Simona Zatler
Pravna praksa, št. 391, stran 11; Gospodarski vestnik d.d.; 24.12.1997
Ali novinar sme odkloniti razkritje zaupnega vira pred sodiščem in
oblastjo; ali so časnikarji pri tem zavarovani pred preiskavo ali
zaplembo, ko gre za njihove vire?
Razlog za obstoj varstva zaupnosti virov moramo iskati predvsem v
zagotavljanju temeljne pravice, ki jo imajo pripadniki javnosti,
namrečpravice do informacije. V demokratičnih državah Evrope so bili
že sprejeti (zvečine tako, da uveljavljajo poklicno skrivnost in
pravico do ugovora vesti) tudi konkretni zakonski ukrepi, ki naj
okrepijo zagotovila v prid svobode izražanja in hkrati zagotavljajo,
da bo novinarjeva informacija resnična(*1). Zaupnost virov odvezuje
vse časnikarje brez izjeme tako pred oblastmi kot tudi pred lastniki
dolžnosti, da razkrijejo vir novice, ki so jo dobili za poklicno
rabo(*2). Pri takšni utemeljitvi in upravičenosti zaupnosti virov ne
gre samo za ohranjanje zaupanja med časnikarji in viri, temveč so pri
časnikarstvu predvsem viri informacij tisti, ki zaslužijo varstvo,
kajti če ga ne bi imeli, bi bilo manj verjetno, da bodo vse pomembne
informacije prišle do občanov.
"Razkriti vir je vir, ki ga ni več"(*3).
Med šibke točke slovenske zakonodaje pa sodi ravno dejstvo, da
zakon o javnih glasilih(*4), ki v pretežni meri določa položaj
novinarjev, pravice do zaščite virov (the protection of the sources)
ne določa izrecno. O viru govori le 24. člen zakona o javnih glasilih,
vendar ne v kontekstu zaščite:
"Vir informacij je odgovoren za resničnost in točnost informacij,
ki jih daje za javnost... Novinar, ki je dobil informacije od
odgovorne osebe iz drugega odstavka tega člena, ni kazensko odgovoren,
če je vsebinsko točno objavil informacijo v javnem glasilu".
To pa pomeni, da pravica do zaščite virov ni zakonsko opredeljena,
kot je to urejeno v večini evropskih ureditev. Namreč, novinarski
zapiski so tako lahko predmet zaplembe in preiskav, novinarjev pa ne
varuje državna zakonodaja, pač pa (vendar šele po izčrpanju vseh
drugih pravnih sredstev v Sloveniji) samo 10. člen Evropske konvencije
o človekovih pravicah.(*5)
V nasprotju s slovensko zakonodajo pa Kodeks novinarske etike(*6)
izrecno določa, da je novinar dolžan spoštovati zaupnost, ki jo je
zahteval informacijski vir. Novinar spoštuje poslovno skrivnost, sme
zavrniti pričevanje in ima pravico, da ne razkrije vira
informacije. Zaupnost je dolžan spoštovati vselej, razen če je
informacija sestavina načrta za kaznivo dejanje in obstaja zakonska
obveznost za prijavo. In tako tudi v Sloveniji ni redek pojav, da
novinarji v uradnem postopku nočejo razkrti svojega vira informiranja,
predati neobjavljenih zapiskov in posnetkov ali neuporabljenih
fotografij in se pri tem sklicujejo na prej omenjene določbe Kodeksa
novinarske etike. Namreč, če bi novinar prekršil obljubljeno
molčečnost in izdal zaupen vir, bi s tem izgubil veliko bodočih virov
za veliko bodočih novinarjev in tako zajezil svoboden pretok
informacij, torej bi ogrozil status svoje profesije.
Dopolnitev zakona o javnih glasilih
Prav zato je Svet za radiodifuzijo RS v tezah za spremembe in
dopolnitve Zakona o javnih glasilih(*7), ki jih je pripravila posebna
skupina strokovnjakov, predvidel tudi dopolnitev 24. člena, in sicer,
da se doda nov, predzadnji odstavek, z novim besedilom: "Novinar ni
dolžan razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa
zakon".
