1. Ob vsej poplavi besed o svobodi tiska v demokraciji
in o potrebi po takšni svobodi v "nastajajočih" demokracijah v vzhodni
in srednji Evropi se pri temi o razmerju med tiskom in varstvom časti
(posameznika) zdi skoraj odveč začeti z ugotovitvijo, da je svoboda
tiska - poleg svobode govora in svobode združevanja - eden temeljnih
kamnov demokratične družbe: zagotavlja možnosti za razpravo o javnih
zadevah, na kateri temelji dobra vlada; svoboden tisk je kritičen
sogovornik oblasti; je svojevrsten "trg" za izmenjavo idej, njihovo
analizo, oceno, sprejem ali zavrnitev (McCord, 1992); tisk je Evropsko
sodišče imenovalo "javni pes čuvaj" v družbi.
Gre torej za izražanje mnenj na eni strani in za sprejemanje in
sporočanje informacij, obvestil in idej na drugi. Pri tem ima tisk po
eni strani dolžnost sporočati javnosti informacije, javnost pa ima
pravico sprejemati jih. Tisk pri tem ni omejen le na sporočanje
informacij, katerih razlaga naj bi bila stvar javnosti, temveč ima
pravico sporočati (tudi) ideje in mnenja (primer Sunday Times case in
primer Lingens). Že tu lahko opazimo, da sodišče razlikuje med
sporočanjem informacij (dejstev) ter idejami in mnenji (vrednostnimi
sodbami). zahteve po uveljavljanju te svobode so si pot utirale
postopoma in mukoma, vedno v spopadu z oblastjo; večkrat tudi v
spopadu s posamezniki. Ta pravica, ki se je - podobno kot nekatere
druge človekove pravice najprej oblikovala kot politična zahteva, je
nato postopoma začela dobivati pravno obliko in se je kazala v celi
vrsti pravnih virov, ki jih danes štejemo za stebre prava o človekovih
pravicah.
Toda kot vsaka pravica tudi pravica do svobode govora in s tem
pravica svobode tiska ni biti absolutna niti neomejena: na pravno
abstraktni ravni vsi mednarodnopravni dokumenti in državna zakonodaja
hkrati z njimi opredeljujejo tudi pogoje in področja za njeno
omejevanje; na konkretni ravni pa se sprejemanje ali zavračanje teh
omejitev kaže v sodnih odločbah, ki se nanašajo na te probleme.
2. Ob zgornjem, skrajno površnem opozorilu na svobodo govora in
tiska kot demokratičnemu sistemu imanentni sestavini velja dodati, da
je način opredeljevanja te pravice različen in da zajema zelo
raznovrstna področja in vprašanja. Slovenska ustava določa svobodo
tiska v okviru svobode izražanja (39. člen), ki zajema poleg svobode
tiska še svobodo izražanja misli, svobodo govora, svobodo javnega
nastopanja in svobodo zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in
informacij (Krivic, 1992). V pričujočih tezah obravnavamo svobodo
tiska kot eno izmed človekovih pravic in želimo ob tem poudariti, da
se nam kaže kot del nedeljive celote teh pravic. Kot taka tvori po
Turkovem mnenju (Turk, 1989) prvi koncentrični krog teh pravic, ki se
mu v drugem pridružuje pravica svobode misli, vesti in veroizpovedi,
na tega pa so navezane pravica do svobode govora, svobode združevanja
in pravica sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Vse druge
državljanske in politične pravice so v nekem pogledu izpeljanke teh
prvinskih pravic.
Uresničevanje vsake izmed teh pravic pa kaže vso pestrost
posameznih primerov, v katerih se oblikujejo resnična vsebina vsake
izmed njih in njihov obseg.
3. Relativnost pravice do svobode govora se kaže v njenih vnaprej
določenih in sprejetih omejitvah. Vsako demokratično okolje nalaga da
je vsaka pravica, tudi ta, omejena z enako pravico drugega. Omejitve
svobode tiska obstajajo torej - v pravnem pogledu tako na
mednarodnopravni kot državni ravni in njihovo bistvo sme biti le v
tem, da dopuščajo omejevanje svobode tiska zaradi pravic, ki so vsaj
enako pomembne kot sama svoboda tiska.
