Tisk in (kazenskopravno) varstvo časti
dr. Alenka Šelih
Podjetje in delo, št. 5, stran 617; Gospodarski
vestnik d.d.; 15.10.1994
Uvodno pojasnilo: namen tega prispevka je samo prikazati nekatere izbrane probleme, ki se kažejo v zvezi z obravnavano temo tako v svetu kot pri nas.
- I. Svoboda tiska v demokratični družbi
- II. Svoboda tiska in kazenskopravno varstvo časti
- III. Nekateri aktualni problemi kazenskopravnega varstva časti v Sloveniji
- IV. Namesto sklepa
- Literatura
I. Svoboda tiska v demokratični družbi
1. Ob vsej poplavi besed o svobodi tiska v demokraciji in o potrebi po takšni svobodi v "nastajajočih" demokracijah v vzhodni in srednji Evropi se pri temi o razmerju med tiskom in varstvom časti (posameznika) zdi skoraj odveč začeti z ugotovitvijo, da je svoboda tiska - poleg svobode govora in svobode združevanja - eden temeljnih kamnov demokratične družbe: zagotavlja možnosti za razpravo o javnih zadevah, na kateri temelji dobra vlada; svoboden tisk je kritičen sogovornik oblasti; je svojevrsten "trg" za izmenjavo idej, njihovo analizo, oceno, sprejem ali zavrnitev (McCord, 1992); tisk je Evropsko sodišče imenovalo "javni pes čuvaj" v družbi.
Gre torej za izražanje mnenj na eni strani in za sprejemanje in sporočanje informacij, obvestil in idej na drugi. Pri tem ima tisk po eni strani dolžnost sporočati javnosti informacije, javnost pa ima pravico sprejemati jih. Tisk pri tem ni omejen le na sporočanje informacij, katerih razlaga naj bi bila stvar javnosti, temveč ima pravico sporočati (tudi) ideje in mnenja (primer Sunday Times case in primer Lingens). Že tu lahko opazimo, da sodišče razlikuje med sporočanjem informacij (dejstev) ter idejami in mnenji (vrednostnimi sodbami). zahteve po uveljavljanju te svobode so si pot utirale postopoma in mukoma, vedno v spopadu z oblastjo; večkrat tudi v spopadu s posamezniki. Ta pravica, ki se je - podobno kot nekatere druge človekove pravice najprej oblikovala kot politična zahteva, je nato postopoma začela dobivati pravno obliko in se je kazala v celi vrsti pravnih virov, ki jih danes štejemo za stebre prava o človekovih pravicah.
Toda kot vsaka pravica tudi pravica do svobode govora in s tem pravica svobode tiska ni biti absolutna niti neomejena: na pravno abstraktni ravni vsi mednarodnopravni dokumenti in državna zakonodaja hkrati z njimi opredeljujejo tudi pogoje in področja za njeno omejevanje; na konkretni ravni pa se sprejemanje ali zavračanje teh omejitev kaže v sodnih odločbah, ki se nanašajo na te probleme.
2. Ob zgornjem, skrajno površnem opozorilu na svobodo govora in tiska kot demokratičnemu sistemu imanentni sestavini velja dodati, da je način opredeljevanja te pravice različen in da zajema zelo raznovrstna področja in vprašanja. Slovenska ustava določa svobodo tiska v okviru svobode izražanja (39. člen), ki zajema poleg svobode tiska še svobodo izražanja misli, svobodo govora, svobodo javnega nastopanja in svobodo zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in informacij (Krivic, 1992). V pričujočih tezah obravnavamo svobodo tiska kot eno izmed človekovih pravic in želimo ob tem poudariti, da se nam kaže kot del nedeljive celote teh pravic. Kot taka tvori po Turkovem mnenju (Turk, 1989) prvi koncentrični krog teh pravic, ki se mu v drugem pridružuje pravica svobode misli, vesti in veroizpovedi, na tega pa so navezane pravica do svobode govora, svobode združevanja in pravica sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Vse druge državljanske in politične pravice so v nekem pogledu izpeljanke teh prvinskih pravic.
Uresničevanje vsake izmed teh pravic pa kaže vso pestrost posameznih primerov, v katerih se oblikujejo resnična vsebina vsake izmed njih in njihov obseg.