S takšno dopolnitvijo bi zagotovili, da se 236. člen zakona o
kazenskem postopku, uporablja tudi za novinarje; ta člen zakona (točka
5) namreč določa, da so pričevanja oproščeni: odvetnik, zdravnik,
socialni delavec ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je
zvedela pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti
kot tajnost tisto, kar je zvedela pri opravljanju poklica. Druga
možnost pa bi bila, da se dopolni samo 236. člen zakona o kazenskem
postopku in med osebe, ki jim je zaukazana poklicna molčečnost in so
pričevanja oproščene, uvrste izrecno tudi novinarji.
Sprememba kazenskega zakonika
Za posreden pritisk na medije pušča delno odprta vrata tudi
Kazenski zakonik Slovenije z 266. členom, ki obravnava kaznivo dejanje
izdaje uradne tajnosti in z 282. členom, ki se nanaša na vojaško
tajnost. In tako so pogost pojav v tožbah zoper novinarje kazenske
ovadbe o domnevnih izdajah državnih skrivnosti(*8). Ob tem pa se
pogosto pojavi vprašanje, ali je kriv tisti, ki takšne dokumente
objavi, ali pa tisti, ki bi moral državno skrivnost varovati. Namreč,
posebna naloga in dolžnost novinarja je prav obveščanje javnosti.
Spremembe teh dveh členov so predvidene v amandmajih Vlade
Republike Slovenije k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah
Kazenskega zakonika(*9) z izrecno določbo, da se za javno objavo
podatkov, ki se varujejo kot uradna oziroma vojaška tajnost, kaznuje
oseba, ki ni novinar. Medtem ko se prvi odstavek 266. člena ne nanaša
na novinarje, saj je izdajo uradne tajnosti moč očitati samo nekomu,
ki to stori 'v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja uradne
tajnosti' (takšnih dolžnosti pa ni moč naložiti novinarju), pa je bolj
problematičen sedanji drugi odstavek, ki inkriminira situacijo, ko
nekdo uradno tajnost brez dovoljenja objavi. Po predlogu Zakona o
spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika se zato v 266. členu
doda nov peti odstavek, ki se glasi: "Ne glede na določbo drugega
odstavka tega člena se ne kaznuje novinar, ki uradno tajnost objavi z
namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju,
delovanju in vodenju službe, če objava za državo nima škodljivih
posledic." Sedanji peti odstavek tako postane šesti odstavek. Podobno
se dodan nov predzadnji odstavek v 282. členu, po katerem ne bi bil
kaznovan novinar, ki bi objavil vojaško tajnost z namenom, da javnosti
razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju in vodenju
oboroženih sil in njihovih priprav za obrambo države, če objava za
državo nima škodljivih posledic. Hkrati pa se v 30. členu Kazenskega
zakonika izključi t.i. kaskadna odgovornost urednika v primerih, ko
se za objavo uradne oziroma vojaške tajnosti novinar ne kaznuje.
V predlaganih spremembah sta torej podana dva pogoja, pod katerima
novinarja ni mogoče kaznovati za objavo uradne ali vojaške tajnosti,
in sicer(*10):
1. da je objava storjena z namenom, da se javnosti razkrijejo
nepravilnosti, ki obsegajo nezakonitosti, protipravnosti in koruptivno
ravnanje ključnih služb in posameznikov, ki organizirajo in vodijo naš
državni sistem, in
2. da objava uradne ali vojaške tajnosti za državo nima
škodljivih posledic.
Ne smejo pa objave uradnih ali vojaških tajnosti npr. vplivati na
zmanjševanje obrambne moči države, nemoteno delovanje njenih ključnih
mehanizmov ipd.
Prepovedanosti teh posledic se mora še pred objavo zavedati vsak
novinar sam. Tu pa se torej od novinarja pričakuje in zahteva ravnanje
v skladu z uveljavljenimi načeli novinarske stroke in kodeksom
novinarke etike, ki med drugim določa, da je raziskovanje legitimno
sredstvo publicističnega delovanja. Pri tem je potrebno upoštevati
omejitve, ki jih vsebujejo ustava, zakoni in spoštovanje človekove
časti. Morebitni javni interes ne opravičuje kaznivih in nemoralnih
oblik novinarskega raziskovanja.