V okviru pričujočega prispevka se bom omejila na navedbo omejitev
na mednarodnopravni ravni v dveh dokumentih, ki sta za nas
najpomembnejša - Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih
pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in
svoboščin. Pri tem se bom omejila samo na tista določila, ki se
nanašajo na varstvo časti in ugleda drugega. Prvi dokument dovoljuje
omejitve svobode tiska, če so določene z zakonom, da bi se zavarovali
pravice ali ugled drugega (alinea (a) tretjega odstavka 19. člena
Pakta). Drugi dokument prav tako dovoljuje omejitev svobode tiska če
so te določene z zakonom in nujne v demokratični družbi ... za
zavarovanje ugleda in pravic drugih ljudi ... (drugi odstavek
10. člena Evropske konvencije).
Evropsko sodišče je v svojih odločitvah poudarilo, da pri tem ne
gre za dve "izključujoči se načeli, temveč za eno načelo - načelo
svobode izražanja, ki pa je podrejeno določenemu številu omejitev, ki
jih je treba razlagati restriktivno." (The Sunday Times v. UK, 1979)
4. Državne zakonodaje ti dve omejitvi podrobneje razgrajujejo in
načini, ki se jih pri tem poslužujejo, odražajo vso raznolikost
kulturnih in pravnih tradicij v katerih so se razvijale in
oblikovale. Tako je na splošno sprejeto stališče, da ameriško pravo
določa najmanj omejitev in da je pri tem vrhovno sodišče ob
interpretaciji prvega ustavnega dopolnila vedno dopuščalo široko
odprta vrata za svobodo govora (Zupančič, 1989, Robertson, 1989). V
nasprotju s tem - in v nasprotju z našim pričakovanjem - pa britanski
avtorji ostro kritizirajo omejitve, ki jih pozna angleško pravo in ki
so že nekajkrat zbudile veliko pozornost (Robertson, 1989). Celinskim
sistemom nekateri očitajo pravno odtujenost od življenja zaradi
pomanjkanja specifičnih in določnih meril presoje o ustavnih
svoboščinah (Zupančič, 1989), medtem ko drugi opozarjajo na pomen
pravice do objave popravka oziroma odgovora (Robertson, 1989), ki jo
poznajo evropski celinski sistemi. Konkretna merila v posamičnih
primerih, ki opredeljujejo vsebino, obseg in doseg svobode govora (in
v tem okviru tiska), pa v evropskem merilu zadnjih štirideset let
nastajajo v pravu posamičnih primerov Evropskega sodišča in Evropske
komisije za človekove pravice.
II. Svoboda tiska in kazenskopravno varstvo časti
1. Ko govorimo o svobodi tiska in njenem razmerju do časti
posameznika, imamo v mislih dve vrsti pravic: pravico javnosti do
informiranosti in pravico posameznika, da v okviru te informiranosti -
če je vanjo vpleten - ostaja njegova čast nedotaknjena,
varovana. Norme, ki določajo kaznivost posegov v čast posameznika in
pogoje, v okviru katerih posamezen poseg ni kazniv, so med
najstarejšimi v pozitivnem kazenskem pravu. Ti okviri pa so se v
zgodovini in tudi sedaj opredeljevali v veliki meri glede na stopnjo
demokratičnosti ali nedemokratičnosti posameznega sistema. Splošno
znana ugotovitev, da je pozitivno pravo le podlaga za določanje
konkretne vsebine posamezne pravice, ki se oblikuje v konkretnih
primerih in prek sodnih odločb o njenih omejitvah, velja za svobodo
tiska enako kot za druge. Morda je širjenje teh okvirov-tako
pozitivnopravnih kot v sodni praksi - v Sloveniji od približno
1985. leta lep primer širjenja svobode tiska v razmerah odhajajočega
totalitarnega sistema (Šelih, 1988).
2. Omejitev svobode tiska zaradi varstva časti in ugleda
posameznika je splošno sprejeta in uveljavljena omejitev in konec
koncev ni nekaj novega, temveč gre za omejitev, ki temelji na eni
klasičnih osebnostnih pravic - na pravici do časti in ugleda, katere
kršitve najdemo inkriminirane kot kazniva dejanja že v najstarejših
kazenskopravnih virih. Toda vsebino, obseg in doseg te pravice ter -
na nasprotni strani - vsebino, obseg in doseg njenih omejitev (torej
kaznivih dejanj na tem področju) je vselej določala vsakokratna sodna
praksa; ta pa je v določenem obsegu vedno tudi rezultat širšega
okolja, v katerem deluje. Zato ni presenetljivo, da so se merila
dovoljenega in nedovoljenega na področju kršitev časti in ugleda
posameznika v zgodovinski perspektivi spreminjala. Toda eno spoznanje
se je utrdilo kljub vsem zgodovinskim nihanjem: pogoj za uresničitev
svobode tiska je demokratično organizirana družba in prav ta je pogoj
za oblikovanje neodvisnega sodstva in samo tako sodstvo zmore tudi na
tem področju odločati nepristransko in strokovno korektno.