3. Relativnost pravice do svobode govora se kaže v njenih vnaprej določenih in sprejetih omejitvah. Vsako demokratično okolje nalaga da je vsaka pravica, tudi ta, omejena z enako pravico drugega. Omejitve svobode tiska obstajajo torej - v pravnem pogledu tako na mednarodnopravni kot državni ravni in njihovo bistvo sme biti le v tem, da dopuščajo omejevanje svobode tiska zaradi pravic, ki so vsaj enako pomembne kot sama svoboda tiska.
V okviru pričujočega prispevka se bom omejila na navedbo omejitev na mednarodnopravni ravni v dveh dokumentih, ki sta za nas najpomembnejša - Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Pri tem se bom omejila samo na tista določila, ki se nanašajo na varstvo časti in ugleda drugega. Prvi dokument dovoljuje omejitve svobode tiska, če so določene z zakonom, da bi se zavarovali pravice ali ugled drugega (alinea (a) tretjega odstavka 19. člena Pakta). Drugi dokument prav tako dovoljuje omejitev svobode tiska če so te določene z zakonom in nujne v demokratični družbi ... za zavarovanje ugleda in pravic drugih ljudi ... (drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije).
Evropsko sodišče je v svojih odločitvah poudarilo, da pri tem ne gre za dve "izključujoči se načeli, temveč za eno načelo - načelo svobode izražanja, ki pa je podrejeno določenemu številu omejitev, ki jih je treba razlagati restriktivno." (The Sunday Times v. UK, 1979)
4. Državne zakonodaje ti dve omejitvi podrobneje razgrajujejo in načini, ki se jih pri tem poslužujejo, odražajo vso raznolikost kulturnih in pravnih tradicij v katerih so se razvijale in oblikovale. Tako je na splošno sprejeto stališče, da ameriško pravo določa najmanj omejitev in da je pri tem vrhovno sodišče ob interpretaciji prvega ustavnega dopolnila vedno dopuščalo široko odprta vrata za svobodo govora (Zupančič, 1989, Robertson, 1989). V nasprotju s tem - in v nasprotju z našim pričakovanjem - pa britanski avtorji ostro kritizirajo omejitve, ki jih pozna angleško pravo in ki so že nekajkrat zbudile veliko pozornost (Robertson, 1989). Celinskim sistemom nekateri očitajo pravno odtujenost od življenja zaradi pomanjkanja specifičnih in določnih meril presoje o ustavnih svoboščinah (Zupančič, 1989), medtem ko drugi opozarjajo na pomen pravice do objave popravka oziroma odgovora (Robertson, 1989), ki jo poznajo evropski celinski sistemi. Konkretna merila v posamičnih primerih, ki opredeljujejo vsebino, obseg in doseg svobode govora (in v tem okviru tiska), pa v evropskem merilu zadnjih štirideset let nastajajo v pravu posamičnih primerov Evropskega sodišča in Evropske komisije za človekove pravice.
II. Svoboda tiska in kazenskopravno varstvo časti
1. Ko govorimo o svobodi tiska in njenem razmerju do časti posameznika, imamo v mislih dve vrsti pravic: pravico javnosti do informiranosti in pravico posameznika, da v okviru te informiranosti - če je vanjo vpleten - ostaja njegova čast nedotaknjena, varovana. Norme, ki določajo kaznivost posegov v čast posameznika in pogoje, v okviru katerih posamezen poseg ni kazniv, so med najstarejšimi v pozitivnem kazenskem pravu. Ti okviri pa so se v zgodovini in tudi sedaj opredeljevali v veliki meri glede na stopnjo demokratičnosti ali nedemokratičnosti posameznega sistema. Splošno znana ugotovitev, da je pozitivno pravo le podlaga za določanje konkretne vsebine posamezne pravice, ki se oblikuje v konkretnih primerih in prek sodnih odločb o njenih omejitvah, velja za svobodo tiska enako kot za druge. Morda je širjenje teh okvirov-tako pozitivnopravnih kot v sodni praksi - v Sloveniji od približno 1985. leta lep primer širjenja svobode tiska v razmerah odhajajočega totalitarnega sistema (Šelih, 1988).
