Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni in podrejeni tožbeni
zahtevek tožeče stranke s katerim je od tožene stranke, kot glavne in
odgovorne urednice Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije (v
nadaljevanju Poročevalec), zahtevala objavo odgovora in popravka
besedila Vlade Republike Slovenije, ki je bilo dne .....objavljeno v
.... številki navedenega glasila.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče
stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča
stranka revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne
uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča,
da Poročevalec ni javno glasilo zato, ker ni v javni prodaji in ker ni
kot javno glasilo priglašen pristojnemu organu. Nepravilen je tudi
zaključek, da sploh ni pravnoodločilna okoliščina, da to glasilo lahko
po komercialnih cenah naročijo tudi drugi naročniki. V drugem členu
Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju
ZJG) je določeno, kaj je javno glasilo. Uredniki tudi v drugih
glasilih ne morejo vplivati na to, kaj pišejo institucije ali
posamezniki v ta glasila. Dolžnost odgovornega urednika je le, da
objavi odgovor ter na ta način omogoči prizadetemu, da pojasni svoje
stališče. Predložitev javnega glasila pristojnemu organu je potrebna
le zaradi vpisa v evidenco javnih glasil. Od te priglasitve pa ni
odvisno, ali gre za javno glasilo ali ne. Glasilo tudi ni namenjeno
izključno notranjemu delu organov, saj se tiska v velikem številu
izvodov, od tega pa se jih kar 5000 proda. S stališči, ki so
objavljena v glasilu, se lahko poseže tudi v osebnostno sfero, na ta
način pa se kršijo pravice in interesi posameznika. Če bi obveljalo
stališče obeh sodb, potem bi bilo tožeči stranki onemogočeno, da na
objavljene trditve odgovori. Poslansko vprašanje je bilo postavljeno
javno, odgovor pa ni bil namenjen le poslancem državnega zbora ampak
širši javnosti. Pomembna je tudi okoliščina, da ima glasilo
odgovornega urednika, ki je v glasilu naveden.
Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve
stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo
odločanje.
V razlogih svoje odločitve je med drugim navedlo:
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje med drugim izhaja, da
Poročevalca ne prejemajo le poslanke in poslanci državnega zbora,
ampak se na to glasilo lahko naroči neomejen krog oseb, naročniki pa
morajo plačevati komercialno ceno.
Zakon o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v
nadaljevanju ZJG) je v prvem odstavku 2. člena opredelil, katera
glasila so javna glasila, v tretjem odstavku 2. člena pa, katera
glasila to niso. Poročevalec v tretjem odstavku 2. člena med
glasili, ki niso javna glasila, ni izrecno naveden (tako kot
npr. Uradni list Republike Slovenije). Odgovor na vprašanje, ali
Poročevalec je ali ni javno glasilo v smislu določb ZJG, je zato
potrebno poiskati z razlagi prvega in tretjega odstavka 2. člena ZJG,
ta razlaga pa po mnenju vrhovnega sodišča lahko pripelje le do
dogovora, da je Poročevalec javno glasilo v smislu določb
ZJG. Bistveni kriterij za odločanje o tem, kaj je javno glasilo in kaj
to ni, je dnevno ali periodično obveščanje javnosti ter dostopnost
glasila vnaprej neznanemu krogu uporabnikov pod enakimi pogoji. Javna
glasila v smislu določb ZJG niso le tista glasila, ki so namenjena
t. i. "ožji javnosti", tj. vnaprej znanemu krogu bralcev, ali pa tista
glasila, ki so kot glasila, ki se ne štejejo za javna glasila, v
zakonu izrecno navedena (kot npr. Uradni list Republike Slovenije -
tretji odstavek 2. člena ZJG). Po kriteriju kroga uporabnikov, ki na
podlagi Poročevalca prihajajo do informacij (pri čemer je potrebno v
smislu določb ZJG pojem informacije razumeti v najširšem pomenu
besede), Poročevalec brez dvoma sodi med javna glasila.
Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZJG javna glasila niso tudi
tista glasila, ki v tem odstavku niso izrecno navedena, če je
objavljanje njihovih informacij namenjeno "izključno oglaševanju
proizvodov in storitev, poslovnemu komuniciranju, izobraževalnemu
procesu ali notranjemu delu organov, podjetij, zavodov, društev....."
Poročevalec je brez dvoma namenjen "notranjemu delu organov", v
obravnavanem primeru delu Državnega zbora Republike Slovenije in s tem
poslankam in poslancem, kot izvoljenim predstavnikom vsega ljudstva,
saj objavlja informacije, ki so namenjene delu poslank in poslancev in
s tem državnega zbora. Vendar pa Poročevalec ne objavlja le
informacij, ki so namenjene (izključno ali ne) le delu poslank in
poslancev in s tem državnega zbora, ampak objavlja tudi informacije o
delu poslank in poslancev in s tem o delu državnega zbora. Objavljanja
informacij, ki niso namenjene le "notranjemu delu organov", ampak tudi
obveščanju vnaprej neznanega kroga uporabnikov, ki lahko pod enakimi
pogoji glasilo prejemajo, o tem, kaj in kako delajo in delujejo
"notranji organi" (tj. organi, na katere se nanaša tretji odstavek
2. člena ZJG), pa ni mogoče šteti za objavljanje informacij v glasilu,
ki po določbi tretjega odstavka 2. člena ne sodi med javna
glasila. Ker Poročevalec ne objavlja le informacij "za delo notranjih
organov," ampak tudi informacije "o delu notranjih organov", je mogoče
to glasilo, ob restriktivni razlagi določbe tretjega odstavka 2. člena
ZJG, uvrstiti le med glasila, ki so navedena v prvem odstavku 2. člena
ZJG, tedaj med javna glasila. Sodišči druge in prve stopnje, ki
Poročevalca nista uvrstili med javna glasila, sta zato zmotno
uporabili materialno materialno pravo (določbo 2. člena ZJG).
Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da Poročevalec ne more biti
javno glasilo tudi zato, ker to glasilo ni priglašeno pristojnemu
organu. Tudi to stališče pritožbenega sodišča materialnopravno ni
pravilno. Izdajatelj javnega glasila mora pred začetkom izdajanja res
priglasiti javno glasilo pristojnemu organu. Vendar pa ta vpis ni
konstitutivne narave (glasilo ne postane javno glasilo šele z dnem
vpisa), saj je priglasitev javnega glasila pristojnemu organu potrebna
le zaradi vpisa v evidenco javnih glasil (5. člen ZJG), opustitev te
zakonske dolžnosti pa ima za posledico le odgovornost izdajatelja
(pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika) za prekršek
(84. člen ZJG).
Med človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se uresničujejo
neposredno na podlagi Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS,
št. 33/90 in 42/97 - v nadaljevanju ustava), omejene pa so samo s
pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (prvi in tretji
odstavek 15. člena), z zakonom pa je mogoče predpisati le način
njihovega uresničevanja, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno
zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (drugi odstavek
15. člena), spada tudi pravica do popravka in/ali odgovora. V 40.
členu ustave je namreč določeno, da je zagotovljena pravica do
popravka objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta pravica
ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je
zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Pravica do
popravka in/ali odgovora je tedaj ustavno zagotovljena ne le v
primerih, ko gre za javna glasila, ampak tudi v drugih
primerih. Vendar pa ta širša ustavna opredelitev pravice do popravka
in/ali odgovora v obravnavanem primeru ni odločilna, saj je
Poročevalec javno glasilo v smislu določb ZJG. Zato za to glasilo, kot
javno glasilo, veljajo določbne ZJG, ki se nanašajo na popravek in/ali
odgovor (9. člen in nasl. ZJG). Ker ima Poročevalec odgovornega
urednika (toženo stranko), obstaja pravica vsakogar, da od njega
zahteva objavo odgovora na objavljeno informacijo ali popravek
objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali
interes (prvi odstavek 9. člena ZJG), odgovorni urednik pa mora
objaviti odgovor ali popravek informacije in to v vseh primerih, razen
v tistih, ki so v ZJG posebej navedeni (13. člen ZJG).
