Patološko hlapčevanje, visoke stopnje psihoticizma, ki vodijo v
klavrno agresivnost, nevoščljivost, prepirljivost in tragikomično
večkrat ponovljeno kolaboracijo z narodovim sovražnikom, obenem pa
tudi do patološke nagnjenosti k samodestruktivnosti; vse skupaj s
trdnimi vezmi povezano v razmerja globoke nestrpnosti do vsega
drugačnega in zato potencialno ogrožujočega skope naravne in umetne
vire dobrobiti slovenskega naroda. Patetična resnica ali gola fama,
katero so zaradi žalostnega samozaničevanja in hkratnega poudarjanja
svoje kozmopolitske razsvetljene drugačnosti razvili nekateri Slovenci
sami.
Medijsko poročanje in vsakodnevna spoznanja govorijo o močni
površinski polariziranosti Slovencev. Medtem ko posebno višje
izobraženi in po poti le-teh potujoči mlajši predstavniki žele sledeti
zahodnemu vzorcu medkulturne strpnosti (četudi je ta pogosto
poudarjana le v službi iskanja političnih uspehov); najdemo na drugem
polu globoko zakrknjeno slovensko lokalno-plemensko skupnost (tudi med
temi ne zmanjka "intelektualcev"), ki v imenu ohranjanja
zdrave slovenske samobitnosti in socialnega varstva pridiga novo-staro
politiko nacionalne čistosti. Pri tem pa prostodušno spregledajo
kričeče dejstvo, da je na prepišnem slovenskem ozemlju nacionalna
čistost zgolj mit o nekdanji bleščeči preteklosti, katerega dejstva,
pričujoča nenehno ogroženost in poskuse (često vsaj deloma uspešne)
asimilacije, postavljajo na laž.
Če so komponente narodne identitete simbolna, kulturna in socialna
izkustva, ki so se skozi zgodovino zapisala v kolektivni zgodovinski
spomin nacionalne skupnosti in ki v interakciji s sedanjostjo
konstruirajo pojmovanje in delovanje ljudi v odnosu do vsega tujega,
je potrebno v procesu prosvetljenega oglaševanja apelirati nanje in
jih diskreditirati. S tehnikami tradicionalnega eksorcizma moramo
Slovence s taktiko groze ustrahovati in jih ponižati, da se zavedo
negativnosti svojih sicer splošno sprejetih dejanj. Ne smemo
spregledati niti najbolj patoloških slovenskih lastnosti
(samomorilnost, hlapčevanje) niti domnevno zgolj minornih negativnosti
(pregovorna zavist med sicer najbližjimi sorodniki in prijatelji). Vsi
ti elementi namreč v medsebojni prepletenosti pozicionirajo
slovenskega posameznika v prostor svetovnega človeštva, zato lahko še
tako majhen prahec uniči druge pozitivne značilnosti.
Z ozirom na morbidno duhovno stanje slovenskega človeka je
vprašljivo, ali bi še tako celovit projekt razsvetljevanja od Boga
pozabljenega naroda mogel eliminirati vsaj delček te
negativnosti. Slovenski odgovor bi bil kategorično zanikanje te
opcije. Vendar se proti slovenski pomanjkljivosti ne moremo boriti s
slovenskimi sredstvi. Potrebno se je ozreti čez meje in se morda
navzeti nekaj pogosto sicer pretiranega in patetičnega ameriškega
idealizma, ki je zmogel v kratkem času zgraditi notranje močno
nacijo. Brezstrašno se je treba podati na trnovo pot skoraj gotovega
neuspeha in se zavedati, da so v preteklosti tudi navidezni boji z
mlini na veter prispevali k temu, da danes ne hodimo več z gorjačo in
kresilnim kamnov v žepu.
Na tej osnovi smo se lotili prosvetljevanja slovenskega naroda z
modernimi sredstvi. Lotili smo se projekta, v katerem bomo Slovence
soočili z njimi lastnimi strahovi, da bi ti v tem prepoznali njihovo
absurdnost. Oglaševanje, sredstvo, ki je često razglašeno za enega
najbolj ogrožajočih dejavnikov duševne integritete sodobnega človeka,
bomo obrnili v njegov nasprotni pol in s tem udejanili starodavno
načelo srednjeveških alkimistov "Aurum de stercore" (iz
dreka zlato). Čeprav so bili fanatizma polni poskusi izdelave zlata
iz v obilju prisotnih snovi jalovi, pa so vendarle vodili do
naključnih odkritij, ki so predstavljala pomembno fazo prehoda k
prihodnjemu boljšemu življenju.
Čeprav nas bo vsebina naših del morda občasno ponesla v
fantastičnost in nerealnost, je to dvoje potrebno razumeti kot izraz
umetniške svobode, katera tudi pri tako obrtniškem delu kot je
oglaševanje ne sme umanjkati, če le naj bo rezultat učinkovit. Naše
naloge namreč ne opredeljujemo kot spreminjanje slovenskega značaja,
temveč kot pot k zavedanju, da je ta značaj potrebno spremeniti. Če bi
zahtevali od ljudi, da prevzamejo naše poglede, bi zavzeli pozicijo
novih ideoloških demiurgov, ki so do sedaj tako pogosto zatrli
inovativnost Slovencev. Ne! Slovence želimo pripraviti do
samoiniciativnosti. Le če bodo sami odpravili svoje nečastitiljive
lastnosti, se bo rodila nova identiteta slovenskega naroda. V tem duhu
si želimo, da bi se lahko naslednje generacije sledeči paraboli (moje
skromno književno znanje mi pravi, da je Cankarjeva) smejale ne v
zadregi, zavedajoč se njene resnice, temveč kot izraz začudenja, da bi
kaj takega lahko pripisali slovenskemu narodu, katerega ponosni člani
so. Parabola pa gre nekako tako: Ko je Bog hodil po Zemlji je stopil
tudi na zemljo slovensko. Kaj kmalu je srečal človeka in ga vprašal:
"Kako naj ti pomagam dobri človek? Želiš novo hišo? Nov voz? Naj
prispevam k boljši letini?"Vrli človek pa mu odgovori: "Meni
ni pomoči. Karkoli mi daš, še vedno bom trpel. Vse je tako
grozno." Pa ga Bog še nekaj časa zaman prepričuje, da vendarle
lahko prispeva k njegovi dobrobiti. Na koncu pa ga pobara: "Pa
kdo vendar si ti nesrečni človek?" "Slovenec sem." In
Bog se je bridko razjokal.
Avtor: Polona Balantič
Članek objavljen v reviji Študent (maj 2004, št. 9, str. 20)
Študentski projekt Vox Populi je namenjen spodbujanju kritičnega
razmišljanja o aktualnih temah v okviru družbenega in političnega
prostora. Projekt naj bi vodil do alternativ in rešitev na področju
komunikacijskih praks in družbene akcije. Letos smo se osredotočili na
raziskovanje negativnih in pozitivnih vidikov slovenske identitete s
pomočjo plakatov, stripov in drugih vizualnih sporočil.