2. Omejitev svobode tiska zaradi varstva časti in ugleda posameznika je splošno sprejeta in uveljavljena omejitev in konec koncev ni nekaj novega, temveč gre za omejitev, ki temelji na eni klasičnih osebnostnih pravic - na pravici do časti in ugleda, katere kršitve najdemo inkriminirane kot kazniva dejanja že v najstarejših kazenskopravnih virih. Toda vsebino, obseg in doseg te pravice ter - na nasprotni strani - vsebino, obseg in doseg njenih omejitev (torej kaznivih dejanj na tem področju) je vselej določala vsakokratna sodna praksa; ta pa je v določenem obsegu vedno tudi rezultat širšega okolja, v katerem deluje. Zato ni presenetljivo, da so se merila dovoljenega in nedovoljenega na področju kršitev časti in ugleda posameznika v zgodovinski perspektivi spreminjala. Toda eno spoznanje se je utrdilo kljub vsem zgodovinskim nihanjem: pogoj za uresničitev svobode tiska je demokratično organizirana družba in prav ta je pogoj za oblikovanje neodvisnega sodstva in samo tako sodstvo zmore tudi na tem področju odločati nepristransko in strokovno korektno.
Nastajanje demokratične družbe pa je dolgotrajen proces; večstrankarski sistem in parlamentarna demokracija sta le sistemski predpostavki za to, da ga je sploh mogoče oblikovati; demokratična družba in pravna država nastajata in se oblikujeta desetletja in oblikujeta se mukoma in v krčih - mislim da to nazorno dokazuje naš vsakdan.
III. Nekateri aktualni problemi kazenskopravnega varstva časti v Sloveniji
1. Ta vsakdan med drugim označujejo tudi v zadnjem času dokaj pogosti kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime zoper novinarje. Kaznivi dejanji, ki sta najpogosteje predmet zasebnih tožb, sta razžalitev in žaljiva obdolžitev. V svojem prispevku nimam namena analizirati posamičnih primerov - med njimi so le redki pravnomočno končani - želim pa opozoriti na nekaj značilnosti, ki se - po moji oceni - kažejo.
2. V nasprotju z razmerami pred večstrankarskimi volitvami, ko se je država (javni tožilec) angažirala pri varstvu časti državnih funkcionarjev in je bilo zlasti to dejstvo izraz nedemokratičnosti sistema in tudi predmet tihe ali javne kritične pozornosti, se sedaj srečujemo s položajem, ko gre skoraj izključno za zasebne tožbe posameznikov. Sociološko gledano gre torej za izjemen preobrat in ta spremenjeni položaj postavlja zlasti novinarje v drugačen položaj: medtem ko so v prejšnjih razmerah bili Davidi v boju z Goljatom, sedaj ni več tako. Sedaj veliko bolj kot Davidi delujejo kot "sedma sila", katere moč je izjemna, in - če človek od strani opazuje položaj, lahko dobi občutek, da se novinarji tega bodisi ne zavedajo, ali pa se tega (še) preveč zavedajo. Kakor je namreč po eni strani svoboda tiska eden temeljnih kamnov demokratičnega sistema in nujna pri nastajanju takega sistema, tako prav ta svoboda hkrati nalaga novinarjem visoko stopnjo profesionalnosti in odgovornosti za svoje delo. Več kot verjetno je tudi, da se v turbulentnih razmerah, ko prihajajo na dan štiri desetletja zamolčani primeri in zgodbe in ko polagoma dojemamo vso resnico o naši preteklosti in ko se nove politične razmere in moč znotraj njih na novo oblikujejo, ni moč izogniti večji stopnji subjektivne angažiranosti in prizadetosti in da verjetno oboje pripomore, med drugim, tudi k večjemu številu kazenskih postopkov proti novinarjem. Po drugi strani pa se prav tako ni mogoče ubraniti občutka, da so pogoji in meje raziskovalnega novinarstva pod mejo, ki je dovoljena v demokratični družbi. To velja zlasti v zvezi s spoštovanjem načela nedolžnosti v kazenskem postopku - Evropska komisija in Evropsko sodišče sta doslej že v nekaj odločbah zavzela stališče, da lahko ima pisanje tiska o domnevnih kaznivih dejanjih posameznika za posledico razvrednotenje temeljne predpostavke tega, kar imenujemo pošteno sojenje.