Z vprašanji, ali so izpolnjeni pogoji za neobjavo popravka in
odgovora, ki so navedeni v 13. členu ZJG, se sodišče prve stopnje ni
ukvarjalo, sodišče druge stopnje pa je v razlogih svoje sodbe le
navedlo, "da bi objava odgovora oziroma popravka povzročila zakonsko
odgovornost odgovornega urednika". Taki razlogi sodišča druge stopnje
so le prepis druge alinee 13. člena ZJG in niso z ničemer
konkretizirani in obrazloženi. Pavšalna in z ničemer obrazložena
trditev, "da bi objava popravka oziroma odgovora povzročila zakonsko
odgovornost odgovornega urednika", pa ne zadošča za zavrnitev tožbenih
zahtevkov tožeče stranke. V nadaljevanju postopka bo zato potrebno (da
bo preizkus uporabe materialnega prava sploh mogoč) dopolniti v
dosedanjem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Ugotoviti bo namreč
potrebno, ali obstajajo pravnoodločilna dejstva (in če obstajajo,
katera so), ki toženi stranki kot odgovorni urednici omogočajo, da
odkloni objavo s strani tožeče stranke zahtevani odgovor na
informacijo oziroma popravek objavljene informacije.
(Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
853/94 z dne 8. 12. 1994. Vrhovno sodišče je sklep sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter Antona Frantarja,
mag. Marije Krisper Kramberger, Jožeta Petriča in Tita Stanovnika kot
članov.)
2. Aktivna legitimacija za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka, odgovorna
urednica časopisa .............., objaviti odgovor tožeče stranke na
informacijo v članku "................" z dne ........, in sicer v
besedilu, v kakršnem ga je poslala tožeča stranka toženi stranki v
objavo dne ........... Senat je ocenil, da je na navedbe v članku
nujen odgovor zato, da bo mogoče v časopisu prebrati tudi pogled z
drugega brega. Odgovor tožeče stranke vsebuje dejstva in okoliščine, s
katerimi se pojasnjujejo navedbe v članku. Tožeča stranka ima interes,
da se objavi informacija, ker je ona pripravila poročilo za župana.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo
sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti
zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožniku osebno ni mogoče priznati
pravnega interesa in s tem pravice sodno zahtevati objavo
odgovora. Tožnikovo ime namreč v članku sploh ni javno objavljeno in
niti posredno ni omenjena njegova vloga. Zahtevo za objavo odgovora
je poslala Mestna občina ........., oddelek za gospodarske javne
službe, in je tožnik le podpisan kot načelnik tega oddelka. Zaradi
spornega članka ni prizadeta pravica oziroma interes ter s tem ni
podana aktivna legitimacija tožnika. Ob pravilni uporabi določb 9.,
14. in 16. člena Zakona o javnih glasilih je zahtevek materialnopravno
neutemeljen. Tudi sicer tožnikov odgovor ni tak, kot ga zahtevajo
določbe 9. člena ZJG, ker ne navaja nobenih dodatnih dejstev in
okoliščin, ki bi se nanašala na sporno informacijo.
Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje
revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zakon ne
določa, da ima pravico zahtevati objavo popravka oziroma odgovora le
tisti, katerega ime je objavljeno v informaciji, temveč daje pravico
vsakomur, katerega pravica ali interes sta prizadeta. Iz dokazov pa
izhaja, da je bil tožnik dejanski avtor v članku obravnavane
informacije mestnemu svetu. Delo mestnega sveta je javno in tako tudi
ves listinski material.
Zato ima tožnik vsekakor pravni interes zahtevati objavo
odgovora. V glavi dopisa, s katerim je zahteval objavo odgovora, je
naveden oddelek, katerega načelnik je. Vsebina spornega članka se
nanaša izrecno na njegovo delo. V 9. členu ZJG je določena le vsebina
popravka ne pa tudi odgovora.
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih
svoje odločitve je med drugim navedlo:.
Zakon daje pravico do odgovora oziroma popravka objavljene
informacije vsakomur (prvi odstavek 9. člena Zakona o javnih glasilih,
Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG), pri čemer te pravice
ne omejuje na pravne lastnosti prizadetih. Med temi so torej tudi
fizične in pravne osebe. Pač pa zakon nudi sodno varstvo le tistemu,
ki je poprej zahteval od odgovornega urednika odgovor oziroma popravek
(prvi odstavek 14. člena ZJG). Zahtevo za objavo dogovora je z dopisom
poslala časopisu .......... Mestna občina ........., oddelek za
gospodarske javne službe, z uradno opravilno številko
................ Dopis je opremila s svojim pečatom, podpisal pa ga je
tožnik kot načelnik oddelka za gospodarske javne službe. Tudi pod
samim besedilom zahtevanega odgovora je navedba: Mestna občina
.......... s tožnikovim podpisom kot načelnikom omenjenega
oddelka. Tožbo pa je vložil tožnik sam z navedbo o lastni
prizadetosti. Pokaže se torej, da oseba, ki je zahtevala odgovor, ki
naj bi ga objavil časopis.........., ni tista oseba, ki je vložila
tožbo, torej tožnik. Zato ni aktivno legitimiran.
Že tožena stranka je v pritožbi pravilno opozorila na to
okoliščino, pritožbeno sodišče pa jo je pravilno štelo kot pravno
pomembno. Tožbeni zahtevek je potemtakem zaradi pomanjkanja aktivne
legitimacije neutemeljen že iz tega razloga. Revizijsko sodišče zato
ne bo odgovarjalo na druge revizijske trditve zoper stališča
pritožbenega sodišča, ki jim sicer ne gre odrekati pravilnosti.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
259/97 z dne 18. 3. 1998. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter Miha Štuklja,
Antona Frantarja, mag. Marije Krisper Kramberger in Zibe Trampuš kot
članov)
3. Rok za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke,
da mora tožena stranka objaviti tožnikov popravek z dne 27. 3. 1995 na
informacije, dane v filmu "............." in komentarju tega filma, ki
je bil objavljen v oddaji ........ dne 31. 1. 1995 in ponovljen dne
3. 2. 1995, v katerem se tožniku pripisujejo deformacije oblasti v
Sloveniji, objaviti pa da ga mora po pravnomočnosti te sodbe v prvi,
najpozneje pa v drugi naslednji oddaji ".............." na TV
Slovenija.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča
stranka pravočasno revizijo v kateri je med drugim navedla, da je imel
tožnik po objavi informacije na televiziji pravico do naknadnega
posebnega preverjanja informacije, ki mu jo daje 11. člen Zakona o
javnih glasilih. Zato je pravočasno zahteval kaseto s filmom in
komentarjem, vendar mu je bila kaseta dostavljena z zamudo. Šele po
prejemu kasete je začel tožniku teči rok za zahtevo objave popravka in
za tožbo.
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih
svoje sodbe med drugim navedlo:
Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je
revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena Zakona o
pravdnem postopku), si je tožnik ogledal oddajo " ........... " dne
31. 1. 1995 in nato že dne 10. 2. 1995 poslal toženi stranki prvo
zahtevo za objavo popravka. Vrhovno sodišče nima pomislekov proti
stališču sodišča druge stopnje, da je tožnik zahteval objavo popravka
z dne 27. 3. 1995 po preteku roka iz drugega odstavka 9. člena zakona
o javnih glasilih in da zato tožena stranka po sedmi alinei 13. člena
popravka ni bila dolžna objaviti. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je
začel teči rok za zahtevo za objavo popravka šele po prejemu kasete,
saj določba 11. člena ZJG na tek roka po drugem odstavku 9. člena ne
vpliva. Ker tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz razloga, ker
je zahteval popravek po izteku zakonskega roka , se revizijsko sodišče
z ostalimi razlogi za zavrnitev ni ukvarjalo. Uveljavljeni revizijski
razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
85/96 z dne 15. 5. 1996. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter Nade Šval, Antona
Frantarja, Janeza Metelka in Miha Štuklja kot članov).
