splošnega načela
odškodninskega prava, da je vsakdo dolžan storiti vse, da se prepreči
grozeča škoda, ravnanje posameznika pa je potrebno presojati ob
uporabi načela vestnosti in poštenja oziroma zlorabe pravic, ki je
lahko storjena tudi z opustitvijo pravice.
VII. Dolžnost izdati vir informacij
V razpravah o predlogu zakona o medijih je ena najspornejših določb
predloga, da je novinar dolžan izdati svoj vir, če zakon tako
določa. V utemeljitvi te določbe je bilo poudarjeno, da naj bi bilo to
zgolj izjema zaradi zaščite globalnih interesov družbe oziroma države
(državne varnosti, odkrivanja organiziranega kriminala, terorizma,
preprečevanja ugrabitev in ostalih najtežjih kaznivih dejanj ipd.).
Navedena določba vsekakor nosi klico totalitarizma in je tako
revolt prizadetih upravičen, vendar pa to niso in ne bi smeli biti
zgolj novinarji.
Problem navedene določbe je zlasti v sankcijah, tako kazenskih kot
civilnih, ki naj bi sledile, če novinar ne bi hotel izdati svojega
vira. Ne nazadnje tudi zapornih sankcij in sankcij prepovedi
opravljanja poklica ipd. Ob zlorabah navedene določbe, ki jih nikakor
ni mogoče izključiti, bi bili lahko zapori kaj kmalu polni novinarjev.
Navedeno pa ne pomeni, da ima novinar enak privilegij tajnosti, kot
ga imajo iz zaupnega in osebnega razmerja s posamezniki zdravniki,
odvetniki in duhovniki. Novinar nosi sam odgovornost za poseg, ki ga
stori z objavo informacije, ne glede na to, da je informacijo pridobil
od nekoga drugega. Njegova ekskulpacija (oprostitev lastne krivde) je
možna le, kolikor je informacijo pridobil uradno, npr. na novinarski
konferenci, od osebe zadolžene za stike z javnostjo ob izvrševanju
njenih službenih pooblastil ipd.
Literatura:
Berden,
Andrej, Pravica do popravka, javnega odgovora in sporočila javnosti, Pravnik,
št. 1-3/77, str. 25 do 45.
isti, Vsebina pravice do popravka, javnega odgovora in sporočila
javnosti, Zbornik Odgovornost u informativnoj djelatnosti, Zagreb
l978, str. 125 do 142.
isti, Povrnitev nepremoženjske škode na nepremoženjskem področju,
strokovni seminar Zakon o obligacijskih razmerjih, VS SRS, Društvo
pravnikov v gospodarstvu Slovenije, Center za samoupravno normativno
dejavnost pri DDU Univerzum, l979, str. 75 do 84.
isti, Družbenolastninska in premoženjska razmerja, splošni del,
Uradni list SRS, Ljubljana, l981, 260 str.
Cigoj, dr. Stojan, Granice prava na informaciju, Zbornik
Odgovornost u informativnoj djelatnosti, Zagreb, 1978, str. 143 do
152.
Finžgar, dr. Alojzij, Odgovornost sredstev javnega obveščanja
zlasti tiska pri posegih v osebne ali poslovne pravne položaje, ZZR PF
v Ljubljani, l972.
isti, O pitanju odgovornosti sredstava informacija za neka
zadiranja u prava ličnosti, Zbornik Odgovornost u informativnoj
djelatnosti, Zagreb, 1978, str. 205 do 214.
isti, Osebnostne praviclovenska akademija znanosti in umetnosti,
Ljubljana, 1985, 173 str.
Hocking, William, Ernest, Freedom of the press, Chicago, letnica
zbrisana, 243 str.
Radolović, Aldo, Građanskopravna zaštita subjektivnih neimovinskih
prava (prava ličnosti), Zbornik PF u Rijeci, 1984, str. 181 do 197.
Strohsack, Boris, Civilnopravne sankcije za škodna dejanja
storjena s tiskom oziroma z drugimi sredstvi javnega obveščanja,
Omejitve javne besede GV, Ljubljana, 1989, str. 121 do 146.
Triva, dr. Siniša, Građansko parnično procesno pravo, peta
spremenjena in dopolnjena izdaja, NN, Zagreb, 1983, 685 str.
Vodinelić, V., Vladimir, Zaščita ličnosti uzvraćanjem na
informaciju, Zbornik Odgovornost u informativnoj djelatnosti, Zagreb
1978, str. 283 do 300.
isti, Lična prava, Enciklopedija imovinskog prava i prava
udruženog rada, Službeni list SFRJ, Beograd, 1978, str. 904 do 936.
Westin, F., Alan, Privacy and freedom, Atheneum, New York, 1967,
487 str.
Zalar, Aleš, Obseg varstva informacijske in komunikacijske
zasebnosti, PP, št. 14/99, str. 4 do 7.
