Prigode bodočih oglaševalk ob prvem obisku Golden Drum-a 01
Vir: feliks kartica
Bil je osmi boben in to še zlati po vrhu. Za vse, ki ne veste,
kateri inštrument je to, kratka razlaga. Golden Drum je oglaševalski
festival Nove Evrope, ki se že osem let vsako jesen dogaja v
Portorožu. Oglaševalske agencije se torej grebejo za nagrade, za
ostale udeležence pa je to predvsem žur. Med temi, torej drugimi, sem
bila letos tudi sama in res je bil velik žur. Veliko boljši kot sem
pričakovala.
Ob prvi misli na pisnje tega prispevka me je zgrabila obupna
panika, ker je bila moja prva asociacija na pretekli teden žur. Prav
takšna je bila druga asociacija, tretja ... Panika! Sem v obupu že
skoraj tablete goltala, žile rezala ... O. K. Nina, umiri se, zberi
se, globoko vdihni, vzemi si čas in bo že nekako šlo. Torej. Hm. Kako
je že bilo?
Nekoč je za devetimi gorami živela Nina, ki je študirala
komunikologijo. Ker je vedela, da bo po vsej verjetnosti nekega lepega
dne delala v oglaševanju ali pa vsaj tam nekje blizu, se je odločila,
da gre na izlet v prihodnost pogledat, če se je ob vpisu na FDV sploh
prav odločila. Tako je prepričala še 2 prijateljici, prav tako
komunikologinji, da gredo skupaj gledat prihodnost in odpravile so se
na pot od Ljubljane do Portoroža. Za razliko od Magnifica, se je njim
kar precej mudilo, ker ena od njih že dela v oglaševalski agenciji in
je morala po službeni dolžnosti biti že na prvem predavanju. Pravi
ponedeljek!
Pridrvele so torej v Potrorož, pomahale nasmejanemu stricu, ki je
pred hotelom usmerjal goste, šle po tedenske vstopnice za vse
prireditve, spet v avto in oddrvele naprej v Koper. Tam je v okviru
Golden Drum-a dva dni potekal "Media meeting". Predavanja bi bila
veliko bolj zanimiva, če bi predavatelji vsaj približno tekoče
govorili angleško. Tako so se mučile s poslušanjem romunske, nemške,
madžarske in tudi slovenske angleščine. Zvečer je bila v Piranu
otvoritev galerije tiskanih oglasov, ki so jo popestrili pomanjklivo
oblečeni mladci. Predvsem žensko občinstvo je bilo bojda kar
navdušeno. Naših treh junakinj tam ni bilo. Pa ne, ker bi bile
sramežljive. V slogu, da ne bi bile prve tam, so otvoritev za
"malenkost" zamudile. Potolažile so se, da jim vsaj oglasi iz galerije
niso nikamor ušli. Preplašeno so opazovale, kako se kar vsi udeleženci
festivala med seboj poznajo. Pa tako nedostopen vtis so dajali. Nina
si je mislila: "To pa ni zame." Nekako si je izborila kozarec z belim
vinom in sivina sveta je počasi izginjala. Barve so postajale vedno
bolj žive barvah in nedostopnost je izginila.
Tudi torek so preživele v Kopru na "Media Meetingu". Spet nekaj
predavateljev s polomljeno angleščino. Spomini na welcome party v
Ambasadi Gavioli so bili že manj megleni. V tej diskoteki niso bile še
nikoli, zato so bile na vhodu ob pogledu na cenik vstopnin deležne šok
terapije. Obisk Ambasade, ko za glasbo skrbi bolj "amaterski" D. J.,
je ocenjen na "borih" 3.000, drugače pa tja do 6.000 SIT. Za
študentski popust niso vprašale, čeprav so močno dvomile, da ta pri
njih sploh obstja. Za udeležence festivala je bil vstop prost, ker so
se že ob prijavi dovolj skeširali. Ob vhodu je vsak dobil majhen
utripajoči srček za vsak slučaj, če komu pravo srce kam zaide. Ta
večer v Amabsadi na veliko srečo naših junakinj rava ni bilo. No, tudi
Botri niso bili na seznamu njihovih najljubših, so pa vseeno poskrbeli
za dobro zabavo. S stropa so se usuli baloni in na vrvice privezan
plišaste zadeve, ki so še najbolj spominjale na buče. Vse tri so
poskakovale kot žoge in skušale ujeti vsaj eno plišasto igračo.
Sredino jutro. Nobeno predavanje se jim ni zdelo dovolj
zanimivo in raje so se odločile za zgodnji popoldanski zajtrk na
plaži. Še malo lepotnega spanca in zvečer so bile spet vse
popoldne. Najprej so šle v Izolo na ribji piknik, potem pa je sledila
"Magdalena District Party" v zapuščenem skladišču. Na prvi pogled je
bilo vse skupaj videti ubogo in odbijajoče. Kot vedno, je bilo tudi
tu bistvo očem nevidno. Razstava mladih kerativcev, zanimivo hrupna
skupina The Stroj, lizike, floori z različno glasbo, "Štrumppantel
sisters", trebušna plesalka ... Čestitke organizatorjem!
Predavanja v četrtkovem jutru so se jim zdela mikavna in v
polsnu so odtavle novemu znanju naproti. Gerrya Farrella, ki je bil
predsednik žirije letošnjega Golden Drum-a, je bilo zanimivo
poslušati. Če bi tako predavali tudi profesorji na fakultetah dežele
naših treh junakinj, bi bile predavalnice nedvomno vedno nabito
polne. Tudi gledati ga je bilo zanimivo, saj je bil kot pravi Škot,
oblečen v kilt. Nekaj posebenga je bilo "predavanje" Marcia M.
Moreira, ki zaradi napada na New York ni mogel priti v Portorož, zato
je namesto sebe na festival poslal posnetek svojega predavanja. Kljub
sočustvovanjem z Američani se Nina ob gledanju posnetka ni mogla
znebiti občutka "poglejte nas, uboge Američane, kaj so nam
naredili". Na posnetku je bil NY s ptičje perspektive, g. Moreira in v
ozadju spet nesrečni NY ... Večerno zabavo na Tartinijevem trgu v
Piranu je pokvarilo vreme. Zaradi dežja jih veliko sploh ni
prišlo. Tudi junakinje te pravljice niso dolgo vztrajale.
V petek dopoldan so šle še zadnjič v hotel, kjer so potekala
predavanja. Še zadnja predstavitev oglasov, ki so se uvrstili v
finale. V Piranu so si ogledale še eno razstavo tiskanih oglasov, ker
jim pretekle dni časovno nekako ni zneslo. Še zadnji pogled na morje,
topel sončni žarek in naše pravljice je konec.