4. Več odgovorov in/ali popravkov iste informacije
Prizadetost pravice ali interesa
Sporočilo medijev, ki je sankcionirano s popravkom in/ali
odgovorom
Vsebina popravka in/ali odgovora
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke,
ki je zahtevala, da mora tožena stranka kot odgovorna urednica
objaviti odgovor na članek, ki je bil objavljen v časopisu..........
dne.... na... strani.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča
stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog
zmotne uporabe materialnega prava. Po 9. členu ZJG ima vsakdo pravico
od odgovornega urednika javnega glasila zahtevati, da brezplačno
objavi odgovor na objavljeno informacijo, ter popravek objavljene
informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes. V
10. členu istega zakona pa je določeno, katere pogoje mora izpolniti
tisti, ki zahteva objavo odgovora. Tožeča stranka je izpolnila vse
zakonske pogoje. Zavrnitev objave odgovora z utemeljitvijo, da je bila
podobna vsebina že objavljena v okviru drugega odgovora, pravno ni
bila pravilna. Tožeča stranka je namreč zahtevala objavo odgovora na
drugo informacijo in ne na tisto, ki je bila predmet sodne poravnave
sklenjene v pravdni zadevi opr. št. P ...... Vsebina obeh informacij
je bila res podobna, vendar pa gre za dve informaciji različnih
avtorjev. Uporaba osme alinee 13. člena ZJG zato v obravnavanem
primeru ne more priti v poštev. Toženi stranki naj se zato naloži, da
objavi odgovor na informacijo objavljeno v članku "............".
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih
svoje odločitve med drugim navedlo:
Po presoji vrhovnega sodišča je materialnopravna razlaga osme
alinee 13. člena zakona o javnih glasilih, kakršna je bila zavzeta v
sodbah sodišč druge in prve stopnje, najbrž preozka. Po tej alinei
13. člena lahko odgovorni urednik javnega glasila odkloni objavo
odgovora oziroma popravka, če je bil dan odgovor oziroma popravek z
enako vsebino kot odgovor oziroma popravek, o katerem teče spor pred
sodiščem zaradi objave prejšnjega odgovora oziroma popravka iste
informacije. Gre tedaj za več odgovorov ali popravkov na isto
informacijo, vsebina vseh odgovorov ali popravkov pa je enaka vsebini
odgovora ali popravka, o katerem že teče spor pred sodiščem. V
primerih, kadar gre za objavo informacij v različnih časovnih obdobjih
in katerih avtorji so različni (za tak primer gre tudi v obravnavani
zadevi), pa gre za več informacij, ki tudi po vsebini niso nujno
povsem enake. Zavrnitev objave odgovora in/ali popravka s sklicevanjem
na osmo alineo 13. člena ZJG je zato v takih primerih najmanj močno
vprašljiva.
Kljub povedanemu pa je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, saj
sodišči prve in druge stopnje tožbenega zahtevka nista zavrnili le iz
(po presoji revizijskega sodišča sicer vprašljivih) razlogov iz osme
alinee 13. člena ZJG, ampak tudi zato, ker sta po oceni izvedenih
dokazov ugotovili, da z objavljeno informacijo nista bila prizadeta
kakšna tožnikova pravica ali interes (9. in 16. člen ZJG). Na podlagi
navedenih določb ZJG pa je bil tožbeni zahtevek materialnopravno
pravilno zavrnjen iz naslednjih razlogov:
Zakon res daje vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora
(ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice -
40. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/90 in
42/97 - v nadaljevanju ustava), vendar pri tem postavlja meje. Daje jo
le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene
informacije (1. odstavek 9. člena ZJG). Ne gre torej za tako
imenovano popularno tožbo in ne pravico javnega prava, marveč za tožbo
osebno prizadetih oseb. Prizadetost pravice ali interesa je pogoj tako
za popravek kot tudi za odgovor, kar izhaja tudi iz določbe 40. člena
ustave, ki določa, da je "zagotovljena pravica do popravka
objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes
posameznika, organizacije ali organa, in prav tako" (torej na takšen
način, ob takšnih pogojih) "je zagotovljena pravica do dogovora na
objavljeno informacijo". Ustavodajalec je z besedama "prav tako"
torej izenačil pogoje za obe pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna
pravica, sicer ne neposredno uresničljiva, tudi predpisana z zakonom
(prvi odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno
zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali
korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno,
civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za
osebnostne pravice, marveč tudi za premoženjske pravice in interese
tako fizičnih kot pravnih oseb). Zakon zato nalaga sodišču, da
raziskuje in ugotavlja prizadetost pravice in interesa in naravnost
pove, da zahtevi za popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni
prizadetosti takšnih pravic ali interesov (drugi odstavek 16. člena
ZJG). Ob taki zakonski ureditvi mora tedaj tisti, ki se je odločil za
sodno pot, izkazovati in izkazati ne le kot verjetno marveč kot gotovo
svojo prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar je prizadetost
tako očitna, da ne more biti prav nobenega razumnega dvoma o njej,
niti ne o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki sta
pravno varovana.
Sporočilo medijev (med njimi le tistih, ki jih zakon šteje kot
javna glasila, 2. člen ZJG), ki je sankcionirano s popravkom ali
odgovorom, je lahko le informacija, obvestilo (kot se tudi izraža
ustava v 40. členu), podatek, potemtakem takšno sporočilo, ki je
"vselej enako", torej ne glede na to, kdo ga izreče, opiše, odda,
pokaže in kdaj. Ne uživajo pa, gledano s stališča prizadetih,
civilnopravne sankcije popravka in odgovora komentarji,
interpretacije, mnenja, razmišljanja, vrednostne sodbe, odsevi idej,
prepričanj. Medtem ko gre pri prvih za dejstva resničnost, pa pri
drugih ne gre zanje oziroma ni nujno, da odsevajo resničnost (o teh
razlikah glej resolucijo št. 1003 Sveta Evrope o etičnih načelih
časnikarstva, tč. 3, kodeks novinarjev RS, tč. 3).
Vsebina popravka je definirana v tretjem odstavku 9. člena ZJG s
tem, da sme vsebovati le dejstva in okoliščine, s katerimi se
spodbijajo navedbe v objavljeni informaciji. Dovoljene vsebine
odgovora zakon ne podaja neposredno, jo pa začrtuje s tem, da je to
nekaj drugega kot popravek, po eni strani, po drugi pa, da je to lahko
le reakcija na informacijo, iz česar sledi, da je odgovor lahko le
bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni
informaciji izpuščeni in je zato ta nepopolna glede svoje bistvene
sestavine. Skratka, tudi zahtevana popravek in odgovor morata biti po
svoji vsebini le informacija in ne kaj več.
V prejšnjih odstavkih so opisane tri poglavitne omejitve
uveljavljanja pravice do popravka oziroma odgovora, ki so pomembne v
tem sporu (druge omejitve iz 13. člena, razen omejitve iz osme alinee
tega člena, o kateri je že bil govor v prvem odstavku te obrazložitve,
in postopkovne omejitve iz ZJG, v tem kontekstu niso
zanimive). Revizija se ukvarja le z razlago osme alinee 13. člena ZJG
in ne zanika ugotovitve iz izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal
prizadetosti katere izmed svojih pravnovarovanih pravic ali
interesov. To bi v danem primeru moral storiti. Bistveno, kar ga je
motilo v objavljeni informaciji, je bilo le to, da je bilo v njej
zapisano, da sta se ....... in ..... ..... "ves čas dogovarjala
izključno z županom .... iz ....., na pogovorih pri nas doma pa je bil
prisoten tudi njegov pomočnik .......", moralo pa bi pisati (tako se
zahteva v tožbenem zahtevku), "da je bil tožnik pri teh razgovorih
navzoč le enkrat". Že sodišče prve stopnje je materialnopravno
pravilno presodilo, da tako dopolnjevanje ne predstavlja bistvenega
dopolnjevanja dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji
izpuščeni (ali premalo jasno zapisani). Sicer pa, kar je predvsem
bistveno, tožnik ni zatrjeval (niti dokazal), da predstavlja zapis v
objavljeni informaciji kršitev njegovih pravic ali interesov. Prav
nobenega dvoma pa ni, da objavljeni zapis sam po sebi ne predstavlja
informacije, ki bi jo bilo mogoče že na prvi pogled (in brez vsakega
razumnega dvoma) šteti za informacijo, ki je prizadela kakšno pravico
ali interes tožeče stranke, ki sta pravno varovana. Glede na povedano
bi morala tožeča stranka v obravnavanem sporu podati navedbe v opisani
smeri in jih tudi izkazati oziroma dokazati. Tožeča stranka pa ni
izkazala pravno relevantne prizadetosti kakšne izmed svojih pravic ali
interesov. Zato sodišče ni moglo ugoditi njenemu zahtevku, da naj se
objavi odgovor na objavljeno informacijo (9. in 16. člen ZJG).