Vendar pa tako predlaganim spremembam Kazenskega zakonika ugovarja
Sindikat novinarjev Slovenije z utemeljitvijo, da informacija z oznako
vojaška ali uradna tajnost avtomatsko ogroža varnost države (zato je
zaščitena) in ji lahko škodi, če se objavi, ter da je novinarjeva
kazenska odgovornost podana v tistem trenutku, ko objavi informacijo,
ki govori o kakšnem protizakonitem dejanju, dejanje o opisanih in
zapisanih nepravilnostih pa storilcu še ni bilo dokazano.
Kakršnekoli že bodo konče rešitve, opisani predlogi in razmišljanja
za spremembo tako zakona o javnih glasilih kot tudi Kazenskega zakona
le sledijo sodobnim ugotovitvam, da v demokratični in pravni državi
inkriminiranje novinarjevega dela ni vselej na mestu, pa čeprav lahko
predstavlja tudi objavo uradne ali vojaške tajnosti.
(*1) Avstrijski Zakon o medijih iz leta 1981 določa zaščito
zaupnosti novinarskih virov v enaintridesetem členu. Institut pravice
do zaščite virov informacij pozna Francija od leta 1993 dalje, ko je s
spremembo Kazenskega zakonika spremenila tudi Zakon o zaščiti virov in
zaupnosti informacij, kjer je v novem 109.2 členu določeno, da ima
"katerikoli novinar, ki je pozvan kot priča zaradi posredovanja
informacije, ki jo je pridobil ob opravljanju svojega profesionalnega
dela, pravico, da ne izda svojega vira." V Nemčiji je zakonodaja na
področju obveščanja javnosti zadeva posameznih dežel in samo posredno
tudi zvezne države. Vendar večina dežel novinarjem priznava pravico do
zaščite virov. Nemško Ustavno sodišče pa je zavzelo stališče, da
svoboda tiska novinarjem lahko zagotavlja tudi zaupnost virov in da
novinarji lahko odklonijo pričevanje. Nasprotno pa se je nizozemsko
vrhovno sodišče izreklo, da novinarji nimajo zmeraj 'pravice ostati
tiho' glede svojih virov. Švedski Zakon o svobodi tiska in obveščanja
pa prepoveduje preiskavo ali razkrivanje virov novinarjev. Novinar ali
novinarka, ki brez pristanka svojega anonimnega vira objavi njegovo
ali njeno pravo identiteto, je lahko na zahtevo vira informiranja celo
tarča kazenskega pregona (Povzeto po Barendt Eric, Freedom of speech,
Clarendon press Oxford, 1985, str. 73 in Mekina Igor, Pravica do
zaščite virov, v: Mladina, 3/21 januar, 1997, str. 18-19).
(*2) Manuel Nunez Encabo. 1996. 'Časnikarska etika'. Uvodna študija
k resoluciji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o etiki
časnikarstva, 17. junij 1993. v: Mediji, etika in deontologija,
str. 73.
(*6) Kodeks je sprejela Skupščina Društva novinarjev Slovenije
29. novembra 1991
(*7) Delovno gradivo Sveta za radiodifuzjo
(*8) Na problematičnost kazenske zakonodaje, ko gre za izdajo
vojaške ali uradne skrivnosti, je opozoril primer novinarja Bojana
Budje, ko so organi za notranje zadeve decembra lani na osnovi
njegovega pisanja o domnevnih izplačilih provizij pri nakupih orožja
in vojaške opreme v Izraelu v okviru preiskave o uhajanju vojaških
skrivnosti izvedli hišno preiskavo na domu, mu zasegli dokumentacijo
(tudi tisto, ki se ni neposredno nanašala na članek) in ga spraševali
o tem, kje je dobil svoje dokumente. Novinar Budja pa jim tega ni
želel povedati in se je pri tem skliceval na svojo pravico do zaščite
virov - na pravico, ki jo, v nasprotju s slovensko zakonodajo, pozna
in izrecno določa Kodeks novinarjev slovenije.
(*9) Amandmaji Vlade Republike Slovenije k Predlogu Zakona o
spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika - druga obravnava
(*10) Obrazložitev predlaganih amandmajev Vlade k spremembam
Kazenskega zakonika
