Prodaja z dobrodelnim namenom je oblika prodaje, kjer trgovec del
izkupička nameni v dobrodelne namene. V negotovih časih, ko se
recesije navidezno kar vrstijo, ljudje nimajo več denarja za
neposredne donacije dobrodelnim organizacijam. Ker pa vseeno želijo
dati nekaj, je prav ta oblika prodaje idealna.
Trgovci imajo pri odločanju za podporo dobrodelni dejavnosti na
razpolago veliko možnosti. Že samih področij,
kamor lahko usmerijo svoja sredstva je veliko: varovanje okolja,
dobrodelne organizacije, športna ali kulturna društva, zdravstvene
ustanove, depriviligirane družbene skupine in še bi lahko naštevali.
Tudi oblik zbiranja sredstev je več. Če ima
trgovina oziroma trgovska veriga svojo plačilno kartico, lahko določen
odstotek od plačil s to kartico nameni za izbrano družbeno
delovanje. Druga možnost je, da trgovec zbira sredstva od prodaje
izdelkov trgovinske blagovne znamke.
Pri nas so se podobno angažirale trgovine Tuš. V
akciji "5 tolarjev za otroški nasmeh" so od vsakega
prodanega izdelka trgovske blagovne znamke namenili pet tolarjev za
pediatrične oddelke slovenskih bolnišnic. Mercator
je v sodelovanju s podjetjem Procter in Gamble s
podobno akcijo poleti 2002 obnavljal otroška
igrišča.
Ta oblika dobrodelnosti ima prednosti za vse
"sodelujoče". Trgovci si na ta način povečajo ugled in
promet, dobrodelne (ali druge) organizacije pa pridejo do potrebnih
sredstev. Pozitivno plat lahko najdemo tudi za potrošnike, ki s svojo
potrošnjo prispevajo k boljšemu svetu. Lahko bi šli še malo dlje in
rekli, da je tovrstna dejavnost dobra tudi za gospodarstvo, denar
kroži.
Dogaja pa se, da podjetja ne želijo razkriti deleža zbranih
sredstev, ki jih namenjajo dobrodelnosti ali pa so njihovi odgovori
dokaj megleni in v oblakih. V takih primerih so pogosto veliko manj
velikodušna, kot napeljujejo javnost.
Pojavljajo se seveda tudi (morda malo cinični) kritiki, ki trdijo,
da se podjetja angažirajo v dobrodelnost zgolj zaradi povečevanja
svojih dohodkov ter da jim dejansko ne gre za prispevanje k boljši
družbi. In verjetno nekateri to res počno, pa vendar danes od
podjetij ne gre pričakovati, da bodo delovala v nasprotju z lastnimi
interesi. Denar še vedno potuje v roke tistih, ki jim ni
vseeno.
Kako pa je s transparentnostjo zbranih sredstev pri nas?
Tuš je s svojo akcijo zbral 12.080.865
tolarjev in jih podaril štirim slovenskim bolnišnicam (v
Celju, Mariboru, Kranju in Izoli) za nakup sodobne opreme na otroških
oddelkih, zraven pa so z dodatnimi 800.000 tolarji obdarili
še Unicefov sklad za otroke. Pri
Mercatorju so zbrali več kot 25 milijonov
tolarjev in obnovili devet otroških
igrišč v devetih slovenskih občinah.
Po svetu in pri nas se torej pojavljajo nove in nove oblike
dobrodelnosti, zgoraj opisane so morda najboljše doslej. Koristijo
prav vsem vpletenim in so v posmeh tistim, ki trdijo, da win:win
situacije v resničnem svetu niso možne. Zaključki? Sporočilo?
Dobrodelnost se splača. Cinizem? Sploh ne.