Preostali del tožnikove zahteve za objavo odgovora (da s svojim
člankom ni želel oblatiti sina .... in .... ....., da so se bivalne
razmere ...... zaradi obnove ceste celo izboljšale, da je bila
zahteva ........ za plačilo odškodnine absurdno visoka itd.) pa
predstavlja tožnikov komentar, mnenje, razmišljanja, prepričanje itd.,
kar pa iz razlogov, ki so navedeni v četrtem in petem odstavku te
obrazložitve, ne predstavlja take vsebine popravka, kot je definirana
v tretjem odstavku 9. člena ZJG.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
142/97 z dne 19. 3. 1998. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter Antona Frantarja,
mag. Marije Krisper Kramberger, Miha Štuklja in Zibe Trampuš kot
članov.)
5. Razmerje med pravico do popravka in/ali
odgovora in pravico do svobode izražanja
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je
tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka objaviti odgovor na
dne ...... na ....strani časopisa ....... št. ....., objavljeni članek
z naslovom:
"............." in v tem tekstu obseženo izjavo tožnika v izvirni
obliki, kot je v tožbenem zahtevku in sodbenem izreku dobesedno
zapisana, ter da je tožena stranka dolžna po pravnomočnosti sodbe
objaviti odgovor brez sprememb ali dopolnitev v enakem ali
enakovrednem delu javnega glasila na enak način, kot je bil objavljen
navedeni članek in sicer v prvi, najpozneje pa v drugi naslednji
številki časopisa ..........
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča
stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga
bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe
materialnega prava. Tožeča stranka je med postopkom vložila v spis
zapis pogovora, ki ga je naredila priča ....... Iz tega zapisa je
razvidno, da avtorica objavljene informacije tožnikove izjave ni
zapisala popolno. V dokaznem postopku sodišče tega zapisa ni
vpogledalo, o dokaznem predlogu pa se tudi ni izreklo na način, ki je
določen v 300. členu ZPP. Kršitev postopka je tožeča stranka
uveljavljala že v pritožbenem postopku, vendar je pritožbeno sodišče
njene trditve neutemeljeno opredelilo kot protispisne. Vpogled
navedenega zapisa bi lahko odločilno vplival na odločitev
sodišča. Sodišči pa sta zmotno uporabili tudi materialno
pravo. Interes tožeče stranke je, da se pojasni, kakšna izjava je bila
v resnici dana novinarju. V objavljeni informaciji je bilo marsikaj
izpuščeno. Zato je bila tožnikova izjava "izkrivljena". Z zavrnitvijo
tožbenega zahtevka je bila tožeči stranki odvzeta možnost, da bi lahko
pojasnila pravo vsebino svoje izjave. Kršeni pa sta bili tudi pravici,
ki ju ima tožeča stranka na podlagi 39. in 40. člena Ustave Republike
Slovenije.
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, v razlogih
svoje odločitve pa je med drugim navedlo:
Neutemeljene so revizijske trditve, da je bila v postopku
nepravilno uporabljena določba 300. člena ZPP in da sta obe sodišči
zagrešili tudi bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena
ZPP. Zapisa izjave, ki ga je naredil v postopku kot priča zaslišani
novinar........, v dokaznem postopku sodišče prve stopnje res ni
vpogledalo. Vendar pa ta opustitev ni bila odločilna, saj je sodišče
prve stopnje na podlagi dokazne ocene (zlasti tožnikove izpovedbe)
prišlo do prepričanja, da je tožnik novinarki časopisa ........... dal
izjavo s prav takšno vsebino, kot je navedeno v tožbi in tožbenem
zahtevku za objavo odgovora. V tožbenem zahtevku navedena izjava pa je
tudi po izpovedbi tožeče stranke, ki ji je sodišče sledilo, po vsebini
povsem skladna z zapisom izjave, ki ga je napravil novinar ......... V
postopku predloženi zapis izjave tožeče stranke je bil tedaj
(vsebinsko) v celoti upoštevan, kar je povsem korektno ugotovilo tudi
pritožbeno sodišče. V razlogih njegove odločitve zato ni prav nobene
protispisnosti, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožeča stranka.
Odločitev obeh sodišč je tudi materialnopravno pravilna.
Zakon res daje vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora
(ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice -
40. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/90 in
42/97 - v nadaljevanju ustava), vendar pa pri tem postavlja meje. Daje
jo le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi
objavljene informacije (prvi odstavek 9. člena Zakona o javnih
glasilih). Ne gre torej za tako imenovano popularno tožbo in ne za
pravico javnega prava, marveč za tožbo osebno prizadetih oseb.
Prizadetost pravice ali interesa je pogoj tako za popravek kot tudi za
odgovor, kar izhaja tudi iz določbe 40. člena ustave, ki določa, da je
"zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim
sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali
organa, in prav tako" (torej na takšen način, ob takšnih pogojih) "je
zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo".
Ustavodajalec je z besedama "prav tako" torej izenačil pogoje za obe
pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna pravica, sicer ne neposredno
uresničljiva, tudi predpisana z zakonom (prvi odstavek 9. člena
ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno zakon razumeti, da mora
biti ta prizadetost konkretna, pravica ali korist, ki sta prizadeti,
pa pravno varovani (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.,
razume pa se, da ne gre le za osebnostne pravice, marveč tudi za
premoženjske pravice in interese tako fizičnih kot pravnih
oseb). Zakon zato nalaga sodišču, da raziskuje in ugotavlja
prizadetost pravice in interesa in naravnost pove, da zahtevi za
popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni prizadetosti takšnih
pravic ali interesov (drugi odstavek 16. člena ZJG). Ob taki zakonski
ureditvi mora tedaj tisti, ki se je odločil za sodno pot, izkazovati
in izkazati ne le več kot verjetno marveč kot gotovo svojo
prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar je prizadetost tako
očitna, da ne more biti prav nobenega razumnega dvoma o njej, niti ne
o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki je pravno
varovan.
V obravnavanem primeru tožeča stranka prizadetosti kakšne pravice
ali interesa, ki bi bila pravno varovana (o prizadetosti pravice do
svobode izražanja bo govor v nadaljevanju), ni dokazala. Iz ugotovitev
sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da tožnik ni odgovarjal na
v časopisu objavljeni članek, ampak je zahteval le dopolnitev njegove
lastne izjave. Ta v časopisu ni bila objavljena v celoti. Neobjava
celotne izjave lahko "popači" njeno vsebino, zaradi česar varstvo, ki
ga ima prizadeti po 40. členu ustave in določbah ZJG (9. člen in
nasl.), ni izključeno. Vendar pa iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da
v obravnavanem primeru v objavljenem delu izjave tožeče stranke ni
ničesar "popačenega" in takega, česar tožeča stranka tudi v resnici ni
izjavila (v objavljenem delu je tedaj zapis izjave točen, čeprav
avtorizacija ni bila dogovorjena), iz celotne izjave pa so izpuščeni
le posamezni deli, ki celotne izjave ne spreminjajo niti po vsebini
niti po namenu (in je zato tudi ne "izkrivljajo" oziroma spreminjajo v
"popačeno"). Nasprotno: po ugotovitvah sodišč so namreč iz izjave
izpuščeni le tisti deli, ki jih je tudi po presoji sodišča mogoče
oceniti kot "neprimerne, nekorektne in neadekvatne novinarskemu
nivoju" (tudi tožnik je novinar), "če že ne za žaljive in zaničevalne"
(prvi odstavek na 4. strani razlogov sodišča druge stopnje). Tožeča
stranka v reviziji sicer zatrjuje, da ima "interes", da se tudi ta del
izjave vseeno objavi, vendar pa vrhovno sodišče pri tem ponovno
poudarja, da tak "interes" tožeče stranke, tudi če obstaja (o čemer
glede na trditve tožeče stranke med postopkom ni mogoče dvomiti), ne
zadošča, saj mora biti po določbah ZJG vsak interes tudi pravno
varovan (ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.). V zahtevi
tožeče stranke za objavo "neprimernih, nekorektnih in neadekvatnih
novinarskemu nivoju, če že ne žaljivih in zaničevalnih" izjav pa je
brez dvoma mogoče zaslediti le "interes" tožeče stranke za objavo (kar
pa po določbah ZJG ne zadošča), ne pa tudi "interesa, ki bi bil pravno
varovan".