Nastajanje demokratične družbe pa je dolgotrajen proces;
večstrankarski sistem in parlamentarna demokracija sta le sistemski
predpostavki za to, da ga je sploh mogoče oblikovati; demokratična
družba in pravna država nastajata in se oblikujeta desetletja in
oblikujeta se mukoma in v krčih - mislim da to nazorno dokazuje naš
vsakdan.
III. Nekateri aktualni problemi
kazenskopravnega varstva časti v Sloveniji
1. Ta vsakdan med drugim označujejo tudi v zadnjem času dokaj
pogosti kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro
ime zoper novinarje. Kaznivi dejanji, ki sta najpogosteje predmet
zasebnih tožb, sta razžalitev in žaljiva obdolžitev. V svojem
prispevku nimam namena analizirati posamičnih primerov - med njimi so
le redki pravnomočno končani - želim pa opozoriti na nekaj
značilnosti, ki se - po moji oceni - kažejo.
2. V nasprotju z razmerami pred večstrankarskimi volitvami, ko se
je država (javni tožilec) angažirala pri varstvu časti državnih
funkcionarjev in je bilo zlasti to dejstvo izraz nedemokratičnosti
sistema in tudi predmet tihe ali javne kritične pozornosti, se sedaj
srečujemo s položajem, ko gre skoraj izključno za zasebne tožbe
posameznikov. Sociološko gledano gre torej za izjemen preobrat in ta
spremenjeni položaj postavlja zlasti novinarje v drugačen položaj:
medtem ko so v prejšnjih razmerah bili Davidi v boju z Goljatom, sedaj
ni več tako. Sedaj veliko bolj kot Davidi delujejo kot "sedma sila",
katere moč je izjemna, in - če človek od strani opazuje položaj, lahko
dobi občutek, da se novinarji tega bodisi ne zavedajo, ali pa se tega
(še) preveč zavedajo. Kakor je namreč po eni strani svoboda tiska eden
temeljnih kamnov demokratičnega sistema in nujna pri nastajanju takega
sistema, tako prav ta svoboda hkrati nalaga novinarjem visoko stopnjo
profesionalnosti in odgovornosti za svoje delo. Več kot verjetno je
tudi, da se v turbulentnih razmerah, ko prihajajo na dan štiri
desetletja zamolčani primeri in zgodbe in ko polagoma dojemamo vso
resnico o naši preteklosti in ko se nove politične razmere in moč
znotraj njih na novo oblikujejo, ni moč izogniti večji stopnji
subjektivne angažiranosti in prizadetosti in da verjetno oboje
pripomore, med drugim, tudi k večjemu številu kazenskih postopkov
proti novinarjem. Po drugi strani pa se prav tako ni mogoče ubraniti
občutka, da so pogoji in meje raziskovalnega novinarstva pod mejo, ki
je dovoljena v demokratični družbi. To velja zlasti v zvezi s
spoštovanjem načela nedolžnosti v kazenskem postopku - Evropska
komisija in Evropsko sodišče sta doslej že v nekaj odločbah zavzela
stališče, da lahko ima pisanje tiska o domnevnih kaznivih dejanjih
posameznika za posledico razvrednotenje temeljne predpostavke tega,
kar imenujemo pošteno sojenje.
3. Nekateri posamični primeri v zadnjem času so tudi pokazali, da
je odprto vprašanje pravne ocene različnih zvrsti novinarskih
prispevkov: gre predvsem za razlikovanje med sporočanjem dejstev,
posredovanjem vrednostnih sodb in za posredovanje izjav drugih in za
pravno oceno teh treh vrst informacij. Zakonske opredelitve kaznivih
dejanj zoper čast in dobro ime ne dajejo (in tudi ne morejo dati)
takih opredelitev kaznivega ravnanja, ki bi lahko zajelo vse oblike
izvršitvenih ravnanj. Načeloma je mogoče reči, da bi posredovanje
neresničnih dejstev dajalo podlago za kaznivo dejanje obrekovanja;
posredovanje vrednostnih sodb bi lahko imelo znake kaznivega dejanja
razžalitve ali žaljive obdolžitve; v zvezi s tretjo kategorijo pa
pravna in novinarska stroka nista enotni: v konkretnem primeru (ki pa
še ni pravnomočno končan) je novinarska stroka zavzela stališče, da je
pri tako imenovanih pričevanjih (izpovedih) novinar le zvest
zapisovalec pričevanja in da ni njegova dolžnost preverjati
informacije, ki mu jih je dal sogovornik, ker pravila žanrovske igre
predvidevajo, da sogovornik govori resnico. Sodišče prve stopnje je,
nasprotno, zavzelo stališče, da je tudi v takih primerih novinarjeva
dolžnost, da preveri resničnost navedb v pričevanju in da priložnost
za izjavo tudi drugi, nasprotni strani. Ker gre za primer sub iudice,
mislim, da bi bilo nepravilno o njem razpravljati; z navedbo tega
primera želim samo opozoriti na različne ocene, kar lahko vpliva tudi
na njegovo pravno presojo.