3. Nekateri posamični primeri v zadnjem času so tudi pokazali, da je odprto vprašanje pravne ocene različnih zvrsti novinarskih prispevkov: gre predvsem za razlikovanje med sporočanjem dejstev, posredovanjem vrednostnih sodb in za posredovanje izjav drugih in za pravno oceno teh treh vrst informacij. Zakonske opredelitve kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime ne dajejo (in tudi ne morejo dati) takih opredelitev kaznivega ravnanja, ki bi lahko zajelo vse oblike izvršitvenih ravnanj. Načeloma je mogoče reči, da bi posredovanje neresničnih dejstev dajalo podlago za kaznivo dejanje obrekovanja; posredovanje vrednostnih sodb bi lahko imelo znake kaznivega dejanja razžalitve ali žaljive obdolžitve; v zvezi s tretjo kategorijo pa pravna in novinarska stroka nista enotni: v konkretnem primeru (ki pa še ni pravnomočno končan) je novinarska stroka zavzela stališče, da je pri tako imenovanih pričevanjih (izpovedih) novinar le zvest zapisovalec pričevanja in da ni njegova dolžnost preverjati informacije, ki mu jih je dal sogovornik, ker pravila žanrovske igre predvidevajo, da sogovornik govori resnico. Sodišče prve stopnje je, nasprotno, zavzelo stališče, da je tudi v takih primerih novinarjeva dolžnost, da preveri resničnost navedb v pričevanju in da priložnost za izjavo tudi drugi, nasprotni strani. Ker gre za primer sub iudice, mislim, da bi bilo nepravilno o njem razpravljati; z navedbo tega primera želim samo opozoriti na različne ocene, kar lahko vpliva tudi na njegovo pravno presojo.
4. Pri obravnavanju kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki so storjena s tiskom, bodo morala sodišča v Sloveniji upoštevati tudi načela in stališča Evropske komisije in Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic, zato ne bo odveč, če - žal samo zelo površno - opozorim na nekatera izmed njih.
V več odločbah je Sodišče zavzelo in potrdilo stališče, da mora biti tisku glede na pomen, ki ga ima v demokratični družbi, priznana posebna širina, ko gre za informiranje o zadevah, ki imajo političen pomen ali so v javnem interesu. V zadevi Lingens v. Austria (8. 7. 1986), ki velja za temeljni judikat v zvezi s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime, storjenimi s tiskom, je poudarilo, da so meje dovoljene kritike za delo politikov in vlade širše kot za posameznika in kot za primere, v katerih ni nihče osebno imenovan.
Za naše pravne razmere pa je morda najbolj zanimivo stališče, da od obdolženca ni mogoče zahtevati, da bi dokazoval resničnost vrednostnih sodb, temveč samo resničnost dejstev (primer Lingens, prav tako Oberschlick v. Austria - 23. 54. 1991, in Schwabe v. Austria - 28. 8. 1992.).
V primeru Lingens je bil avstrijski novinar obsojen zaradi žaljive obdolžitve, ker je objavil dva članka, v katerih je ostro kritiziral kanclerja Kreiskega, ker je le-ta podpiral nekega politika, ki je bil oficir SS. Lingensu pri tem ni uspelo dokazati resničnosti objavljenih mnenj, kar bi ga ekskulpiralo za to kaznivo dejanje. Prav v zvezi s tem pa je Evropsko sodišče menilo, da ni mogoče dokazovati resničnosti ali neresničnosti mnenja oziroma vrednostnih sodb. Oba druga primera se nanašata na kritiko politikov prav tako v zvezi z dogodki oziroma izjavami, povezanimi z nacizmom. Po mnenju Sodišča zahteva, da bi obdolženec dokazoval resničnost svojega domnevno žaljivega mnenja, krši njegovo pravico sporočati informacije v skladu z 10. členom Evropske konvencije, prav tako pa tudi pravico javnosti, da te informacije sprejema.
Ta distinkcija utegne biti pomembna tudi za našo sodno prakso.
IV. Namesto sklepa
Ob koncu velja reči, da ostaja ob teh splošnejših vprašanjih, ki jih obravnava prispevek, odprtih še veliko problemov pravne presoje v posameznih primerih, ki bi pokazali, kaj v konkretnem primeru lahko pomeni svoboda tiska in kje so dovoljene njene omejitve. Takšen prikaz bi zahteval natančno analizo posameznih primerov, kar bo treba storiti, presegal pa bi okvir na posvetu dodeljenega okvira in časa.
Literatura:
© Media Forum, center za javno komuniciranje // Ljubljana // e-pošta: info@media-forum.si