Z uveljavljenim tožbenim zahtevkom skuša tožeča stranka dejansko
"izsiliti" objavo celotne izjave, saj se ne sklicuje le na določbo
40. člena ustave, ampak tudi na določbo 39. člena ustave. Po presoji
revizijskega sodišča pa je pravno zmotno tudi stališče tožeče stranke,
da pomeni neobjava njene celotne izjave poseg v njeno ustavno pravico
do svobode izražanja.
V prvem odstavku 39. člena ustave je zagotovljena pravica do
svobode izražanja vsakomur - fizičnim in pravnim osebam, ki se
ukvarjajo z javnim obveščanjem, da svobodno izbirajo, sprejemajo in
širijo informacije, misli, ideje in mnenja. Svoboda izražanja za javna
glasila pomeni, da so neodvisna pred vsakršnim državnim ali drugim
nadzorom in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila
opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do
obveščenosti vseh državljanov in je namenjena ljudem in
skupnosti. Omejitve so dopustne le v skladu s tretjim odstavkom
15. člena ustave in v okvirih, ki jih dopušča 10. člen Evropske
konvencije o človekovih pravicah. Odgovor na vprašanje, ali je z
neobjavo odgovora kršena pravica tožeče stranke (kot fizične osebe) iz
39. člena ustave - svoboda izražanja misli oziroma mnenja - pa je
odvisen od odgovora na vprašanje, ali je mogoče pravici iz 40. člena
ustave (pravica do odgovora in/ali popravka) šteti za "specializirani"
pravici, izhajajoči iz svobode izražanja misli oziroma mnenja
(39. člen ustave) kot širše pravice. Po presoji vrhovnega sodišča pa
tako razmerje med pravicami iz 39. in 40. člena ustave ne obstaja.
Ustavne pravice praviloma varujejo človeka
pred posegi državne oziroma sploh javne oblasti (tudi občin, javnih zavodov in
drugih nosilcev javnih pooblastil). Zato se zastavlja načelno vprašanje, ali je
sploh možno sodno varstvo teh pravic tudi zoper kršitve s strani "tretjih",
torej ne države in drugih nosilcev javnih pooblastil, ampak s strani zasebnikov.
Nobenega dvoma ne more biti, da je mogoče neposredno učinkovanje ustavnih
pravic med zasebniki pri tistih ustavnih pravicah, pri katerih že iz ustavnega
besedila izhaja, da naslovljencem niso dane samo v razmerju do javne oblasti
(taki sta po naši ustavi brez dvoma pravici do odgovora in/ali popravka iz 40.
člena ustave), pri drugih ustavnih pravicah pa je možno le posredno učinkovanje
ustavnih pravic, in sicer na ta način, da je pravice, dane v zgolj zakonsko
urejenih razmerjih med zasebniki (civilnopravnih, delovnopravnih itd.), mogoče
interpretirati v duhu ustavno zagotovljenih pravic, zlasti seveda takrat, kadar
tega ne zagotavlja (ali ne zagotavlja v zadostni meri) že sama zakonska
ureditev takih razmerij oziroma pravic ("radiacijski efekt ustavnih pravic" na
zakonsko urejene pravice).
Pravici do odgovora in/ali popravka iz 40. člena ustave, ki sta
uzakonjeni tudi v določbah ZJG (9. do 23. člen zakona), sta že po
svoji naravi pravici, ki ju ustava (in na njeni podlagi ZJG) daje
človeku na razpolago zaradi varovanja njegovih pravic in interesov v
razmerju do drugih zasebnikov. Pravice do odgovora in/ali popravka
človek namreč sploh ne more uveljaviti nasproti državi. Uveljavi jo
lahko le proti lastnikom in odgovornim urednikom javnih glasil iz
2. člena ZJG. V nasprotju s pravico do popravka in/ali odgovora iz
40. člena ustave (in 9. in nasl. členov ZJG) pa je svoboda izražanja
iz 39. člena ustave (kot širši pojem za svobodo govora, tiska, misli
itd.) ustavna pravica, ki je dana predvsem nasproti nosilcem javne
oblasti, ki je ne smejo protiustavno omejevati oziroma posegati
vanjo. To pa pomeni, da med pravicami iz 39. in 40. člena ustave ne
gre zgolj (in v prvi vrsti) za razmerje širših in ožjih pravic. Med
pravicami iz 39. in 40. člena ustave obstaja sicer več
razlik. Bistvena pa je v tem, nasproti komu je pravica "naperjena",
kdo jo torej lahko krši. Način izvrševanja ustavnih pravic do popravka
in/ali odgovora je določen v ZJG. Zato neutemeljena neobjava odgovora
ali popravka lahko pomeni le kršitev določb ZJG (in tudi ustavne
pravice iz 40. člena ustave), ne pa tudi kršitve splošne ustavne
pravice do svobode izražanja iz 39. člena ustave. Splošna svoboda
izražanja namreč sploh nikomur ne jamči pravice do objave njegovih
mnenj v določenem časopisu, pa če ta mnenja so v skladu s programsko
zasnovo časopisa ali če niso. Svoboda izražanja mnenj po sedanji
ustavni ureditvi namreč ne vsebuje več iztožljive pravice do objave
"mnenj, pomembnih za javnost", poznane iz naše prejšnje ustavne
ureditve. Gre tedaj le za svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme
protiustavno omejevati - na področju tiska torej za svobodo, da
vsakdo, ki to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja
časopise in druge publikacije in z njimi "svobodno......širi vesti in
mnenja" po svojem izboru (spoštujoč seveda ustavne pravice drugih in -
po določbi 33. člena ZJG - tudi kodeks novinarske etike. Posameznik
lahko znotraj tako razumljene svobode tiska proti volji uredništva
posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja samo v primeru,
kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka in/ali odgovora na
objavljeno informacijo iz 40. člena ustave (in 9. in nasl. členov
ZJG). Ta pa tožeči stranki iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih
odstavkih obrazložitve, ni bila kršena.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
602/97 z dne 19. 3. 1998. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter Antona Frantarja,
mag. Marije Krisper Kramberger, Miha Štuklja in Zibe Trampuš kot
članov.)
6. Prizadetost pravice ali interesa
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je
tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka objaviti popravek in
odgovor z naslednjo vsebino :
Zakaj neresnična in nepopolna informacija
V časopisu ........ je bilo zapisano v soboto .... septembra
......, na strani ...., o meni : "..... mi pa smo po daljšem času spet
prejeli pošto oz. faks znanega .....skega odvetnika ...... ..... ."
Informacija je neresnična, saj ste prejeli tri fakse. To pa še ni bilo
dovolj, da bi objavili odgovor na sestavek
"....................". Zato sem vložil tožbo pred Okrožnim sodiščem v
......, s katero zahtevam od odgovornega urednika ......., da objavi
odgovor. Odvetnik ..... ....., - da ne bo izvršbe".