4. Pri obravnavanju kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki so
storjena s tiskom, bodo morala sodišča v Sloveniji upoštevati tudi
načela in stališča Evropske komisije in Evropskega sodišča za varstvo
človekovih pravic, zato ne bo odveč, če - žal samo zelo površno -
opozorim na nekatera izmed njih.
V več odločbah je Sodišče zavzelo in potrdilo stališče, da mora
biti tisku glede na pomen, ki ga ima v demokratični družbi, priznana
posebna širina, ko gre za informiranje o zadevah, ki imajo političen
pomen ali so v javnem interesu. V zadevi Lingens v. Austria
(8. 7. 1986), ki velja za temeljni judikat v zvezi s kaznivimi dejanji
zoper čast in dobro ime, storjenimi s tiskom, je poudarilo, da so meje
dovoljene kritike za delo politikov in vlade širše kot za posameznika
in kot za primere, v katerih ni nihče osebno imenovan.
Za naše pravne razmere pa je morda najbolj zanimivo stališče, da od
obdolženca ni mogoče zahtevati, da bi dokazoval resničnost vrednostnih
sodb, temveč samo resničnost dejstev (primer Lingens, prav tako
Oberschlick v. Austria - 23. 54. 1991, in Schwabe v. Austria - 28. 8.
1992.).
V primeru Lingens je bil avstrijski novinar obsojen zaradi žaljive
obdolžitve, ker je objavil dva članka, v katerih je ostro kritiziral
kanclerja Kreiskega, ker je le-ta podpiral nekega politika, ki je bil
oficir SS. Lingensu pri tem ni uspelo dokazati resničnosti objavljenih
mnenj, kar bi ga ekskulpiralo za to kaznivo dejanje. Prav v zvezi s
tem pa je Evropsko sodišče menilo, da ni mogoče dokazovati resničnosti
ali neresničnosti mnenja oziroma vrednostnih sodb. Oba druga primera
se nanašata na kritiko politikov prav tako v zvezi z dogodki oziroma
izjavami, povezanimi z nacizmom. Po mnenju Sodišča zahteva, da bi
obdolženec dokazoval resničnost svojega domnevno žaljivega mnenja,
krši njegovo pravico sporočati informacije v skladu z 10. členom
Evropske konvencije, prav tako pa tudi pravico javnosti, da te
informacije sprejema.
Ta distinkcija utegne biti pomembna tudi za našo sodno prakso.
IV. Namesto sklepa
Ob koncu velja reči, da ostaja ob teh splošnejših vprašanjih, ki
jih obravnava prispevek, odprtih še veliko problemov pravne presoje v
posameznih primerih, ki bi pokazali, kaj v konkretnem primeru lahko
pomeni svoboda tiska in kje so dovoljene njene omejitve. Takšen prikaz
bi zahteval natančno analizo posameznih primerov, kar bo treba
storiti, presegal pa bi okvir na posvetu dodeljenega okvira in časa.
Literatura:
Deisinger M., Kazenski zakon SRS s
komentarjem, Ljubljana, 1981
Krivic Matevž, Svoboda izražanja, Nova ustavna ureditev Slovenije,
zbornik razprav, Ljubljana 1992, 72-74
Mc Cord J., Freedom of the press in a democracy, Annales
internat. de criminologie, vol. 30, 1992, 1-2, 55-65
Press Law and Practice, A comparative Study of Press Freedom in
European and Other Democracies, March 1993, printed in UK
(fotokopirano)
Robertson Geoffrey, Freedom, the Individual and the Law, London
1989
Šelih Alenka, Krivično-pravna zaščita časti i ugleda državnih
funkcionera, Glasnik Advokatske komore Vojvodine 1988, 11-12 10-19
Turk Danilo, On the Right to Freedom of Opinion and Expression,
Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu god. 39, 1989, 5-6, 1031- 1048
Zupančič, B. M., Omejitve javne besede v pravu ZDA, Omejitve javne
besede, zbornik, Ljubljana 1989, 49-56