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča
stranka pravočasno revizijo in v njej med drugim navedla:
Pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do pritožbene trditve, da
tožnik ni tako pomembna osebnost, da bi moral časopis obveščati
bralce, da je prejel njegov faks. Obrazložitev pritožbenega sodišča je
tudi protislovna, saj se v njej ugotavlja, da so bili res odposlani
(in prejeti) trije faksi, nato pa dodaja, da niso bili prejeti istega
dne, kar pa sploh ni odločilno.
Novinarska etika zahteva, da je informacija točna. Tožeča stranka,
ki ima vsekakor pravico do osebnega dostojanstva, ni prejela odgovora
na vprašanje, kaj je hotela tožena stranka doseči z objavo
informacije, da je od tožeče stranke prejela faks. Z neobjavo odgovora
in popravka sta bili kršeni določbi 9. in 10. člena ZJG in določbi
40. in 39. člena ustave, saj je neobjava odgovora tožeči stranki
onemogočila realizacijo pravice do svobode izražanja.
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih
svoje odločitve med drugim navedlo:
Revizijske trditve, da tožnik ni tako pomembna osebnost, da bi
moral časopis bralce obveščati, da je prejel njegov faks, da dejstvo,
kdaj so bili faksi prejeti, pravno ni odločilno, in da objava
sporočila o prejetem faksu sploh ni resen novinarski prispevek, ki jih
je tožnik sicer uvrstil med "bistvene kršitve določb postopka",
pomenijo po svoji vsebini izpodbijanje materialnopravne presoje
odločitev obeh nižjih sodišč. Zato je vrhovno sodišče te trditve
obravnavalo v okviru materialnopravnega in ne procesnopravnega
preizkusa izpodbijane pravnomočne sodbe.
Odločitev obeh sodišč je materialnopravno pravilna.
Zakon daje vsakomur pravico do popravka in/ali odgovora
(ustavodajalec jo je povzdignil celo na raven ustavne pravice -
40. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/90 in
42/97 - v nadaljevanju ustava), vendar pri tem postavlja meje. Daje jo
le tistemu, čigar pravica ali interes sta prizadeta zaradi objavljene
informacije (prvi odstavek 9. člena Zakona o javnih glasilih, Uradni
list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG). Ne gre torej za tako
imenovano popularno tožbo in ne za pravico javnega prava, marveč za
tožbo osebno prizadetih oseb. Prizadetost pravice ali interesa je
pogoj tako za popravek kot tudi za odgovor, kar izhaja tudi iz določbe
40. člena ustave, ki določa, da je "zagotovljena pravica do popravka
objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes
posameznika, organizacije ali organa, in prav tako" (torej na takšen
način, ob takšnih pogojih) "je zagotovljena pravica do odgovora na
objavljeno informacijo". Ustavodajalec je z besedama "prav tako"
torej izenačil pogoje za obe pravici. Tako je bila pozneje ta ustavna
pravica, sicer ne neposredno uresničljiva, tudi predpisana z zakonom
(1. odstavek 9. člena ZJG). V zvezi s prizadetostjo oseb je potrebno
zakon razumeti, da mora biti ta prizadetost konkretna, pravica ali
korist, ki sta prizadeti, pa pravno varovani (ustavnopravno,
civilnopravno, kazenskopravno itd., razume pa se, da ne gre le za
osebnostne pravice marveč tudi za premoženjske pravice in interese
tako fizičnih kot pravnih oseb). Zakon zato nalaga sodišču, da
raziskuje in ugotavlja prizadetost pravice in interesa in naravnost
pove, da zahtevi za popravek ali odgovor sodišče ne ugodi, če ni
prizadetosti takšnih pravic ali interesov (drugi odstavek 16. člena
ZJG). Ob taki zakonski ureditvi mora tedaj tisti, ki se je odločil za
sodno pot, izkazovati in izkazati ne le kot verjetno marveč kot gotovo
svojo prizadetost. To ni potrebno le v primerih, kadar je prizadetost
tako očitna, da ne more biti prav nobenega razumnega dvoma o njej niti
ne o tem, da gre za prizadetost pravice ali interesa, ki sta pravno
varovana.
V obravnavanem primeru tožeča stranka prizadetosti kakšne pravice
ali interesa, ki bi bila pravno varovana, ni zatrjevala, še manj pa
dokazala. Utemeljenost tožbenega zahtevka je dokazovala le z
dejstvom, da naj bi tožena stranka navedla, da je prejela le en faks,
v resnici pa naj bi prejela tri. V dokaznem postopku sta sodišči
ugotovili, da je tožena stranka pred objavo spornega besedila faks od
tožene stranke dejansko prejela. V objavljenem spornem obvestilu
objavljena informacija zato ni bila netočna. Z neobjavo dejstva (v
spornem objavljenem obvestilu in kasnejšo neobjavo odgovora in
popravka, kot je zahtevala tožeča stranka), da je pred tem faksom
prejela (vendar pa ne istega dne) še "dva faksa", pa, kot sta
materialnopravno pravilno presodili tudi obe nižji sodišči, nista bila
prizadeta taka pravica ali interes tožeče stranke, ki bi bila pravno
varovana.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zato materialnopravno
pravilno kot neutemeljen zavrnjen.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
38/98 z dne 19. 3. 1998. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter Antona Frantarja,
mag. Marije Krisper Kramberger, Miha Štuklja in Zibe Trampuš kot
člani.)
7. Pravica do popravka in/ali odgovora kot
korekcija morebitne zlorabe pravice do informiranja
(Ne)resničnost dejstev in pravica do popravka in/ali odgovora | Pravica do popravka in/ali odgovora in ustavne pravice obdolženca
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke
in odločilo, da mora odgovorni urednik....... najkasneje v drugi
številki časopisa............objaviti v okviru z enakimi črkami in
enako grafično obdelavo odgovor in popravek tožnika na članek, ki je
bil napisan v tem časopisu dne ........ Zahtevani odgovor in popravek
naj bi imela naslov :"..........ni bil žaljivo obdolžen ?" in sicer z
besedilom, ki je navedeno v izreku prvostopne sodbe.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo
sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti
zavrnilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik in v
njej med drugim zatrjeval:
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo 9. člen ZJG, ko je
zapisalo, da nista prizadeta pravica in pravni interes tožnika.
Pravni interes za tožbo izhaja iz 52. člena Zakona o kazenskem
postopku in prvega odstavka 178. člena Kazenskega zakonika. S tem, ko
ta dva predpisa priznavata tožniku pravico in interes za vložitev
zasebne tožbe, je izkazan tudi njegov interes, da javnost izve za vsa
tista dejstva, ki jih je novinarka v prikazu obravnave v kazenski
zadevi opr. št. K.... zaradi svoje selekcije dejstev
izpustila. Izpustila pa je bistveno izjavo obdolženca o tem, da pred
objavo svojega članka ni preverjal predpisov o notariatu in
odvetništvu ter tarif za delo odvetnikov in notarjev. Po 39. členu
ustave je zagotovljena svoboda izražanja, v 40. členu ustave pa
pravica do popravka in odgovora. Ko je sodišče tožniku odklonilo
pravico do popravka oziroma odgovora, ki je bil po obsegu ustrezen, mu
ni priznalo pravice do izražanja misli, govora, javnega nastopanja,
tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Sodišče je
novinarki priznalo to pravico, čeprav ta nujno vsebuje tudi pravico do
selekcioniranja dejstev, ki jih poda v svoji informaciji. Nobena
informacija, pa čeprav bi se novinarka trudila biti popolnoma
objektivna, ne more zajeti vseh dejstev in okoliščin, ker bi sicer
morala novinarka prepisati razpravni zapisnik. Pa celo v takem primeru
informacija zaradi določbe drugega odstavka 80. člena ZKP ne bi bila
popolna. Sodišče je tako postavilo tožnika v neenak položaj in s tem
kršilo tudi določilo 14. člena ustave, saj mu ni dovolilo, da bi
prikazal tudi drugo plat medalje, to je tisto, kar je zapisano v že
navedenem razpravnem zapisniku. Negativna odločitev v kazenskem
postopku vsekakor bistveno prizadeva tožnikovo pravico in interes. S
tem sta bili kršeni dve pravici, pravica do časti in dobrega imena
(tožniku se očita, da piše eno, dela pa drugo, implicite se mu torej
očita, da goljufa) in pravica do pravilnega obveščanja
javnosti. Tožnik reviziji prilaga pritožbo zoper sodbo v kazenski
zadevi opr. št. K..... in predlaga, da jo sodišče šteje kot del
revizijskih razlogov. Po mnenju tožnika pa je podana tudi kršitev pete
alinee 13. člena ZJG. V tej alinei je namreč določen kumulativen pogoj
in sicer, da mora biti odgovor žaljiv in napisan z namenom
zaničevanja. Sodišče druge stopnje drugega pogoja ni ne ugotavljalo ne
obrazložilo. Sodišče je ravnalo z neobičajno velikim pomanjkanjem
skrbnosti in strokovnosti in s tem ravnanjem prizadejalo močan udarec
tožniku, njegovi časti in dobremu imenu. Če pa notarji v nasprotju z
Zakonom o notariatu sestavljajo zemljiškoknjižne predloge, pa tudi
običajni izraz za delo na črno, to je "šušmarjenje", ne more biti
žaljiv. Napačno je tudi sklepanje sodišča druge stopnje, da bi na
javni glavni obravnavi lahko prisostvoval kdorkoli in da zato s
časopisno informacijo o njenem poteku tožnikova pravica in interes ne
moreta biti prizadeta. Tožnik je v reviziji citiral tudi 294. člen ZKP
in trdil, da ima pravico do človekovega dostojanstva po 17. členu
Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ne glede na
navedeno določbo ZKP.
Sodišče je tudi prezrlo, kaj nalaga novinarju Kodeks novinarske
etike. Ta v 1. členu določa, da mora novinar poročati resnično, v
2. členu pa, da mora informacijo skrbno preveriti.
Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljen zavrnilo, v razlogih
svoje sodbe pa je med drugim navedlo:
Ustava Republike Slovenije v 40. členu res zagotavlja vsakomur
pravico do popravka oziroma odgovora na objavljeno informacijo. Vendar
pa ta ustavna pravica ni neposredno izvršljiva že na podlagi ustave
same, temveč meje in pogoje za njeno izvrševanje določa Zakon o javnih
glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG). Te pravice
tudi ni mogoče povezovati z 39. členom ustave na način, ki ga
uveljavlja revident.
Pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave namreč ne jamči
vsakomur pravice do objave njegovih mnenj v določenem časopisu. Ta
določba ne vsebuje več iztožljive pravice do objave svojega
mnenja. Jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme
protiustavno omejevati, na področju tiska torej svobodo, da vsakdo, ki
to finančno in organizacijsko zmore, lahko svobodno izdaja časopis in
druge publikacije in z njimi svobodno širi vesti in mnenja po svojem
izboru. Pri tem mora spoštovati ustavne pravice drugih in po določbi
33. člena ZJG tudi Kodeks novinarske etike.
Posameznik lahko torej znotraj tako razumljene svobode tiska proti
volji uredništva posameznega časopisa doseže objavo svojega mnenja
samo v primeru, kadar gre za njegovo ustavno pravico do popravka
in/ali odgovora na objavljeno informacijo iz 40. člena ustave oziroma
ZJG, ki to pravico konkretizira. Pravico iz 40. člena je treba
razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice iz 39. člena
ustave. Pravica do odgovora/popravka nastopi takrat, ko je na temelju
pravice iz 39. člena prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne
informacije.
Pravici novinarja po 39. členu in tožnika po 40. členu ustave sta
torej različni. Tožnik zato neutemeljeno primerja svoj položaj s
položajem novinarke. Njun pravni položaj namreč že po ustavi ni enak.
Zato sodišče druge stopnje v tem kontekstu tudi ni moglo kršiti načela
enakosti po 14. členu ustave.
Res pa je, da samo dejstvo, da je v informaciji vse, kar je
napisano, tudi resnično, samo po sebi ne jemlje pravice do
odgovora. Kajti prav citiranje sicer resničnih, vendar iz konteksta
iztrganih informacij, lahko informacijo v določenem obsegu popači
oziroma povzroči, da jo bralci razumejo drugače, kot je dogodek, na
katerega se informacija nanaša, v resnici potekal. Zato je revizijsko
sodišče kljub temu moralo presoditi, ali je bila tožniku morda
vendarle kršena vsaj pravica iz 40. člena ustave in z njo povezanih
določb ZJG.
Med postopkom ni bilo sporno, da je novinarka v spornem članku
povzela tako vsebino zasebne tožbe kakor tudi zagovor
obdolžencev. Povzela pa je tudi (v tretjem stolpcu) stališče tožnika
kot zasebnega tožilca o tem, česa notarji ne smejo početi in zakaj
napis na vratih njegove pisarne ni lažen. Končno je povzela tudi
razloge predsednika senata ob razglasitvi oprostilne sodbe. Zapis ne
vsebuje nobenega komentarja tega, kar se je na sodišču dogajalo. Na
koncu članka je posebej in korektno navedeno, da sodba še ni
pravnomočna.
Če pa je tako, vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge
stopnje pravilno uporabilo navedena predpisa, ko je ugotovilo, da
tožniku z ničemer nista bila prizadeta pravica ali interes, ki bi bila
pravno varovana tako, da bi zavezovala toženo stranko, da objavi
odgovor oziroma popravek. Po prvem odstavku 9. člena ZJG ima namreč
vsakdo pravico zahtevati od odgovornega urednika javnega glasila, da
brezplačno objavi odgovor na objavljeno informacijo, ter popravek
objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali
interes. Prizadetost pravice ali interesa je tako pogoj za popravek in
odgovor. Ne gre torej za pravico javnega prava, temveč za
civilnopravno pravico. Tudi ustavodajalec je v že navedenem 40. členu
to pravico tako opredelil, saj je določil, da ima posameznik pravico
do popravka oziroma odgovora, če je bila z objavljenim obvestilom
prizadeta njegova pravica ali interes. Prizadeti morata biti konkretna
pravica ali korist, in sicer takšni, ki sta tudi pravno varovani
(ustavnopravno, civilnopravno, kazenskopravno itd.). Pri tem je še
pomembno, da vseh pravic in koristi na ta način ni mogoče
varovati. Posamezne pravice in interesi zahtevajo poseben postopke s
posebnimi jamstvi ali omejitvami, ki omogočajo uravnoteženo varstvo
vseh prizadetih. Dokazno breme nosi tisti, ki objavo odgovora ali
popravka zahteva.
Za odločitev v tem sporu je pravno odločilno prav dejstvo, da
tožnik v tožbi vsebinsko ne napada novinarkinega poročanja (v reviziji
ji celo priznava pravico, da selekcionira informacije), temveč
polemizira z zagovorom obdolženca na glavni obravnavi v kazenski
zadevi pri ...........sodišču, opr. št. ..... z dne ......., in z
odločitvijo sodišča prve stopnje v tem kazenskem postopku. Tožnik
zahteva, da sodišče informacijo dopolni tako (vsebinsko gre torej za
odgovor in ne popravek), da bo v njej navedena "druga plat medalje",
t. j. tista, ki naj v javnosti vzbudi dvom v pravilnost odločitve na
prvi stopnji. Tožnik zato od odgovornega urednika tudi zahteva, da v
časopisu objavi njegovo mnenje o tem, kako nestrokovno je bilo delo
sodišča v tem postopku. Sodišče naj bi napačno izdalo oprostilno
sodbo, ker pri razsoji ni upoštevalo, da novinar ni bil sposoben
razlikovati med notarskim in odvetnikovim delom.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da odgovor ni pravno sredstvo, s katerim
bi tožnik uveljavljal navedeni interes. Sporni članek je informacija o
javni glavni obravnavi v kazenskem postopku. Kazenski postopek pa je
postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je obdolženec storil
kaznivo dejanje ali ne in ali je za to dejanje odgovoren ali ne. Prav
zaradi posledic, ki zadenejo morebitnega storilca kaznivega dejanja,
ima ustava še posebne določbe o pravicah obdolženca. Zato je treba
pred odločitvijo o odgovoru upoštevati tudi ustavne pravice
obdolženca. Upoštevati tako, da obstaja ravnotežje med ustavno pravico
do odgovora in ustavnimi pravicami obdolženca. Najpomembnejša med
njegovimi pravicami je pravica iz 27. člena ustave. V njem je
določeno, da tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za
nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno
sodbo. V Kodeksu novinarjev Republike Slovenije, ki je vezal tudi
novinarko, ki je poročala s sporne javne glavne obravnave, je v drugem
odstavku 8. člena določeno, da novinar, ki obvešča s področja
pravosodja, mora spoštovati, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno
obsojen. Domneva nedolžnosti torej v kazenskem postopku zahteva še
posebej previdno novinarsko poročanje. Če bi odgovorni urednik objavil
tožnikov odgovor, bi bralci lahko podvomili v pravilnost oprostilne
sodbe, tožnik pa prek medija (časopisa) dosegel pritisk na odločanje
sodišča v pritožbenem postopku.
Revizijsko sodišče zato soglaša s sodiščem druge stopnje, da takšen
pravni interes v okviru pravice do odgovora ni varovan. Zato je to
sodišče pravilno uporabilo drugi odstavek 16. člena ZJG. Tožnik je
kot zasebni tožilec svojo pravico do drugačne odločitve lahko
uveljavljal v kazenskem postopku, in je to očitno tudi storil. Le v
pritožbi zoper prvostopno oprostilno sodbo je lahko zahteval, da
sodišče drugače presodi določene izpovedi v prvostopnem postopku
oziroma da na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku drugače
uporabi materialno pravo. Ob dejstvu torej, da je novinarka korektno
in uravnoteženo poročala o javni glavni obravnavi, ter ob nadaljnjem
dejstvu, da novinarka ni dodala k temu nikakršnega komentarja, tožnik
nima pravno varovanega interesa do odgovora kakršnega
predlaga. Njegovo prizadevanje, da bi oprostilna sodba postala
vprašljiva, pa je tudi v nasprotju z že navedenim načelom o domnevi
nedolžnosti.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
143/98 z dne 16. 7. 1998. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Dušana Ogrizka kot predsednika ter mag.Marije
Krisper Kramberger, Antona Frantarja, mag. Lidije Koman Perenič in
Janeza Metelka kot članov.)
8. Varstvo pravice do zasebnosti in svoboda izražanja
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je
tožnik zahteval plačilo .................... tolarjev z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter povrnitev pravdnih
stroškov.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi višjega sodišča je tožnik pravočasno vložil
revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev postopka po določilu 13. točke
drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.
SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), zmotno uporabo
materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega
stanja. Navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja,
da je tožena stranka storila kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime,
toda tožnik se odreka kazenskemu pregonu. Po njegovem zadošča pravdni
postopek in sodišču druge stopnje očita zmotno ugotovitev, da tožena
stranka ni odgovorna za objavo, ker je prejela podatke o kršitvah
javnega reda in miru od policijske postaje v ............, čeprav že
iz postopka zaradi prekrška izhaja, da je ...........priimek in
......... ime. Po njegovem gre za kršitev 38. člena Ustave Republike
Slovenije, ki govori o varstvu osebnih podatkov, in o pravici do
sodnega varstva, ki je kršena. Dodaja, da je pravica do popravka
zastarala.
Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih
svoje odločitve med drugim navedlo:
Ker revizija navaja razlog zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega
stanja, ki ga vsebinsko sicer ne izpodbija, revizijsko sodišče uvodoma
ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku
ni več dovoljeno. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja
je določena v tretjem odstavku 385. člena ZPP.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (na katere je
vezano tudi vrhovno sodišče) izhaja, da je tožena stranka
........... v rubriki ............objavila kratko sporočilo o kalilcih
nočnega miru, za katero je dobila podatke pri Upravi za notranje
zadeve............ Ti so običajno vsebovali ime in začetno črko
priimka. Na ta način so bile nato v rubriki označene tudi osebe v
sporočilu, v tožnikovem primeru pa sta bila zamenjana ime in priimek,
zaradi česar je bilo v sporočilu o dogodku objavljeno, da je "zavrela
kri .......... ........"
Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili
materialno pravo. Revident se sicer sklicuje na pravico do varstva
osebnih podatkov, ki je določena v 38. členu Ustave Republike
Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in 42/97 v nadaljevanju
ustava), toda v danem primeru ni šlo za zbiranje in obdelovanje
osebnih podatkov v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov ali
kakim drugim zakonom. Vsebinsko njegove navedbe merijo bolj na to, da
je bila z objavo sporočila v časopisu.......... napadena tožnikova
zasebnost in da je zaradi tega oškodovan. Zato sta sodišči prve in
druge stopnje pravilno upoštevali določilo 35. člena ustave, ki ureja
varstvo pravice do zasebnosti. Ta je zagotovljena tudi z določilom
8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7), vsebinsko pa
pomeni pravico, da človek zase ohrani vse tisto, česar noče razkriti
javnosti. Za kršitev zasebnosti gre tedaj, ko se javnosti sporočajo
določena dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek
označen tako, da je razpoznaven. Toda v danem primeru ni šlo za
razkritje tožnikove zasebnosti, ker ta javnosti ni bil razpoznaven.
Zamenjava tožnikovega imena in priimka v časopisu ni vplivala na
razpoznavnost tožnika, zlasti ne, ker iz objave vseh nočnih dogodkov
izhaja, da so objavljena imena kršilcev nočnega miru in ni mogoče
razbrati, da gre v tožnikovem primeru za osebo s priimkom ....... in
imenom ......... Zamenjava priimka in imena, ki je povzročila, da sta
bila v kratkem sporočilu o dogodku objavljena tožnikov priimek in
začetnica imena ni povečala tožnikove razpoznavnosti.
Poleg tega ustava, ki posveča posebno pozornost varstvu človekovih
pravic, teh ne varuje absolutno. Varstvo pravic je omejeno, med drugim
tudi zaradi pravic drugih (15. člen ustave). Tako je treba upoštevati
tudi svobodo izražanja, ki predpisuje pravico do informiranja in
svobodnega prejemanja informacij ter je zagotovljena v 39. členu
ustave in v 10. členu EKČP. V zvezi s tem je posebnega pomena svoboda
tiska in drugih oblik javnega obveščanja, na katerih temelji
demokratična družba, saj se preko sredstev javnega obveščanja
sporočajo informacije in ideje ter se zadovoljuje pravica javnosti, da
jih sprejema. Način uresničevanja določajo zakoni, sedaj Zakon o
javnih glasilih (ZJG, Ur.l. RS, št. 18/94), v času objave spornega
sporočila pa Zakon o javnem obveščanju (Ur.l. SRS št. 2/86 in
42/89). Oba zakona (prvi v 24. členu, drugi pa v 9. členu) poudarjata
dolžnost državnih organov, da informirajo javnost o svojem delu in
določata njihovo odgovornost za resničnost in točnost informacij. Zato
sodišče druge stopnje utemeljeno navaja, da korektna objava sporočila,
ki ga je tožena stranka prejela od policijske postaje, izključuje
odgovornost izdajatelja javnega glasila.
Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno
uporabili materialno pravo in ker nista ugotovili niti kršitve
tožnikove človekove pravice niti odgovornosti tožene stranke, sta po
določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št.29/78
do 57/89) utemeljeno zavrnili tožnikov odškodninski zahtevek. Svojo
odločitev sta razumljivo in logično pojasnili, tako da jo je bilo brez
težav mogoče preizkusiti, iz česar sledi, da nista kršili določila
13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker tudi revizijsko
sodišče ni našlo bistvene kršitve določb ZPP, na katero mora paziti po
uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot
neutemeljeno.
(Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips
19/96 z dne 26. 11. 1997. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo v senatu
vrhovnih sodnikov Antona Frantarja kot predsednika ter mag. Lidije
Koman Perenič, mag. Marije Kramberger, Jožeta Petriča in Miha Štuklja
kot članov.)
